'Hekerski napad posledica izrazite malomarnosti prejšnjega vodstva URSZR'

Nekdanji minister za javno upravo v vladi Marjana Šarca Rudi Medved danes zaseda položaj državnega sekretarja na Šarčevem ministrstvu za obrambo. Pristojen je za koordinacijo delovanja Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje in za vojaško dediščino ter za sodelovanje z reprezentativnimi sindikati na področju obrambe in poklicnih gasilcev. 

Po nastopu nove ekipe na ministrstvo je bila ta soočena s številnimi izzivi in zapuščino njenih predhodnikov. Sistem Civilne zaščite so že poleti močno preizkusili požari na Krasu, sledile so septembrske poplave, ki so v nekaterih občinah povzročile precejšnjo škodo, škodo ugledu Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) pa je povzročil tudi nepričakovan kibernetski napad. Zaradi tega ministrstvo še danes odpravlja posledice, čeprav škoda, kot zatrjujejo, v resnici ni bila velika. Z vetrom nedavnega prebujanja sindikatov pa je v obrambno ministrstvo trčil tudi val zahtev združenj delavcev, ki delujejo v okviru ministrstva.

Inšpekcijski nadzor je ugotovil, da je sistem Civilne zaščite v razsulu. Enote, ki obstajajo le na papirju, neusposobljeni pripadniki, pomanjkljiva oprema, vodja, ki članov svojih enot sploh ne pozna, in drugi, ki se mu na poziv ne zdi vredno priti v regijski center ... Kako poteka reorganizacija tako pomembne službe?  

Ob izsledkih inšpekcijskega nadzora smo bili vsi šokirani. Ko smo prišli na Ministrstvo za obrambo, smo dobili veliko obvestil, da na področju Civilne zaščite (CZ) marsikaj ne deluje. Si pa seveda nisem mislil, da je tako hudo, kot je pokazal inšpekcijski nadzor. Veste, ko gre za situacije, ko je treba aktivirati sile za zaščito in reševanje, se takšna situacija, kot je bila ob tem inšpekcijskem nadzoru, na terenu ne vidi. Vendar je ta sistem tako robusten in vključuje toliko različnih profilov, ki sodijo v sistem zaščite in reševanja, s poudarkom na gasilskih enotah, da na koncu, ko je treba reševati imetje in življenja, so intervencije vedno uspešne. Je pa res, da je bilo to za javnost šokantno, ker vsi skupaj vidimo sistem CZ kot izjemno urejen sistem, ki tudi v praksi dobro deluje. V tem primeru je bil to znak za alarm, da je treba nekatere stvari reorganizirati. Ne gre za ponovno postavitev sistema. Novo vodstvo URSZR pod vodstvom v. d.-ja generalnega direktorja Leona Behina je doslej opravilo veliko delo.  

Ugotovljeno je bilo, da je do anomalij prišlo tudi zaradi tega, ker sam sistem ni bil najbolje nastavljen, bil je preobširen. Posamezne enote smo tako razdrobili, da na koncu niti kadrovsko teh enot ni mogoče izpopolniti. Seveda to ni opravičilo za tiste, ki so bili odgovorni za delovanje tega sistema. To je bil tudi eden izmed razlogov, da je prišlo do odločitve, da se kadrovsko URSZR oz. njeno vodstvo prenovi – da pride druga ekipa in postavi nastavke za reorganizacijo CZ. To se je sedaj tudi zgodilo. Če omenim samo najbolj frapanten podatek – državna enota za hitre intervencije sploh ni imela poveljnika in namestnika poveljnika. To je sedaj urejeno. Tam, kjer je to potrebno, so enote kadrovsko zapolnjene. Nekateri državni ali pa regijski načrti, ki dolgo niso bili ažurirani, so tik pred tem, da bodo sprejeti. Organizacijski napor je bil v zadnjih treh mesecih narejen. 

Ko govorimo o delni spremembi koncepta Civilne zaščite, pa, glede na velikost države, ne potrebujemo toliko posameznih enot, ampak je bolje te enote dobro organizirati in jih imamo lahko tudi manj. Država je tako majhna, da je reakcijski čas, ko je treba intervenirati na enem ali drugem koncu, majhen. Vse skupaj torej niso revolucionarni premiki, da se podira staro in gradi novo, ampak gre za nadgradnjo. Ugotovili smo, da je bila morda prejšnja ekipa, ki je vodila URSZR, z leti malce utrujena, pa so nekatere stvari tekle po neki inerciji. Stresni test pa je pokazal določene slabosti, ki smo jih odpravili ali pa jih še odpravljamo. 

Govorite torej o rekonstrukciji Civilne zaščite, nekaj časa se je govorilo o celoviti prenovi koncepta. Kako daleč so torej uresničevanja načrtov, ki predvidevajo manj regionalnih enot, njihovo izpopolnjenost, boljšo opremljenosti in usposobljenost itn.?  

Stvari potekajo hkrati. Po eni strani strani poteka reorganizacija, ki zadeva same sile zaščite in reševanja, po drugi strani pa poteka intenzivno dograjevanje tehničnih zmogljivosti kot osnovnega pogoja za delovanje sistema. Pred kratkim je minister za obrambo podpisal pogodbo o nakupu 40 specialnih vozil za reševanje – gre za robustne, težke tovornjake z nadgradnjami. Sredstva smo pridobili iz kohezijskih skladov. Nadgradnja je šla v smeri prilagoditve boju proti poplavam. Hkrati z dobavo vozil bo teklo tudi dogovarjanje z občinami. Namen je namreč to opremo razdeliti po občinah, ki bodo ne samo skrbele za to tehniko, ampak poskrbele, ob pomoči URSZR, tudi za usposobljenost enot in ekip za uporabo tehnike. Tehnična prenova gre z roko v roki s kadrovsko in organizacijsko.  

Vesel sem, da smo uspeli počrpati kohezijska sredstva v celoti, kot je bilo začrtano. Ne glede na to, da je ta razpis dvakrat propadel. Bivši kolegi iz URSZR so lani poleti predlagali, da odstopimo od vsega skupaj, ker da je neizvedljivo. Takrat smo se z ministrom odločili, da ne moremo kar odstopiti. V dveh mesecih smo pripravili ponovno dokumentacijo, nov razpis, ki je potem tudi uspel. Nič ni samo nemogoče, samo malo se je treba potruditi.  

V načrtu je izgradnja Nacionalnega centra zaščite in reševanja. Lahko poveste kaj več o teh načrtih, kje bo lociran, zakaj taka odločitev? 

Odločitev o graditvi tega centra je po mojem mnenju dobra. Vsi se zavedamo, kako izjemno je pomemben sistem zaščite in reševanja kot tretji varnostni steber v državi. Dogodki zadnjih let, od požarov, poplav in do drugih ujm, opozarjajo, da to drži. Dobro je, da država dobi nek center, kjer bodo na enem mestu vsi relevantni faktorji v sistemu in bo mogoče bolj koordinirano delovati, kjer bo ustrezen logistični center. Pokazala se je možnost, da se tak center da zgraditi iz sredstev za okrevanje. Do tukaj je kazalo dobro, potem pa se je pojavilo ogromno megle.  

Sporazum o gradnji tega centra je bil podpisan januarja 2021. Ampak od takrat se več kot leto in pol ni zgodilo nič. Center je bil bolj v glavah, na papirju ga pa praktično ni bilo. Niti projektne naloge ni bilo. Potem sem našel zapisnik sestanka iz julija lani, ko je vodja delovne skupine za izgradnjo centra dejal, da je projekt neizvedljiv. S tem je seveda povzročil veliko škode, ker ga je postavil pod vprašaj. S tem bi izgubili tudi pravico do črpanja teh sredstev. Tisto, kar je še posebej groteskno pri tem, je, kako so sploh načrtovali, kje bo ta center stal. Ne vem, če so šli kdaj pogledat to lokacijo. Govorili so, da je lokacija v Šentvidu odlična, da bo ta center nekaj neponovljivega. Ko sem videl, da projektne naloge ni bilo, nas je potem začelo skrbeti. Gre za investicijo, ki je vredna blizu 30 milijonov evrov. Ugotovili smo, da so najprej računali z lokacijo, ki je v lasti MNZ. Potem so to lokacijo nekoliko premaknili na območje najmanj šestih zelo velikih skladiščnih objektov za potrebe MORS-a in MNZ-ja. Želeli so objekte podreti in tam graditi center. Adijo, pamet. To bi stalo verjetno polovico tega projekta, prav tako ni jasno, kam bi ta skladišča sploh lahko preselili. Presenečeni smo bili nad lahkotnostjo odločanja o tem, kje bi ta center sploh lahko stal. Projekt trenutno ni pokopan, je pa sicer zastavljen precej megalomansko s celim kupom objektov, za katere presojamo, da jih za delovanje takega centra ne potrebujemo. Smo v fazi priprav, da bomo tak center zgradili. O lokaciji raje še ne bi govorili, čeprav že imamo lokacijo, ki zanesljivo ustreza in bo naravno zaokrožila dejavnost sistema zaščite in reševanja, ki na tisti lokaciji že je. Vendarle je treba govoriti tudi z Mestno občino Ljubljana. Nacionalni center Civilne zaščite bo, bo tudi ustrezen in ne tako megalomanski, kot je bil zasnovan do sedaj.  

Poleg tega pa sta predvidena še dva 'podcentra'. Prvi, protipoplavni, na murskosoboškem in center za boj proti požarom v Sežani. V murskosoboškem smo naleteli na velike težave, čeprav gre za manjši projekt. Snovalci projekta so imeli dobro zamisel in to zastavili v dobri veri, vendar je bila lokacija sredi pšeničnih polj. Občina se je takrat sicer trudila, da bi zadevo uredila. Je pa res, da ima del teh zemljišč v najemu podjetje iz prehranske industrije. Nedavno smo bili ponovno v Murski Soboti in našli možnost neke druge lokacije, s katero ne bomo toliko posegli v prostor. Mislim, da bomo ta center tudi zgradili. To je velika želja lokalne skupnosti. Mislim, da je pomembno, da so ti centri razpršeni smiselno po vsej Sloveniji. Letos bo stekla tudi gradnja sežanskega centra. 

Zdaj pa k hekerskemu napadu na Upravo za zaščito in reševanje. Poročali smo, da je pregled dnevnikov in podatkov v omrežju pokazal številne ranljivosti, teh naj bi bilo skoraj 1000. Kako poteka njihovo odpravljanje? V kakšnem stanju je informacijski sistem danes? Kakšno je stanje regijskih centrov? Nekateri pravijo, da je še vedno isto, kot je bilo ... 

Hekerski napad je bil v tistem trenutku za upravo in sistem popolna katastrofa. Čeprav same posledice niso bile tako hude. Nič življenjsko pomembnega ni bilo izgubljenega. Tudi sam sistem obveščanja zaščite in reševanja je deloval. Vendar je res, kot ste tudi poročali, da so operaterji nekaj časa sprejemali klice in si pisali na roko. Ampak še vedno je sistem deloval. Je pa posledica izrazito malomarnega odnosa prejšnjega vodstva URSZR do področja kibernetske varnosti oz. informatike na splošno. Prizadeti so bili nekateri vitalni strežniki. Tu je bilo največ škode. Sistem dolgo časa ni deloval in še sedaj ne deluje v celoti. Ker je bilo treba praktično ves sistem izklopiti, ga forenzično pregledati, nadomestiti strežnike, ki so sedaj vsi novi. Bilo je cel kup izgovorov, zakaj je bilo vse na starih strežnikih. Govorilo se je, da je bil razpis za nabavo novih strežnikov narejen pred dvema letoma in da postopki dolgo tečejo. Lepo vas prosim. Postopki, če pustiš, da gre samo po sebi, lahko tečejo 10 let. Videl se je malomaren in brezbrižen odnos do same informacijske varnosti, ne zavedajoč se, s kakšnim sistemom za varnost v državi ti ljudje upravljajo.  

Danes lahko rečem, da je sistem bolj ali manj saniran. Nekatere aplikacije, ki nimajo neposredne zveze za komunikacijo z državljani, še vedno ne delujejo, ker morajo dobiti ustrezna varnostna dovoljenja. Morda pri posameznih izpostavah še prihaja do kakšnih motenj, tudi zaradi zastarele računalniške opreme, ki jo na vseh lokacijah obnavljamo. Tu ni šlo samo za kakšne Windowse XP, ampak še bolj v zgodovino. Za osnovno infrastrukturo, ki jo človek potrebuje za delo, se ni skrbelo. Zato so ponekod še težave. Službe na ta opozorila dobro odreagirajo in težave odpravijo. Torej, ni šlo za to, da bi izgubili kakšne pomembne podatke, da bi bila zaradi tega ogrožena varnost državljanov, je pa bila narejena ogromna škoda samemu ugledu URSZR. Skozi najrazličnejše nadzore, ki so bili v tem času opravljeni, se je ugotovilo, da bo tukaj treba še koga sankcionirati. Vdor se je namreč zgodil prek zasebnega računalnika, ki je bil neustrezno zavarovan. Šlo je za tisto, kar je bilo prepovedano – oddaljen dostop iz zasebnega računalnika. Nekdo je napad omogočil in vse se je razširilo po sistemu. Tega smo sedaj prenovili, tisto, kar je bilo možno, smo vanj tudi vključili. V tem trenutku lahko rečem, da sistem deluje, ne pa še v celoti.  

Rad bi opozoril še na eno pomembno odprto zadevo – izplačevanje covidnih dodatkov dijakom in študentom, ko so prejšnje vodstvo in uradniki želeli okoli prinesti več tisoč dijakov in študentov, ker so zakon PKP 10 tolmačili po svoje in ugotovili, da je za približno 60 tisoč evrov izdatkov za dijake in študente, ki so pomagali v času epidemije. Zasledujem načelo, da zakon bereš, kot je napisan. Izkazalo se je, da smo doslej, odkar URSZR to izvaja, izplačali za skoraj 2,9 milijona evrov dodatka. Prispelo je več kot 14.000 vlog in te še prihajajo. Pri tem nekateri zavodi še vedno niso poslali evidence o dijakih in študentih, ki so takrat bili izpostavljeni in pomagali. Več kot 10 tisoč ljudi bi tako lahko ostalo brez dodatka, čeprav so do njega upravičeni. 

Vlada je določila predviden znesek investicije in število letal za gašenje iz zraka – štiri z možnostjo nakupa dodatnih dveh. Še vedno pa se ne ve, za katera letala gre. Torej, katera štiri letala namerava kupiti Slovenija in kateri dve dodatni letali spadata v okvir opcijskega nakupa? Je govora tudi o relativno poceni, a okretnih Air Tractorjih? Kdaj bodo letala v uporabi? 

Naša zaveza je, da blagovne znamke letala ne komuniciramo. Gre za javni razpis. Veliko različnih letal za gašenje na svetu tako ali tako ni. Še manj pa je takšnih, ki so tako hitro dosegljiva, kot bodo v tem primeru. Lansko leto, po hudem požaru na Krasu, se je pokazalo, da imamo izjemne ekipe gasilcev na terenu, na tleh, tudi odlično opremljene. Da pa je v takih primerih, ki jih lahko v prihodnosti še pričakujemo, odločilnega pomena odzivnost iz zraka. V nadaljevanju, ko so se gasilci spopadali s tem požarom, smo imeli na Krasu zelo močno floto. Poleg naših helikopterjev se je pokazala evropska solidarnost. Več držav je na koncu pomagalo. V nekem trenutku smo imeli na terenu toliko plovil, da niso mogla vsa naenkrat v zrak že zaradi varnosti. Pokazalo se je, da moramo okrepiti tudi še svoje lastne zmogljivosti. Takrat je potekala razprava o tem, ali helikopterje ali letala. Oboje je koristno. Prevladalo pa je tisto, kar je možno čim prej dobiti. Za helikopterje so dobavni roki po poizvedovanju več let. Tukaj pa se je pokazala možnost nakupa letal – dveh letos in dveh v prihodnjem letu. Srčno upamo, da se bo tako izteklo že do poletja. Za ceno dobrih 20 milijonov, in še to iz kohezijski sredstev. V tem trenutku malce prehitevamo s tem projektom. Operativni program za črpanje kohezijskih sredstev je bil sprejet. Smo prvi v vrsti, da prek kohezije kupimo ta letala. To je prva stopnica na tej poti krepitve zračnih sil. 

Ministrstvo za obrambo v nadaljevanju kupuje tudi še helikopterje za potrebe SV, ampak glede na naš koncept dualne uporabe opreme, torej tam, kjer je le možno, bo vsaka investicija pomenila tudi dodatno pomoč pri krepitvi zmogljivosti za gašenje iz zraka. Nenazadnje smo dokupili tudi za transportno letalo, ki bo prišlo v Slovenijo letos, še gasilni modul, ki ni bil poceni. Na ta način bo letalo Spartan imelo dvojno funkcijo, da bo lahko uporabljeno tako za gašenje kot tudi za vojaško in potniško transportno letalo, saj zanj nakupujemo tudi potniški modul. Njegova uporabnost bo tako celo trojna.  

Bom poskusil še enkrat. Razmišljate tudi o letalih Air Tractor? 

Vsekakor so tudi ena od opcij. Gre za lahka, gibljiva in zelo uporabna za naše razmere, ker lahko pristajajo na vseh športnih letališčih po vsej Sloveniji. Hkrati pa so tudi amfibijska in lahko zajemajo vodo iz jezer in morja v skrajnem primeru. Gre za dvojno namenskost teh letal. V tej fazi, ko se kupujejo nova letala, je najbolj smotrno, da se kupi takšno. Seveda so letala, ki jih omenjate, v igri za tak nakup. Dejstvo je, da je eno takšno letalo približno 10-krat cenejše od kanaderja. Ima pa sposobnost prenosa vode samo dvakrat manjšo. Torej, glede na svojo velikost je takšno letalo absolutno za naše razmere in konfiguracijo terena zelo primerno.  

Letala bodo predvidoma delovala z letališča Cerklje ob Krki. Na ministrstvu je, če se ne motim, tudi prisoten dvom glede usposobljenosti letalskih društev za upravljanje s takšnim letalom, zato je minister Šarec napovedal usposabljanje namenskih letalskih posadk. Bi torej s kadrom pomagala vojska? 

Končne odločitve o podrobnostih v tem trenutku še ni. V prvem trenutku se zdi najprimerneje, da bodo na letališču v Cerkljah ob Krki. Seveda pa, ko se bo požarna sezona približala, pa bomo imeli priložnost, da se ta letala postavi bližje ogroženim območjem in bodo hitreje operativna.  

Kar se pa tiče pilotov, nikoli nismo bili v dvomih glede usposobljenosti športnih pilotov po Sloveniji. Sam poznam nekatera društva in ljudi, ki letijo z lahkimi letali in so absolutno usposobljeni za letenje. Vendar tukaj gre za letenje v drugačnih razmerah. Različna aerodruštva želimo še bolj vključiti v sam sistem zaščite in reševanja, ker lahko odigrajo zelo veliko vlogo, tako pri preventivi kot pri izvidništvu ... Bistvena pa je predvsem preventiva. Prej ko se požar odkrije, predvsem na težko dostopnih območjih, kot je Kras, lažje ga je zatreti z zračno floto. V takem primeru, kot smo ga imeli lani, se požar morda celo ne bi razširil. So pa bile tudi razmere takšne, da tudi nadčloveški napori kakšnih razmer ne morejo preprečiti. Imamo pa tudi načrt, in se dogovarjamo s SV, da v primeru intervencij ta letala pilotirajo vojaški piloti. Vsi ostali piloti, z ostalimi plovili, pa so vključeni v sistem. Veliko je nalog znotraj tega, ki jih lahko opravijo ti letalski klubi. Veseli nas, da kažejo takšen interes in voljo, da pomagajo.  

Nedavno ste povedali, da se boste zavzeli za ustrezno ovrednotenje poklica gasilca v okviru plačnega sistema. Kdaj lahko pričakujemo premike v tej smeri? Glede prostovoljnih gasilcev, mnogo od njih je sodelovalo pri gašenju velikih požarov na Krasu, v službi so si jemali dopuste, je bila dana obljuba, da se bo njihov status uredil. Jeseni je bil obljubljen zakon o gasilstvu in dokončna ureditev njihovega statusa. Sedaj je januar ... 

Še nedolgo tega je bil zakon o gasilstvu prenovljen. Ne sili nas, da moramo zaradi kakšnega urejanja statusa gasilcev spet spreminjati zakon. Prostovoljni gasilci imajo sorazmerno dobro urejen svoj status. Mislim, da so na tem področju zadeve zelo dobro urejene. Preverjali smo, ko je bila res množična udeležba na Krasu, in so tudi izostajali z delovnih mest, nismo imeli informacij, da bi prišlo do kakšnih motenj pri razumevanju delodajalcev. Tudi refundacija poteka dobro. Kar zadeva prostovoljne gasilce, ni kakšnih večjih problemov.  

Bolj se bojim, da zna kakšen problem nastati letos, zdaj ko so na izrecno pobudo vodstva Gasilske zveze Slovenije uvedli dohodninsko olajšavo tudi za prostovoljne gasilce. Precej nedorečena stvar, brez pravih kriterijev. To se je sedaj v zakonu o gasilstvu uredilo. Večji problem je evidenca teh ljudi, ki so ali bodo upravičeni do te olajšave. Moram reči, da tako, kot so stvari tekle v prvi polovici lanskega leta, na tem področju ni bilo narejenega nič. Bil je razmislek, da bi se to določilo v zakonu o dohodnini spremenilo in se v to sploh ne bi šlo, ker je bilo premalo določeno. Problem so evidence – kdo je tisti operativni gasilec, ki je to bil 10 let in je sedaj upravičen do teh olajšav? Ali imajo v posameznih društvih ustrezne evidence? Ali bo prihajalo do sporov, ko bo ta dohodnina odmerjena, ko bodo začeli drug drugemu dokazovati, kdo je bil in kdo ni bil operativni gasilec? Na vse to smo ves čas opozarjali. Lansko leto sva bila z ministrom za obrambo veliko na terenu. Ne samo, ko so bili požari. Bilo je veliko obletnic posameznih društev po Sloveniji in smo se srečevali z njimi. Na terenu gasilci niso zelo dobro sprejeli možnosti dohodninske olajšave, čeprav pomeni nekaj višje plače. Ravno zato, ker so opozarjali, da lahko pride zaradi pomanjkljivih in neurejenih evidenc do krivic in trenj znotraj posameznih društev. Največkrat smo lahko slišali: "Zakaj rinete v to dohodninsko olajšavo, ukinite raje DDV za nakup gasilske opreme. To bo društvu lahko prineslo veliko več kot prepiri, kdo je za kaj upravičen."

Pred dnevi je URSZR izvedla sestanek z ministrstvom za finance in finančno upravo. Gasilska zveza se je obvezala, da bo dostavila evidence, kar je tudi storila. Tudi jamči zanje. Jasno smo povedali, da ne moremo raziskovati vsakega društva posebej. Gasilska društva jamčijo gasilski zvezi, da so njihove evidence prave, in sedaj se bo videlo, ko bodo prihajale dohodninske odločbe, kako bo to videti v praksi. Verjetno bo prihajalo tudi do pritožb. Na to smo opozarjali ves čas. Že ko se je zakon spreminjal, je bilo jasno, da zna prihajati do problemov. Jih po potrebi sproti reševati. Gasilski zvezi smo rekli, glede na to, da so bili tudi pobudniki, naj prevzame odgovornost tudi za ustreznost vseh evidenc. Upam, da so te evidence ustrezne. Gre po trenutnih podatkih za približno 30.000 ljudi. Tu niso samo gasilci, ampak tudi nekateri drugi prostovoljci sistema zaščite in reševanja.   

Ne le požari, tudi ujme so v septembru prizadele nekatere občine. Zakaj imamo ob vsakem večjem deževju v Sloveniji težave? 

Ker so deževja vse večja. Je pa res, kar se je videlo tudi ob teh zadnjih poplavah – z ministrom sva bila veliko na terenu. Bil sem v Osilnici na terenu. Tam je Kolpa res poplavila izdatneje, kot poplavi sicer ob vsakoletnih padavinah. Na koncu je tudi odtekla. Tudi domačini so se strinjali s tem, da ni povzročila toliko škode, kot so je povzročile hudourniške vode, ki so razrile vse ceste okrog po obeh občinah. S tistim cestami Kolpa praktično ni imela nič. To je ta problem. Upam, da nas je to sedaj dokončno streznilo. 

Tudi sicer protipoplavna zaščita po Sloveniji marsikje še šepa. To si moramo priznati. Ob nekaterih poplavah se praktično ne da kaj dosti storiti. Videli smo, kako je bila Kolpa ponekod neočiščena. Na sosednjem bregu smo gledali, kako so Hrvati nekatere zadeve, kar se tiče brežine, uredili. Pri nas pa tega ni bilo.  

V preteklosti se je mnogokrat v proračunih, ko je manjkalo denarja, zelo hitro pobralo denar s področja urejanja voda. Sicer se v samem sistemu zaščite in reševanja ukvarjamo z nabavo tehnike, da se še bolj uspešno zoperstavimo tudi poplavam. Tudi tukaj vidimo, da so te poplave vedno hujše, ker so tudi vremenske razmere bistveno drugačne, kot so bile pred leti, ker velike količine dežja padejo z neba v zelo kratkem času.  

SV je sodelovala in pomagala pri številnih naravnih nesrečah, tudi v preteklem letu. Hkrati pa je bila prisotna ob dogodkih, za reševanje katerih njeni pripadniki niso posebej usposobljeni. Kako še naprej aktivirati vojsko za potrebe CZ, hkrati pa ohranjati njen bojni karakter?  

Saj na ta način se ta bojni karakter tudi najbolj ohranja. Vsekakor ni bil okrnjen s tem, ko je vojska pomagala. Če samo pogledamo primere za 2022. Naš pogled je, da bo vojska še intenzivneje in še bolj sodelovala pri preprečevanju posledic naravnih nesreč. Da se cel sistem v to smer tudi opremlja. Da bo čim več te opreme uporabljene na več načinov. Pokazalo se je, da je vojska lahko nosilni steber teh intervencij. Nihče ne sili vojakov, da morajo v gozd in gasiti ali opravljati nekatera opravila, za katera niso izurjeni. Tukaj se je pokazalo, da je vojska poskrbela za praktično vso logistiko. Od kuhinje do objektov za prvo pomoč, reševanja, prevoza vode. Probleme smo imeli pri samem gašenju na Krasu, ko je bilo treba prenašati vodo. To je vse delala vojska, in to odlično. Poleg tega, da so ves čas leteli s helikopterji in gasili. Ne gre za kakršno koli krnitev bojnega karakterja, ta v vojski ves čas ostaja.  

Urjenje vojske za njihove naloge zaradi tega ni okrnjeno. Je pa izjemno pomembna vloga pri logistiki in nenazadnje tudi ljudje to sprejemajo z izjemnim spoštovanjem. To sem videl na primer ob Kolpi, ko je prišla vojska urejat ceste in pomagat čistit dvorišča ljudem. Videl sem, kako hvaležno so ljudje to sprejeli. Tudi, kako so ljudje sprejeli, da je SV vozila vodo za slovensko Istro. Delali smo skoraj dva meseca. Ne bom pozabil prizora, ko sem se eno nedeljo peljal, ko je bil prevoz vode v slovensko Istro v polnem teku, in sta v nasprotni smeri pripeljali dve vojaški cisterni. Ljudje so vedeli, kaj to pomeni. Bilo je veliko nekega hupanja, pozdravljanja in odobravanja tega, kar Slovenska vojska dela. Vojska je na to ves čas pripravljena. V preteklosti je bila premalokrat aktivirana. Ob vseh večjih zadevah, ki bodo v prihodnje, bo že v samem operativnem štabu za intervencijo že prisoten nekdo iz vojske. Zato, da bo ta koordinacija tekla, ne tako kot lansko leto, ko je moral minister na terenu za vsako stvar posebej aktivirati vojsko za posamezne naloge. Ni bilo vzpostavljenega nekega sistema, da bi bil že v samem začetku v štabu tudi koordinator, ki bi natančno vedel, kaj se takrat pri intervenciji potrebuje s strani vojske. To je bila neka dobra izkušnja tudi s tega požara na Krasu in vsega tega, kjer je slovenska vojska v lanskem letu sodelovala. Ne mislim, da smo nekaj novega odkrili. Vse njene resurse pa bi lahko še bolje izkoristili v sistemu zaščite in reševanja. In to je naš načrt, kako ta sistem krepiti. Tudi z roko v roki s SV. 

Še vedno zagovarjate stališče, da bi vojska in Policija opravljali naloge reševanja Helikopterske nujne medicinske pomoči? 

To se je doslej izkazalo kot dobra rešitev. Sam koncept tega se bistveno tudi v prihodnje ne bo spreminjal. Bomo pa zaradi tega, ker kupujemo nova plovila – tako vojska kot Policija – sistem na ta način okrepili. Ampak država Slovenija se je že leta nazaj odločila, da bo helikoptersko reševanje opravljala. Tu gre za simbiozo med zdravstveno sfero, vojsko in policijo. Seveda slišimo tu in tam tudi kritike. Tudi iz privatnega sektorja so ambicije, da bi bili v ta sistem vključeni, in ga tudi kritizirajo. Naš cilj je, da ta sistem, ki ga imamo sedaj, okrepimo in vzpostavimo še tretjo bazo, ki bo nekje na jugozahodu države – poleg Maribora, Brnika in pomožne točke v Cerkljah ob Krki. Če vprašate gorske reševalce, kateri so najboljši piloti, ki lahko obvladajo letenje v teh razmerah, vam bodo povedali, da so to vojaški.  

Sindikat vojakov Slovenije (SVS) in Sindikat ministrstva za obrambo (SMO) ministrstvu očitata, da ne spoštuje sodb vrhovnega in evropskega sodišča glede zagotavljanja počitkov ter štetja in plačila delovnega časa pripadnikov SV. Na delovna sodišča je vloženih že 1200 tožb vojakov. Vrhovno sodišče je marca letos na podlagi poprejšnje sodbe evropskega sodišča odločilo, da je treba čas vojakove pripravljenosti v obdobjih straže šteti v delovni čas. Zdi se, da sindikata in ministrstvo ne govorijo istega jezika ...

Ko smo rešitev za plačilo straže, glede na sodbo sodišč, pretopili v zakonsko besedilo, ki je ravno v vladni proceduri, je zanimivo, da oboji govorimo isto, ampak se popolnoma drugače razumemo. Najprej smo zavezani k spoštovanju sodb sodišč. Če spoštujemo vladavino prava, potem tudi implementiramo v našo zakonodajo. Mi smo to tudi storili. S to novelo zakona, ki je v proceduri, smo sledili sodbi, da se čas, prebit na straži, šteje kot delovni čas. Doslej se ni. Sicer gre za zamotano razlago. Straža je sestavljena iz prihoda ekipe na lokacijo. Potem morajo ta čas biti na tej lokaciji, vmes pa odhajajo na točke, kjer tudi fizično z orožjem to stražo opravljajo. Tisti čas, ko tega ne opravljajo zunaj, seveda v principu ne delajo.  

Morajo pa biti tam in ne nekje drugje, kjer bi si morda želeli biti. 

Res je. V tem je specifika straže. Zato smo iz evropske direktive o delovnem času izvzeli stražo kot izjemo, ker je to tako izjemna naloga, da človek ne sme zapustiti objekta. Če si tam, moraš seveda biti za to tudi plačan. Tukaj se absolutno lahko strinjamo s sodbami, da se to šteje v delovni čas. Tudi, če ti samo čakaš, da boš šel ven. Če je sodba takšna, smo to v zakon tudi pretopili. Ampak, glej ga zlomka, sindikat vojakov nam sedaj to isto očita – da ne spoštujemo sodbe evropskega in vrhovnega sodišča. Ne razumem. Če smo sledili sodbi evropskega sodišča. Ne razumem natančno niti motivacije sindikata vojakov, da tega noče razumeti na ta način in enostavno zavrača tudi pogovor o tem. Medtem pa se drugi trije sindikati, ki so v sistemu Mors, pogovarjajo. Ravno ta teden smo govorili z dvema sindikatoma – sindikat vojakov se tega sestanka ni želel udeležiti – in smo natančno predstavili, kako želimo te sodbe implementirati, kar so na koncu tudi razumeli. Vsem sem dejal: Če ima kdo idejo, kako drugače to narediti – mi smo se posvetovali z vsemi pravniki in ure iskali rešitve, ker je sodbo težko implementirati – naj to pove.  Mislim, da smo na najboljši možni način to naredili. Če bo prišel kdo še s kakšno boljšo idejo, bomo šli z velikim veseljem s spremembo zakona v vlado in parlament. Zaenkrat se to ni pokazalo. 

Je pa res, da je teh tožb že več kot 1000. Večina teh tožb se ne nanaša na stražo. Ampak se nanašajo tudi na vse druge pripravljenosti, ki obstajajo. Ne govorimo več o pripravljenosti na delovnem mestu. Obstajajo pa mnoge pripravljenosti, ki niso na delovnem mestu, ampak so drugačne. Ne samo v vojski, tudi v celotnem javnem in zasebnem sektorju. Zahtevajo, da po enakem vzorcu uredimo ostale pripravljenosti, kar pa je praktično nemogoče. Strah ostalih vladnih resorjev je bil, da bi posegali v to, ker bi to povzročilo velik nemir v vsem javnem sektorju naenkrat. Zaradi tega imamo tudi težave, da se ne razumemo prav dobro. Rešiti pa to vsekakor moramo. Te tožbe se nalagajo. Zaenkrat je epilog samo enega primera. Dvomim, da bo katerokoli sodišče odločilo drugače, kot je že vrhovno sodišče. Dlje kot bi se to sedaj odlagalo, večje bo finančno breme za proračun, ker bo treba to plačevati za nazaj. Je pa dovolj zahtevna stvar in me niti ne čudi, da prejšnja ekipa na ministrstvu za obrambo v to ni zagrizla.   

Govorili ste o efektu snežne kepe, čemur smo priča ravno danes. Potem ko so v šolstvu, sodstvu in tudi zdravstvu dosegli dogovor glede svojih zahtev, se je z javnim pozivom vladi pred zaostrovanjem sindikalnih aktivnosti oglasil tudi sindikat ministrstva za obrambo. Njihove zahteve pa so povezane z zakonitostmi enotnega plačnega sistema. Kako se nanje odzivate?  

Ob tem bi rad najprej dodal še nekaj, kar je vezano na status poklicnih gasilcev. Ves čas se z gasilci pogovarjamo. Ne gre le za nas in sindikate, gre tudi za občine, ki so ustanoviteljice zavodov poklicnih gasilcev in imajo svojo računico pri tem. Vsak dan dopusta zanje pomeni dodatne stroške. Ta gordijski vozel moramo presekati in to zadevo urediti. Hkrati se zavzemam tudi za to, da občinam še dodatno pomagamo, to je tudi finančno breme. Dejstvo je, da bi bilo res neumno, da bi zaradi enega dneva dopusta prišli sindikati s transparenti pred ministrstvo za obrambo ali vlado, ker sem prepričan, da se o tem lahko dogovorimo in da bomo še ta mesec to presekali.  

Povečanje plač v zdravstvu v letu 2021 je bilo kot mahanje z rdečo cunjo. In sedaj, vsakič znova, ko sedemo, se primerjajo poklicni gasilci na intervenciji z reševalci, ki pridejo na intervencijo. Odskok enih sedaj poklicne jezi. Je pa res, da sindikalist v gasilski brigadi težko razloži nekomu, ki vidi, da se je drugemu plača dvignila, njemu pa ne. Vem, da jih to boli, da so prepričani, da si zaslužijo višjo plačo. To mislim tudi jaz. Da si zaslužijo, dokazujejo iz dneva v dan. Razumem, da bodo tudi sedaj, ko v državi vrvi sindikalni nemir, sindikati postajali vse glasnejši. Me ne preseneča, da se je oglasil tudi sindikat vojakov. Ne morem odgovoriti na prvo žogo, ker niti ne povejo, kakšne so njihove zahteve. Želijo se sestati s predsednikom vlade. Pri nas se sestajamo s sindikati kar naprej, iz sestanka v sestanek. Velikokrat damo kakšno pobudo tudi mi. Bilo bi pričakovati, glede na vrvenje v državi in prebujanje sindikatov zaradi plač, da se bodo slej kot prej oglasili. In niso presenetili.