Hladno pozivanje žrtev, naj prijavijo spolno nasilje, branje nekrologov, ki častijo pokojnika, in družba, ki s prstom kaže na žrtve in ne na storilce. Tako je afero Uranjek/Smodej povzela nekdanja novinarka in avtorica knjige Smem biti to, kar sem, Maja Megla. "Vsi smo bili pretreseni. V bistvu smo moški in ženske prvič odkrito spregovorili. Ne vsi, ampak določeni v tem krogu. In potem se je začel sestavljati mozaik tega, kar vsak od nas ve in je izkusil. In smo bili pretreseni, ker je to dobivalo take grozljive predatorske razsežnosti," je dejala.
V neposrednem in zelo osebnem zapisu je javno spregovorila o svoji izkušnji in vse žrtve predatorjev pozvala, naj prekinejo molk. Zaveda se, da je težko, tudi zaradi okolice, kar se je znova pokazalo tudi v primeru Smodej. "Te punce na spletnih omrežjih žalijo, zakaj pa ste bile tam, kako to, da ste se vračale. Sploh se ne upošteva tega psihološkega momenta, da se tudi žena, ki jo mož pretepa, vrača k njemu," še pove Maja. Dodaja, da prijav na Policijo ni, ker strah, krivda in sram ohromijo žrtve. Zato je skrajni čas, da družba preneha opravičevati storilce ne glede na moč in vpliv. Družba mora biti vedno na strani žrtev, še pravi.
O valjenju krivde na žrtve pove sledeče: "Zelo, zelo ranjeni ljudje so to. In zdaj bomo te ranjene ljudi še s krivdo dušili. Zakaj si pa bil tam, zakaj pa nisi šel stran? Zopet je žrtev kriva, ne pa storilec. In zdaj v vsej tej klimi se jaz ne čudim, da punce ne prijavijo."
Za prijavo sta potrebna moč in pogum, ključna je tudi podpora. Za konec Megla pove še to, da se lahko dekleta v iskanju pomoči obrnejo neposredno na njo. "Apeliram na vse, podprite ta dekleta, tisti, ki veste, kdo so, naj poiščejo pomoč. Dostopna sem na spletnih omrežjih, naj me najdejo, pomagala jim bom, peljala do tistih, ki jim bodo pomagali dalje," poziva.
Žrtve lahko prijavo odslej podajo tudi elektronsko na portalu e-Uprava ali spletni strani Policije.
