Grošelj na elitnem seznamu Zvezd alpinizma: Moj angel varuh je zelo utrujen

"Človek je vesel vsake nagrade, tudi prve, ki sem jo prejel od krajevne skupnosti Gunclje in še vedno visi na moji steni. To zadnjo pa si štejem kot veliko čast, saj so mi nagrado podali strokovnjaki iz tujine," o pomenu nagrade pravi Grošelj, ki dodaja, da so na seznamu tudi alpinisti, ki jih je že kot mlad zelo občudoval. Na seznamu so sicer alpinisti iz le devetih držav, med njimi le Grošelj in Poljak predstavljata vzhodno Evropo.

Kriterij za uvrstitev med legende alpinizma je tudi starost, najmanj sedemdeset let. Je to odmik od običajnih meril za vrhunske dosežke v alpinizmu, kjer bolj kot preživetje štejejo ekstremnost, drznost, premikanje meja mogočega? "Nasprotno, leta ne kažejo na odmik, ampak na potrdilo. Če si bil vrhunski, pomeni, da si tvegal, a vseeno sprejemal modre in varne določitve. To, da smo stari več kot 70 let, pomeni, da smo "norosti" preživeli, tudi z nekoliko sreče. Ne bi mogel biti bolj vesel."

Starosti pa v alpinizmu ni brez preudarnosti. Včasih se je potrebno obrniti tik pod vrhom. Tudi Grošelj se je obrnil na prvem štiritisočaku v centralnih Alpah, tudi po rojstvu sina je prekinil načrt osvojitve vseh 14 osemtisočakov, ker ni hotel preveč tvegati. 

Kdaj in kje je mu je bilo najtežje odnehati? "Moj angel varuh je zelo utrujen, ampak mi je vedno stal ob strani. Na prvem štiritisočaku v centralnih Alpah nisem splezal do vrha, ker se mi je zdelo, da je preveč megle in snega, in to me je potem vedno spremljalo. Nikoli nisem razmišljal: vrh ali nič oziroma vrh za vsako ceno," razlaga Grošelj, ki poudarja, da se je prav skozi leta odprav pokazalo, da priti na vrh gore niti ni tako pomembno. "Zato tudi na vrhu ni bilo evforije ali pretirane žalosti, če nam ni uspelo. Vedno mi je bilo najbolj pomembno, da sem v trenutku dal vse od sebe in da sem se vrnil zaradi sebe in vseh, ki sem jim to obljubil." 

Smrt Nejca Zaplotnika: 'Bili smo na vrhuncu moči in zdelo se nam je, da smo neumrljivi'

Ali mu je žal, da se kdaj ni obrnil in vseeno tvegal? "Nikoli, ker se je vse izšlo. Včasih je bilo videti brezupno, pa me je šesti čut nagovarjal, naj nadaljujem. Očitno sem imel vedno prav. Vedno sem ravnal tako, da sem obvladoval situacijo," o svoji mentaliteti v gorah danes pravi Grošelj. 

Najtežje pa mu je bilo ob smrti najbližjih v gorah. "Ko sem bil star 18 let, se je v francoskih Alpah ponesrečil moj brat, kar je bil prvi udarec, drugi pa smrt Aleša Kunaverja, našega vodilnega himalajskega ideologa in organizatorja, ki nas je prvi peljal tja. In seveda smrt Nejca Zaplotnika, ko smo bili na vrhuncu moči pri 31 letih in ko se nam je zdelo, da smo neumrljivi. In potem se je to zgodilo najboljšemu med nami. Jaz sem to nesrečo videl in ga pokopal, potem smo ga izpod ledu izkopali in se na kraj vrnili, a takrat se nam je svet podrl. S Stipetom Božičem sva nato tudi za Nejca in Aleša preplezala goro," o izgubah, ki so ga doletele, pravi Grošelj. 

Danes se mlajša generacija bolj osredotoča na tehnično zahtevne stene na nižjih gorah, Grošelj sicer še vedno zagovarja izzive na vrhovih nad 7500 metrov. "To so najtežji vrhovi. Takega mraza in tako malo zraka ni nikjer, a vse spoštovanje vsem, ki izbirajo nekoliko nižje cilje."

Gore so v zadnjih letih vedno bolj oblegane, celo Everest je postal turistična destinacija, a Grošelj meni, da so edini, ki s komercializacijo visokih gora nimajo problema, alpinisti. "Saj imamo alpinisti še dovolj prostora za vrhunski alpinizem in raziskovanje, mladim je morda nekoliko težje, saj Himalaja ni več v celoti nepopisan list," o prihodnosti alpinizma meni Grošelj.