Pred štirimi leti je v medijih odzvanjalo njeno odprto pismo Slovenskemu zdravniškemu društvu. Upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič je v njem opisala neozdravljivo bolezen, s katero se spopada že od rojstva. "Zavzemam se za uzakonitev evtanazije v Sloveniji," je zapisala takrat. Rada ima življenje, vendar pa je njeno telo po vsakem zdravniškem posegu, ki ga opravi zaradi bolezni Morquijev sindrom – polisaharidoza IV, vedno bolj utrujeno. "Obe se pač starava, jaz in moja bolezen," je zapisala.
Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja njen hrustanec in kosti razpadajo. Za bolezen ni zdravila, so pa analgetiki in skalpel, pravi Alenkino pismo. "Prve uporabljam večkrat dnevno, skalpel pa vsakih nekaj let v rokah držita ortoped in nevrokirurg."
Čeprav še vedno živi radostno, se zaveda, da lahko njeno telo vsak trenutek odpove. Smrti je ni strah, se pa boji bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniških posteljah in odvisnosti od pomoči drugih. Zato se je odločila, da se od sveta in bližnjih poslovi, kot si želi sama. Te dni se odpravlja v Švico, kjer si je uredila človeku dostojno slovo. Za seboj pušča moža Marjana in družino, zanje ji je žal: "Vendar pa dajem tokrat na prvo mesto sebe. Poskušam biti trdna."
Čeprav Marjan priznava, da ne bo lahko, pa jo pri njeni odločitvi podpira. "Če ne bi bilo hčerke in vnukov, bi šla skupaj," je priznal. Čeprav bi ga v bolnišnici morda sprejeli le zaradi njegove visoke starosti, sta takšen načrt imela le nekaj let nazaj. A vmes je posegel vnuk. "Najprej se je razjokal kot majhen otrok, nato pa me je stisnil k sebi in rekel, da mi tega ne dovoli. Nato pa je tudi hčerka rekla, da me ne pusti nikamor. Kaj naj bi torej naredil? Obljubil sem, da ostanem," je povedal Marjan. Alenka bo na to poslednje potovanje čez okoli mesec dni odšla sama.
Mož Marjan: Enkrat sem jo že zadržal, a za ceno njene bolečine. Tega ne bom naredil več
Tako, kot se je morala na pot v Švico pripraviti Alenka, pa se je na svoj način moral tudi njen mož. Marjan priznava, da se je v zadnjih mesecih precej spremenil. "Sklenil sem, da je ne bom več zadrževal, da je ne bom oviral." Enkrat jo je namreč že. Alenka je želela evtanazijo opraviti že pred enim letom. "Vendar sem potarnal, če ne bi raje še malo ostala pri meni. In je ostala, vendar v svojo škodo," je povedal Marjan, ki pravi, da se njenega trpljenja ne da opisati. "Njene bolečine so strahotne."
O vsem sta se že pogovorila, žena pa ga pripravlja tudi za samostojno življenje. "Alenka se obremenjuje celo s tem, kako bom po njenem odhodu živel sam," je priznal. Pa tudi z vsakdanjimi stvarmi, kot sta kuhanje kave ali postrežba obiskov. Alenka je pomislila na vse. A kot pravi: "Tudi priprave je enkrat konec. Človek si reče: "Zdaj je pa dovolj." Dovolj sem samozavestna, imam dovolj moči in energije, da opravim še to," je dejala.
In to želi opraviti sama. Čuti namreč, da njeno telo izgublja na moči, zaradi česar se boji, da ne bi bila več sposobna spiti "koktajla". "Temu se sicer reče vodeni samomor. Vendar pa moraš biti v takšnem stanju, da koktajl spiješ sam. Vidim, da se mi trenutno telo najbolj slabša v zgornjem delu, torej roke in kar je povezano s tem," je povedala. In tudi to je znak, pravi: "Če nočem živeti tako, kot sem rekla, da ne bom (v popolni odvisnosti), je zdaj čas, da grem." Izkušnje z odvisnostjo od drugih sicer že ima in zdaj jo je strah, da evtanazije ne bi mogla opraviti sama.
Zdaj je pomirjena, zaključka se celo veseli. Poudarja namreč, da življenje nje in njene družine ni več brezskrbno, da že dlje časa živijo v nekakšni napetosti. Čeprav ji številni namenjajo komentarje, da ji nič ni, da je videti dobro, poudarja, da se je njeno telo postaralo bolj, kot je moč videti. Kljub dobremu soprogu in družini, kljub dobri osebni asistenci to zanjo na žalost ni več kvaliteta življenja.
Zato Švica. "Grem v Švico k zdravniku, ki mi bo pomagal. V ambulanto, ki mi bo dala to, kar si že dalj časa želim. Mir brez bolečine. In brez govora o duši, ki bo prišla nazaj. Če se mi bo vse to uresničilo, bom zadovoljna," je še dejala.
