Najprej, kaj je to paliativna oskrba, kako bi jo vi preprosto opisali?
Definicija je res dolga. Poznamo preventivo, za njo pride kurativa, nazadnje pa še paliativna oskrba. Primerna slovenska beseda bi bila blažilna terapija ali oskrba tistih bolnikov, za katere vemo, da niso več ozdravljivi. Gre za oskrbo cele družine, ne le za zdravstveno oskrbo, gre za psihosocialno oskrbo cele družine.
Bolezen in smrt sta tabuizirani temi - še posebej v krščanskem svetu, koliko ta fenomen velja za Slovenijo, kakšna je situacija v primerljivih državah
Zanimivo je, da smo v Evropi prav na repu držav v zvezi z odprtostjo za razumevanje težav in potreb takih bolnikov. Sicer se s posrednimi pokazatelji ne da direktno ovrednotiti, kje smo Slovenci. Verjetni pokazatelji pa so uporaba močnih zdravil za blaženje bolečin, oddelki za paliativno oskrbo – ki jih pri nas še ni, in ti pokazatelji kažejo, da smo na repu.
Kako na bolnika vpliva dobra komunikacija med njim in zdravstvenim osebjem?
Vsekakor je komunikacija ključnega pomena. Od te je odvisna vsa zdravnikova informiranost, diagnostika, o kateri se odloči, raziskave pa tudi kažejo, da je ustrezna komunikacija med bolnikom in zdravnikom pomembno vpliva na skrajšanje diagnostičnih postopkov in trajanje bolniške oskrbe, pa tudi na hitrejše zdravljenje bolnikovih simptomov, kar odločilno vpliva na njegovo kakovost življenja.
Kaj bi lahko tu spremenili? Nekaj izobraževalnih programov je že, vendar bi jih bilo potrebnih najbrž več?
Tukaj ni krivda v sami zdravstveni ali drugi stroki, gre za vprašanje komunikacije in bivanja v celotni družbi. To pa se seveda odslikava tudi v medicini. Vsekakor so različni izobraževalni programi za medicinsko osebje že v teku, največ pa lahko naredimo sami, vsak izmed nas. Na primer, ko smo ravno v teh dneh bili skupaj s svojci, na različnih srečanjih, ob spominih na najtežje dogodke v naših življenjih – na izgube bližnjih, da tudi tam skomuniciramo kar se le da pošteno.
