Gozdni turizem – dobra priložnost ali škoda za naravo?

60 odstotkov slovenskega ozemlja prekrivajo gozdovi. Gozdnega prostora – to je prostor, ki vključuje še jase ali njive sredi gozda – pa je v Sloveniji kar 85 odstotkov. Če se nam to zdi nekaj samoumnevnega, ker smo na ta 'luksuz' preprosto navajeni, pa morda ni odveč povedati, da tako ni od vedno. Še pred dobrimi 200 leti smo ga imeli kar polovico manj, je poudaril gozdar Jože Prah iz Zavoda za gozdove Slovenije: "Ljudje so o gozdu začeli razmišljati, ko ga je opustošil žled. Šele takrat so se doumeli, da ni kar od nekod."

V Evropi smo se zavihteli na zavidljivo tretje mesto. "Finska je na prvem mestu. Ima kar 80 odstotkov gozdov. A zanimivo je, da ima naša država na tem majhnem prostoru, v teh 60 odstotkih gozdov, kar 71 različnih drevesnih vrst. Če primerjamo s Finsko – ima jih komaj 10," je ponosno povedal Prah in poudaril, da je taka biotska raznovrstnost velika vrednost in hkrati prednost pred drugimi. Toliko različnih drevesni vrst namreč pomeni tudi večjo ponudbo lesa. "To se lepo kaže na vsakoletnih licitacijah kvalitetnega lesa, kjer določene kose prodamo tudi za 20.000 evrov ali pa je kubičen meter lesa vreden 9.000 evrov," je pojasnil Prah.

Kaj ponuja gozd?

Če pustimo ob strani znano dejstvo, da ima Slovenija izjemen potencial za proizvodnjo kakovostnega lesa, poglejmo, kakšne priložnosti ponuja gozd kot turistični proizvod.

Slovenski gozdni prostor je stroka razdelila na cone – kje se lahko določena vrsta turizma razvija. Tisti, ki se torej želi ukvarjati z gozdnim turizmom, lahko natančno načrtuje, česa se bo lotil. Jože Prah, ki je tudi predsednik komisije za razvoj turizma v gozdnem prostoru pri Turistični zvezi Slovenije in vodi po evropskih pešpoteh v Sloveniji, je izpostavil nekaj dejavnosti, ki že gradijo slovenski gozdni turizem oziroma bi jih lahko v prihodnosti bolje razvili in ponudili turistom: "Velik potencial ima vodenje po gozdu, po različnih tematskih poteh. Potem na primer joga v gozdu. Ali pa preživeti dan z oglarjem in kuhati oglje. Lahko kolesarimo ali zgolj poslušamo tišino, ki jo v naših gozdovih lahko doživimo in nam prinaša enkratno izkušnjo. Prav tako je edinstveno preživeti noč pod milim nebom. Ne smemo pozabiti tudi na nabiranje plodov ali sadežev."

Živalski svet je še ena zanimivost, ki vedno pritegne ljudi. Tukaj se odpira veliko priložnosti – na primer opazovanje medveda in druge divjadi. "V svojem gozdu naredimo posebne hiške za opazovanje, kar so nekateri lastniki že naredili. Ena noč je 100 evrov. Za primerjavo: če v gozdu priraste drevo in odbijemo stroške, dobimo 250 evrov. Kaj je zdaj priložnost," je poudaril Prah, kako bi bila turistična dejavnost lahko lepa dopolnitev h gozdarski dejavnosti.

Tudi lovstvo bi se lahko bolj odprlo turistični sferi, meni sogovornik: "Če živalski svet že uravnava človek in država določi letni odstrel, zakaj potem tega ne bi nadgradili s turizmom? Lovci bi s sabo vzeli turiste in jim zaračunali. Pa ne mislim za meso, ampak za sam lov, doživetje." In ne samo lovni turizem v strogem smislu, lahko bi organizirali opazovanje ptic, metuljev, nočne sprehode ...

Lastniki bi gozd lahko bolje izkoristili

Vse aktivnosti, ki se že ali se še bodo odvijale v gozdu, bi lahko s pomočjo lastnikov bolj zaživele. Če bi pohodniško ali kolesarsko vodništvo organizirali lastniki, ki svoj gozd poznajo do zadnjega grma, in ne tuji vodniki, bi obiskovalci lahko doživeli mnogo več. Gozd in vso naravo bi doživeli bolj pristno, je prepričan Prah: "Verjemite, da če bi vas peljal po stezi lastnik, ki po njej hodi že celo življenje, bo znal povedati o njej zgodbo. Vodenje je ena večjih priložnosti, ki je premalo izkoriščena oziroma sploh ni." Prav tako bi turisti več odnesli, če bi jih lastniki spremljali pri opazovanju živali. "Lastniki čutimo svoj gozd, zato bomo zagotovo znali več in na drugačen način povedati, kot pa nekdo drug," je dodal.

Lastnikom bi bilo zato treba povedati, naj izkoristijo te prednosti, in jih izobraziti, kako se vključiti v turistično gospodarsko sfero. Sogovornik meni, da je čas, da v Sloveniji začnemo govoriti o gozdu kot o rekreacijski in turistični podjetniški aktivnosti.

Koliko turizma prenese gozd?

A tudi gozdovi imajo svoje omejitve, koliko človeškega posega prenesejo. A kje je meja, da naši užitki in sprostitev ne bodo škodili naravi? Kje se začne in kje konča naša pravica, da gozd podredimo turizmu? "Gozd ima različne vloge, ki so pri nas zakonsko opredeljene. Da ne bi prišlo do konflikta med njimi, imamo določene omejitve. Na primer, določeno je, koliko sadežev lahko naberemo in kje se lahko gibamo. Naši zakoni to zelo dobro urejajo, problem pa je, da mi tega ne upoštevamo oziroma nimamo dovolj nadzornih služb. Skratka, če ni nadzora, pravil ne upoštevamo," je izpostavil začaran krog Prah.

Primer, ki je obetavna veja turizma in ki k nam privablja vse več ljubiteljev narave, je turno kolesarjenje. Odlična vrsta rekreacije, ki prinaša neskončno možnosti, pa na drugi strani lahko hromi naš gozd. In prav zato gozdna vožnja vsepovprek ni dovoljena. Dobra rešitev je turno-kolesarska označena pot, s katero želijo turistični delavci na eni strani privabiti kolesarje, na drugi pa vožnjo po gozdu omejiti. "Ko smo zasnovali to turno-kolesarko pot, smo se dogovorili z upravljavci prostora oziroma z lastniki, kje bo ta pot potekala. Podobno je z gozdnimi tematskimi potmi. Z lastniki smo se dogovorili, kje se ljudje lahko gibajo. Na ta način jih usmerjamo, da niso obiskovalci povsod, poleg tega pa jim lahko bolje pokažemo, kaj se na teh mestih v gozdu dogaja," je prepričan Prah.

Kar je želel naš sogovornik izpostaviti, je, da je pri vsem tem ključno načrtovanje – kje, kdaj, kako za koga postavimo tematske, kolesarske ali druge poti. "Slovenci imamo namreč srečo, da nam zakon dovoljuje prosto hoditi po tujih gozdovih, da lahko nabiramo gozdne sadeže. Seveda za slednje velja omejitev, na primer ne smemo nabrati več kot dva kilograma gob, kostanja ali borovnic. Borovnic ne smemo nabirati z grabljicami. Arnike lahko naberemo le toliko, kolikor nam je gre v pest, maha ne smemo odtrgati samo na enem mestu … Te omejitve so čisto življenjske, zato je prav, da se jih držimo," meni Prah. Le na ta način bomo namreč najmanj škodovali naravi in ohranili ekosistem.

Kaj bi pomenilo, če bi bila nenadzorovana vožnja s kolesom, motorji, štirikolesniki po gozdu dovoljena? "Uničili bi gozd," je brez pomisleka izstrelil sogovornik. "Na več koncih Slovenije lahko vidimo ta vandalizem z motorji in štirikolesniki. Priča smo tudi pretiranemu nabiranju. In vse to povzroča resne poškodbe na ekosistemu. Omejitve niso napisana kar tako, ampak na podlagi različnih raziskav – kaj naš ekosistem prenese. Nato model poskušamo vgraditi v zakonske okvire," je pojasnil. Največji problem teh aktivnost je erozija. Kolesa spodjedajo prst, kar pomeni, da na tem mestu morda tudi 100 let ne bo nič zraslo. "Saj narava za nami vse popravi. Ampak problem je, ali bo za to potrebovala milijon let ali 100 ali samo 10 let," je dodal Prah.

Problem poseganja v lastninsko pravico lastnikov gozdov

Jože Prah je tudi lastnik gozda in predsednik Društva lastnikov gozdov Slovenije, zato dobro ve, kaj najbolj moti lastnike oziroma zakaj najpogosteje prihaja do konfliktov med njimi in obiskovalci. Največji srž je, da so nekateri obiskovalci arogantni, ne spoštujejo tuje lastnine in se obnašajo, kot da so na svoji zemlji. Prah je navedel primer: "Moški se je s terenskim vozilom pripeljal v gozd in parkiral na vlaki. Lastniku, ki je prišel s traktorjem mimo, se ni hotel umakniti, ampak mu je zabrusil: kaj se tukaj voziš, saj si imel včeraj čas." Pogosto se tudi zgodi, da ljudje kurijo ogenj sredi gozda, imajo piknike ali poberejo pridelke z njiv, ki so ob gozdovih. Takšni in podobni primeri seveda povzročajo hudo kri.

A Prah je zatrdil, da večina lastnikov načelom nima nič proti, če ljudje obiščejo njihov gozd. Ne moti jih, če rekreativno nabirajo gobe, kostanj, borovnice, čemaž ali druge rastline, a seveda v mejah normale. Mnogi so namreč požrešni in bi, če bi se le dalo, izropali cel gozd. Še bolj pa tlak dvigujejo tisti predrzneži, ki gozdne sadeže ali plodove s tujih gozdov prodajajo na tržnici. Podobno velja tudi za pohodniško ali kolesarsko vodenje skozi gozd. Če nekdo to počne v tujem gozdu za denar in je to njegov posel, bi bilo prav, da se o tem pogovori z lastnikom in mu nameni del dobička, meni Prah. Do nesoglasij torej prihaja, ko se poruši meja med rekreativnim in tržnim nabiranjem ali vodenjem. Ko obiskovalci služijo na račun tujih gozdov – brez vprašanja in dovoljenja lastnika oziroma ne da bi jim bili pripravljeni dati del zaslužka.

Zakonodaja s področja gozdarstva je dobra, potrebovala bi le nekaj popravkov

Kot je povedal Prah že na začetku, naša zakonodaja zelo dobro določa, kaj se lahko in kaj ne sme početi v gozdu oziroma v naravi. Meni le, da bi morali biti lastniki upravičeni do odškodnin: "Država bi morala urediti, da lastnik dobi plačilo ali od izvajalca ali od države, če izvajalec postavi na primer progo za spust s kolesom. Poleg tega bi morala lastnikom gozdov zagotoviti brezplačno javno gozdarsko službo, načrtovanje, svetovanje in trasiranje vlak ter poti."

Dobra zakonodaja, potrebna popravkov ali ne. Na koncu smo mi tisti, ki stopamo v gozd in uživamo njegove pozitivne učinke na naše počutje, telo in polnimo želodce z gozdnimi dobrotami. Vse se torej začne pri nas, posameznikih, kako bomo znali ceniti, kar nam zeleni zaklad ponuja.