Goriškovo lepotico bo sanjal še nekaj časa

S skoki se je ukvarjal štiri leta v osnovni šoli. Zgodba se je končala, ko je nerodno padel in si poškodoval koleno. Nekaj časa je nosil opornico, kot pravi, pa je s tem izgubil ravno toliko časa, da so se vrstniki rahlo odlepili. "Ko sem se vrnil, so bili moji skoki katastrofalni, nisem imel več enakih občutkov," priznava. Zadnji žebelj v krsto slovesa od skokov je nato zabila še puberteta: "Prijatelji, dekleta, prve zabave v diskoteki," se smeji.

Dolga leta skokov nato sploh več ni spremljal, nato pa se je v počasi začel vračati v Planico na marčevski finale svetovnega pokala, bil je tudi na otvoritvi prenovljene skakalnice pred desetletjem. Po naključju je del njegovega poslovnega, nato pa tudi zasebnega življenja postal tudi Matic Gorišek, vnuk slavnega Janeza Goriška in nečak Sebastjana Goriška, ki zdaj po očetovi smrti nadaljuje družinsko tradicijo projektiranja letalnic po svetu. Prestor je z Goriškovimi preživel prenekatero uro tudi v času planiških praznikov, kot pravi, mu je Planica tako postala še bližja. "Vedno bolj sem se začel spraševati, zakaj sem nehal skakati," priznava.

Še en mejnik v njegovem skakalnem svetu je bil klic nekdanjega slovenskega skakalnega asa Primoža Ulage, ki ga je poklical leta 2019: "Dejal mi je, da me spremlja poslovno in vidi, da sem uspešen, zato me je vprašal, ali bi prišel v skakalni klub Ilirija, da bi dvignili stvari na višjo raven," se spominja znani ljubljanski gostinec in organizator dogodkov. Dobil je status podpredsednika kluba, toda v načrte je kmalu posegla epidemija covida-19.

Sredi večerje vprašal, ali bi lahko skakal

Ko so se stvari leta 2022 vendarle vrnile v običajne tirnice, pa je na finalu svetovnega pokala v Planici srečal Žigo Mandla, nekdanjega skakalca, ki pri Iliriji zdaj piše trenersko zgodbo. Dogovorila sta se, da se čez nekaj dni sestaneta na večerji. "Tam sem mu povedal, kolikokrat sanjam, da skačem. Vprašal sem ga, ali meni, da bi lahko še kdaj v življenju skočil tudi v resnici. Pogledal me je in suvereno odgovoril samo kratko z ja," se spominja Prestor.

Čez nekaj mesecev je praznoval 40. rojstni dan in zaželel si je, da bi do takrat uspel skočiti 40 metrov. Mandl mu je mirno odgovoril, da se mu zdi to povsem izvedljivo, magična meja zanj pa bi bila lahko nekoč celo 80 metrov.

"Obljubil mi je, da me bo poklical, ko se bo začela vadbena sezona, ampak tega klica ni bilo. Minil je april, mineval je maj, bil sem prepričan, da je pozabil name," pripoveduje Prestor. V zadnjh dneh maja pa je zazvonil telefon: "Aleš, ali načrt še velja?"

Prvič obležal v dežju

Prestor je nato prišel k skakalnicam v Mostecu, kjer ga je pričakal Lovro Kos, ki ga je premeril: "On mi je tudi naredil prvi dres, ekstremno prevelik," se v smehu spominja.

Nato je prišel njegov prvi skakalni dan, 30. maj 2022. "Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Bilo je turobno, deževalo je. Z mano je bil osebni trener, s katerim sva delala mojo preobrazbo s 118 kilogramov na 80, ko sem se udeležil vzdržljivostnega 'Ironmana'. Z njim sem se ogrel, nato pa sem se z Žigo spustil izpod 'pukla' na 60-metrski skakalnici," opisuje.

Kot pravi, ga je v radiusu "pojedlo", padel je in z novim kombinezonom obležal na tleh v dežju, mokroti. "Ko sem snel smuči, sem razmišljal, kako nisem niti blizu temu, da bi dosegel tistih želenih 40 rojstnodnevnih metrov," priznava. Žiga Mandl pa je mu povsem mirno dejal le, kaj naj pri naslednjem poskusu popravi. Prestor se spominja, da se je tisti deževni dan sedemkrat odpravil peš navzgor po hrbtišču skakalnice, se zapeljal navzdol ter se spet vračal nazaj gor. Nato je sledil poskus skoka na 40-metrski skakalnici, pri katerem se je obdržal na nogah. "Kako neznansko dober občutek," podoživlja tisti osebni uspeh. Pravi, da se je podzavest spomnila odskoka, občutka upora in doskoka.

Za 40. rojstni dan preskočil 91 metrov

Sledila sta dva meseca treningov ter poskusi na 40-, 60- in 80-metrski skakalnici. Ko so mu v okviru kluba za rojstni dan, 2. avgusta, priredili tekmo v Planici, je postavil svoj osebni rekord. "Šalili smo se, da bom živel toliko let, kolikor bom skočil," pravi. Ta dan je preskočil 91 metrov.

A namesto, da bi po izpolnjeni rojstnodnevni želji skakalne smuči postavil v kot, ga je svet skokov le še bolj potegnil vase: "Poskusil sem že marsikateri šport, ampak noben drug ne da hkrati toliko strahu ter toliko veselja in adrenalina," izpostavlja Prestor, ki zdaj nadaljuje v zraku.

'Ker je izredno dobro koordiniran, je bil napredek enormen'

"Normalno trenira v procesu, kar se tiče skokov. To pomeni tri do pet enot skakalnega treninga na teden, torej enako, kot trenirajo fantje, ki hodijo na domača in mednarodna tekmovanja," pojasnjuje njegov trener Žiga Mandl.

"Ne zanimajo me toliko cilji kot ta pot, koliko napredka lahko naredi. V osnovi je on želel samo skočiti 40 metrov za rojstni dan, ampak ker je izredno dobro koordiniran, je bil ta napredek res enormen. Pomaga mu to, da je do sedmega razreda skakal, zato ima osnove od prej. Ko sva se maja 2022 lotila prvega treninga, vožnje po hrbtišču skakalnice, je takoj osvojil to, kar mladi tekmovalci pri 15 ali 16 letih ne znajo. Res je zelo hitro napredoval, sprva v Mostecu na 40-metrski skakalnici, nato v Planici na 60- in 80-metrski. Po treh mesecih je skočil na 120-metrski skakalnici. Sprva sva na priprave hodila sama, običajno v Planico ob koncu tedna. Že leto in pol zdaj vsak teden v klubu trenira s starejšimi selekcijami, z mladinci in člani, starimi od 16 do 27 let, med katerimi so tudi člani slovenske skakalne B reprezentance," Prestorjevo pot opisuje Mandl.

Na pogled Prestor nima tipične suhljate postave smučarskih skakalcev. Od začetka treningov je sicer izgubil približno 10, 15 kilogramov, ampak teža ni najbolj pomembna, pravi Mandl. "V prvi vrsti je najbolj pomembno, da tekmovalec dojame objekt, na katerem skače, in opremo, s katero skače. S pomočjo opreme skakalci razvijejo svoj slog skakanja. Z različnimi debelinami zagozd iz z različnimi skakalnimi čevlji sva prišla do tega, da je dosegel zanj nekako optimalen položaj," trener po kratkem razmisleku pravi, da je Prestor morda še najbolj podoben Lovru Kosu.

"Želi pa si biti še nekoliko bolj agresiven," dodaja. "Njegovi skoki so videti zelo podobni skokom pravih smučarjev skakalcev, ki jih spremljamo na televiziji, le da se to dogaja nekaj naletov višje in z nekoliko več hitrosti," opisuje.

Podpora družine in prijateljev

Z obema sogovornikoma smo se srečali februarja med veteranskim prvenstvom v Planici, kamor so Prestorja prišli podpret tudi prijatelji in družina. Predvsem žena je bila dolgo časa ostro proti, zdaj pa tudi ona navdušeno ploska, medtem ko njen mož udejanja svoje sanje. 

Na priprave je odšel tudi v Zakopane na Poljsko, pravkar se je vrnil iz Norveške, decembra se mu je uresničila denimo tudi želja, da skoči na znameniti olimpijski skakalnici v Lillehamerju, in to ponoči, pod reflektorji, kar si je vedno želel, kot pravi.

Želi poleteti za družino Gorišek

Pred natančno letom dni pa se je ravno odpravljal na trening v Planico, ko mu je prijatelj Matic Gorišek sporočil, da je umrl dedek. "Ko sem se ogreval, sem pogledal znamenito letalnico bratov Gorišek in si dejal, da moram iti enkrat tukaj čez," opisuje trenutek spoznanja. "Janez Gorišek je nekoč upal, da bo tudi Matic postal skakalec, in vem, da bi Matic dal vse, da bi se lahko spustil po njej. Zato sem si dejal, da se lahko pa vsaj jaz potrudim in to storim tako za Matica kot za dedka," pravi Prestor. Skakalne sanje so tako dobile krila, zaželel si je poleteti.

Zadal si je cilj, da bo skočil na vseh letalnicah, ki jih je Janez Gorišek v zadnjih letih konstruiral skupaj s sinom Sebastjanom. Poleg Planice sta to še Kulm in Vikersund. "Če sanjaš veliko, višje, boš vsaj nekaj dosegel," se smeji.

"Ampak ne želim se le odriniti z doskočišča in pristati na 'puklu', da bi pač naredil kljukico na seznamu. Želim si, da mi trener reče, da sem pripravljen, da lahko res poletim," poudarja. "Žiga pravi, da bi lahko realno skočil 150 ali 160 metrov, kar pomeni, da si moram za cilj postaviti 170 metrov. Želja pa bo seveda vedno dvestotica," poudarja. "Zanjo pa bi seveda potreboval še nekaj let več treninga in nekaj kilogramov manj," v smehu doda.

Prijavil se je tudi na današnji preizkus letalnice bratov Gorišek, s katerim se uradno začenja letošnji planiški praznik, na katerem bo osrednja slovesnost usmerjena v slovo od Petra Prevca. Danes skačejo skakalci domačih smučarskih klubov, vendar Prestor nazadnje ni dobil zelene luči organizatorjev za izbrano dvaintrideseterico.

Skoki za izbrane ...

Smučarski skoki so izrazito tekmovalna disciplina, pravi Mandl. "Zavira se rekreacija, razen z določenimi veteranskimi tekmovanji, kjer se nekdanji skakalci podružijo enkrat ali dvakrat na leto. Ljudi, ki bi želeli skakati, je veliko. Ali pa vsaj takih, ki bi želeli imeti nek stik s skakalnico, da bi videli, kako je to doživeti. Na drugi strani pa imamo zadržek, saj si večina starejših, recimo temu bolj konzervativnih ljudi, ki so vpeti v smučarske skoke, te želi ohraniti kot profesionalne in menijo, da tega ne moremo početi rekreativno. Prepričani so, da bodo ljudje zato bolj cenili smučarske skoke kot šport, ker je to nekaj posebnega, kar ne more vsak," Mandl pojasnjuje, kako so mnenja glede rekreativnega skakanja deljena.

"Mora pa biti to strokovno vodeno, ljudje morajo biti pravilno usmerjeni, da se ne prehiteva, da se spremlja, če kakšna stvar morda ne gre. Da se skakalca pravočasno ustavi in to popravi," jasno poudarja.

... Ali skoki za vse

Mlajša generacija pa se zavzema za to, da bi skoke bolj približali običajnim ljudem. Na plastiki je sicer varneje leteti kot na snegu, zato so lani v Mostecu pripravili Flight fest. Na skakalno opremo so dali alpske smučarske čevlje in po le nekajurnih treningih so lahko na 25-, 40- in 60-metrski skakalnici brez težav skočili neprofesionalci, čisto običajni ljubitelji športa in skokov. "S tem smo jim dali občutek, da doživijo svet skokov, to višino in hitrost, da vidijo, kako posebni so skakalci," pravi Mandl.

Tudi Prestor, ki je idejni vodja omenjenega junijskega festivala, je prepričan, da bi marsikateri Slovenec rad vsaj za nekaj ur postal orel. Dogodku namerava dodati tudi dobrodelno noto, preskočeni metri na članski tekmi bodo šteli za evre, ki bodo nato namenjeni organizaciji skakalnega kampa mladih perspektivnih skakalcev do 15 let. Prepričan je namreč, da je treba na slovenski svet smučarskih skokov misliti vse leto, ne le v času Planice.

Hkrati pa namerava tudi sam nadaljevati s treningi in z uresničevanjem svojih sanj, saj upa, da bo zelena luč za eno izmed Goriškovih mojstrovin zagorela že prihodnje leto.