'Gore so za vse, tudi za invalide'

Res, da ta konec tedna ni ravno idealen za obisk hribov, a se splača sprehoditi do ene od desetih planinskih koč. Pričakali vas bodo gluhi ali naglušni in hribovski svet boste lahko doživeli nekoliko drugače. Seveda bodo z njimi tudi tolmači slovenskega znakovnega jezika, ki bodo pomagali, če bo treba, rešiti morebitno jezikovno zagato. Planinska zveza Slovenije (PZS) namreč s takimi in podobnimi akcijami želi vrata planinstva odpreti tudi ljudem z omejitvami. Njihov moto je: "Gore so za vse, tudi za invalide!"

Pogovarjali smo se z vodjo delovne skupine akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah Majo Kuzma, ki ima v akciji vlogo animatorke. "Animatorji bomo promovirali slovenski znakovni jezik, predstavili bomo prednosti jezika in kulture gluhih, izvajali socialne igre, ki bodo temeljile na neverbalni komunikaciji. Pestro in zanimivo bo," je bila navdušena.

Maja Kuzma je sicer gluha že od rojstva in uporablja govorni, govorjeni in znakovni jezik. Prav tako od rojstva ne sliši njena mama, oče pa je oglušel zaradi meningitisa oziroma napačnih zdravil. Priložnost, da bo lahko doživela utrip in energijo planinskih koč, tako njej kot drugim udeležencem pomeni veliko veselje, ki ga težko pričakujejo. "To je nekaj edinstvenega. Kajti, strežeš lahko sredi narave tudi na pikniku, med svojci, prijatelji … Da pa strežeš ljudem, ki jih ne poznaš, se jim približaš, jim ponudiš, prineseš in prejmeš, bo za nekatere nova izkušnja. To so trenutki, ko se boriš tudi sam s seboj, da premagaš strah pri vzpostavljanju stika. Ravno ti si namreč tisti, ki mora priti do obiskovalca, planinca, kolesarja," je zagate gluhih skušala približati Kuzma.

Kako je opravljati tovrstna dela, ko imaš stik z ljudmi, pa jih ne slišiš?

Vprašanje, ki nas, ki slišimo, zanima, saj si tega ne znamo predstavljati, a ga stežka zastavimo gluhim. Roko na srce, tudi mi smo kolebali, ali ni preveč konkretno, osebno vprašanje in bomo sogovornico postavili v nelagoden položaj. A ravno v tem grmu tiči zajec. Tabuji in predsodki so plod naših omejitev v glavah. Kot da bi jo vprašali o lepem vremenu, je Maja Kuzma brez težav odgovorila: "Rada bi razbila predsodek, da mi, ki ne slišimo, ne zmoremo vzpostaviti stika z ljudmi med strežbo. Vse je mogoče. V akciji bomo uporabili valjček, ki bo natakarje obveščal, da nekdo želi naročiti, plačati, uživati. V nekaterih kočah bodo slikovni meniji, ki so jih pripravili prostovoljci sami. V primeru višje sile so tukaj tolmači slovenskega znakovnega jezika. Pomislimo – prišli bodo tudi ljudje iz drugih držav. Zadovoljni bodo s slikovnimi meniji, ki povedo več informacij, kot če bi jim razlagali v govorni obliki. Ko sem hodila po hribih, sem v eni od koč spoznala osebje, ki so mi priznali, da jim je odveč ponavljati ene in iste odgovore na vprašanja – kaj ponujate? Ali imate pijačo? Menim, da bi neverbalna in znakovna komunikacija tudi veliko bolj poživila komunikacijski stik, naročeno hrano bi uživali bolj okusno," se je pošalila Kuzma.

A kaj je glavni kompas gluhih in naglušnih? Kako se znajdejo? Pri nekaterih se namreč sploh ne opazi, da ne slišijo, zdi se, kot da delujejo čisto normalno. Kuzma je pojasnila, da čeprav se sliši čudno, je glavni smerokaz gluhih ovira. Ko naletijo nanjo, ali ko vedo, da jih čaka, jim to predstavlja izziv. Konkretno – izziv je, kako razumeti sogovornike. "Z menoj nimajo težav, ker po njihovih ocenah govorim zelo lepo. Tako lepo, da mi ne bi presodili, da sem gluha. Nekateri smo skozi leta surdopedagoških in logopedskih vaj ter izobraževanj razvili res visok nivo veščin komuniciranja. Močno orožje je tudi očesni kontakt," je dodala Kuzma.

Ljudje, ki nimajo razvitega določenega čuta, imajo bolje razvite druge

Kako je pri gluhih, kako zaznavajo svet, nas je zanimalo? Sogovornica je razložila, da gluhi prepoznavajo in zaznavajo stvari skozi oči in tudi preko drugih čutil. Nekateri so mojstri ročnih del, drugi odčitavanj z ustnic, spet tretji so zelo intuitivni in prepoznajo stvari, podobno kot jih doživljajo otroci. "Nekateri smo pozorni na vsak gib človeka, ki nam pove, kakšne volje je. Podobno kot ostali prepoznate čustva sogovornika po tonu ali barvi njegovega glasu," je navedla primer Kuzma.

A kako se ljudje sprijaznijo in soočijo s telesno okvaro? Sogovornica je priznala, da čeprav je gluha od rojstva, ji je bilo težko, ko so jo začeli navajati na slušni aparat. Dobila ga je, ko je bila stara šele devet mesecev. Nositi ga je morala dolgo, da je razvila 'slušni' čut. "Pomagal mi je slišati klice mojega imena, olajšal je napetost, ko sem se morala osredotočati na branje z ustnic, ni pa mi pomagal razumeti besede, ne da bi odčitavala z ustnic. Branila sem se poslušanja s slušnim aparatom. Moja trmoglavost je pripeljala do tega, da danes svet ’slišim’ skozi oči in se prilagajam, kolikor lahko."

Drugače je z ljudmi, ki so oglušeli nenadoma. Za njih je to zelo težko, temačno obdobje. Naenkrat ne slišijo nič, ne znajo odčitavati z ustnic. Ne morejo se sprijazniti s tišino, saj se njihova nekdanja identiteta osebe, ki sliši, zelo tepe z novo identiteto. "Pri tistih, ki oglušijo počasi, je zopet drugače. Ko zaznajo, da s sluhom ni nekaj v redu, se začnejo zavedati, da bodo potrebni pregledi, da bodo dobili slušni aparat," je pojasnila Kuzma, ki je zadovoljna, da je zrasla v okolju, kjer sta se prepletala slovenski in znakovni jezik ter se ji ni bilo težko soočiti z gluhoto. "Ko sem se odločila, da snamem slušni aparat za vedno, so se mi v glavi začeli pojavljati zoprni zvoki. Takrat sem se zavedala, katera stran možganov zaznava notranje zvoke, kako se odzivajo, obnašajo … Možgani iščejo zvoke, ki so jih bili navajene poslušati. Še zdaj slišim te zvoke. Ni kaj, sprijazniti se je treba, da jih imam," je želela svet gluhih približati Kuzma.

Vsak svojo tišino sprejema drugače

Ne glede na to, v katerem obdobju in na kakšen način človek ogluši, pa se mora vsak s svojo okvaro soočiti in jo sprejeti sam. Kot vsaka stvar ima tudi telesna hiba vedno dva konca in od posameznika je odvisno, s katere strani jo bo pogledal. Vsako pomanjkljivost namreč lahko obrneš v svoj prid, je prepričana Maja Kuzma: "Sama trenutno uživam v tišini. Okoli mene so ljudje, ki komunicirajo v znakovnem jeziku, so ljudje, ki potrjujejo, da brez težav berem z njihovih ustnic … Ko pomislim, koliko prednosti ima gluhota, se mi zdi, da presežejo šibkosti. Najbolj jo sprejmem, ko grem v naravo. Takrat se moje oči pasejo po njenih čarih, ne da bi jih motili slušni dejavniki. Res pa je, da ko si želim komunikacije, sem včasih tudi žalostna, ker ne morem slišati zanimivih zgodb ljudi. Treba se je potruditi, iti do ljudi, jim nameniti nekaj prijaznih besed. Tako lahko nastanejo lepe in navdihujoče zgodbe, ki te motivirajo za nadaljnje izzive."

'Danes je drugače kot pred 30 leti'

Družba se spreminja. Danes smo bolj ozaveščeni, zato gluhi lažje shajajo v 'normalnem' življenju in so vanj tudi bolje vključeni kot pred 30 leti, je prepričana sogovornica. Ponuja se jim več priložnosti, da lahko dokažejo, kaj vse zmorejo. "Upamo, da bo to obrodilo sadove. Da bomo lahko živeli tako, kot si želimo – brez večjih ovir pri zaposlovanju, izobraževanju … Res je danes več priložnosti za nas, a vprašanje na drugi strani je, kdo se je pripravljen soočiti z izzivom. Mnoge od nas so namreč zaznamovale posledice iz preteklosti. V nas so pustile sledi, ki nas ovirajo pri ’skoku v ogenj’. Normalnega življenja za nas ni, je pa življenje samo. In lepo bomo živeli, ko se bomo znali drug drugemu prilagajati, se podpreti in motivirati na prilagodljiv način," je strnila Maja Kuzma, ki si želi, da bo v kočah čim več planincev, da jim bodo gluhi lahko pokazali, kako dobro se znajdejo v 'normalnem' svetu.