Gorazd Fišer se je pred 41 leti rodil v Ljubljani. Na bežigrajski gimnaziji je ugotovil, da mu naravoslovje ne leži, zato se je odločil za študij prava. Diplomiral je leta 1985 in zatem razmišljal celo o sodniški službi. A ker ni bilo razpisov za sodnika, je leta 1990 postal tožilec. Pet let zatem so ga že imenovali za vodjo ljubljanskega okrožnega tožilstva, po preteku mandata pa je znova kandidiral. Oktobra 2001 so ga zopet imenovali za vodjo ljubljanskega okrožnega tožilstva.
Večji val negodovanja je Fišer sprožil na dan žena leta 2000, ko je zavrgel kazenski ovadbi, ki sta nekdanjemu namestniku kriminalistične službe Dragu Kosu in kriminalistu Romanu Prahu očitali, da sta protizakonito preverjala telefonske klice na mobilnem telefonu novinarja TV Slovenije Tomaža Ranca. Zlasti zato, ker je nato Ranc civilno od države iztožil 600 tisočakov odškodnine. Najbolj pa si ga bodo mnogi zapomnili po prvem velikem korupcijskem procesu proti nekdanjemu državnemu sekretarju Borisu Šuštarju. Tožilec Fišer se je v sojenju vztrajno boril proti močni odvetniški zasedbi. Šuštar ga je nato med čakanjem na pravnomočnost sodbe kazensko ovadil zaradi več kaznivih dejanj zlorabe položaja, vendar pa ovadbe še niso prišle v roke tožilcu, ki bi te lahko obravnaval. Fišer je nadalje razburkal vode, ker je iz predala ponovno potegnil spis afere Depala vas. S tem pa je postavil pod vprašaj delo njegove stanovske kolegice Barbare Brezigar, ki je kot vodja tožilske skupine za posebne zadeve leta 1996 ovadbe zavrgla.
Državna tožilka Barbara Brezigar odgovarja: "Odločitve mojega mlajšega kolega ne morem ocenjevati, ker se z mano ni posvetoval. Lahko pa povem, da sem v svojem delu na tej zadevi delala strokovno in da sem v svoje odločitve, ki sem jih tedaj sprejela, stoodstotna s strokovnega vidika."
Fišer je napisal obtožnico in 21. novembra lani je bila na okrožnem sodišču v Ljubljani prva obravnava. Včeraj pa je figura moža na vse bolj uspešni poti padla. Ker je tožilec z dolgoletnimi izkušnjami in dobrim imenom padel na izpitu pri administraciji. Morda ima to kakšno povezavo z njegovo nenaklonjenostjo naravoslovnim predmetom, zlasti matematiki, da ni znal napraviti pravilnega izračuna.
Sicer pa nad njegovim tožilskim delom ni veliko pripomb.
Generalna državna tožilka Zdenka Cerar glede njegove strokovnosti meni: "Jaz ocenjujem da je Gorazd Fišer dober pravni strokovnjak, ki se je pri delu na konkretnih primerih tudi izkazal. To javnosti ni neznano."
Na sodišču se je Fišer srečeval tudi s kazenskim okrožnim sodnikom Boštjanom Penkom, ki je zdaj vodja urada za preprečevanje korupcije. Povedal nam je, da ima s Fišerjem odlične izkušnje, češ da je bil vselej strokoven, korekten in profesionalen tožilec, hkrati pa navaja možnost korupcije: "Pri vodenju ljubljanskega tožilstva je očitno prišlo do napake, ki na nek način lahko spada tudi v našo definicijo korupcije. Gre namreč za zaposlitev osebe na delovno mesto, za katero ta oseba ni izpolnjevala pogojev kot je razvidno iz do sedaj objavljenih podatkov in do te zaposlitve je prišlo z uporabo ali pa zlorabo položaja vodje tožilstva. Tu gre za nek osebni interes, ti dve osebi sta povezani, in v tem smislu lahko govorimo tudi o koruptivnem vedenju".
Gorazd Fišer na takšne očitke odgovarja:" Tukaj kakšne korupcije ne vidim. Lahko pa povem, da mora ta oseba, ki je bila popolnoma enako delovno pravno obravnavana kot ostali, pri svojem delu ki ga opravlja kazati še večjo zavzetost in še večjo delavnost in prizadevnost kot nekateri ostali, zato da ne bi bilo kakšnih očitkov o kakšni protekciji".
Pa vendar napaka očitno ni tako majhna, kot si je predstavljal Gorazd Fišer. Če bi bil kot vodja tožilstva razrešen, bi lahko ostal okrožni državni tožilec. Vendar le v primeru, če se ne bi izkazalo da je tudi kazensko odgovoren.
