Goran Ivanišević: Kdor hoče biti športnik, naj bo pripravljen na padce, odrekanja in napake

Goran ima rad vse športe, kratek čas je treniral tudi pri Hajduku, ko je bil trener Slaven: "Najboljši tedni so bili zame leta 1997 – malo me je bolela roka, bil je konec leta, Hajduk mi je dovolil trenirati z mladinci. Takrat so bili med njimi Plete, Deranja, Šera, Sablja, tistih nekaj tednov pa je šel z mano tudi Ivo. Trener je bil Zoran Vulić, nekajkrat je prišel tudi Ivić. Užival sem v tem, to so bili nepozabni trenutki mojega življenja."

Na vprašanje, zakaj prav Hajduk, je odgovoril, da je to v krvi vsakega, ki je rojen v Splitu. "Ne navijaš za Hajduk – Hajduk je ljubezen in življenje," je dejal in razkril: "Na splošno pa obožujem nogomet. Morda imam celo raje nogometno žogo kot tenis. Nisem človek, ki bi gledal  igrati samo reprezentanco – gledam vse, od prve do tretje lige, kjer koli igrajo naši. Enostavno obožujem nogomet."

V drugem delu pogovora sta se Bilić in Ivanišević dotaknila teme staršev in njihove vloge pri športnem razvoju otrok. Ivanišević opaža, da današnji otroci "skačejo" iz enega športa v drugega, starši pa jim sledijo, kar pogosto vodi v izgubo fokusa.

"Starš bi moral biti tisti, ki reče, dajmo se malo ustaviti in se umiriti,  vsaj za dva meseca ... Spomnim se imena in priimka vsakega trenerja, ki me je treniral od mojega osmega leta, spomnim se tudi vsega, kar so me naučili. Če zdaj vprašaš svojega otroka, verjetno nima pojma, kdo je njegov trener, saj ve, da bo čez en mesec, ko jih bo ta trener "malo stisnil", sledila menjava trenerja, ker vsi odreagiramo podobno in ne dopustimo trenerjem, da tako ravnajo z našim otrokom. Menjavajo se kot po tekočem traku," ugotavlja slavni tenisač.

Bilić je izpostavil, da je njegova prva asociacija na tenis osamljenost, od samega začetka do let ko se je že izoblikoval. In nato še opustitev šolanja. Na vprašanje, ali je bilo to preveliko odrekanje, da bi nekaj dosegel, je Ivanišević odgovoril, da je bilo, morda pa so bili časi takšni.

"Želim si, da bi imel 'online šolanje' že takrat, da bi imel prenosnik ... ker sem imel veliko prostega časa. Koga je zanimalo, če sem pri 15 ali 17 letih čutil pritisk? Nihče me ni vprašal, preprosto so rekli, pojdi in igraj. Zdaj se vsi sprašujejo, ali je to preveč za otroka, in vse se tehta. Zato so lestvice, zato so nekateri prvaki, drugi pa ne. Enostavno vidiš, kdo zmore pritisk, kdo lahko 'prenese udarce'. Včasih so padci neizogibni; tisti, ki se bo dvignil, bo dober."

A kot pravi, so danes drugačni časi: "Prvak je prvak. Prvak se rodi enkrat na sto tisoč let, taki, kot je Novak v tenisu, kot je Luka v nogometu ... nihče ga ni vprašal, ali mu je bilo težko. Seveda mu je bilo težko, saj je vsakemu kdaj težko ..." Verjame, da je šolsko življenje in športni uspeh mogoče uskladiti – do neke mere in odvisno od športa. 

Med pogovorom o sodelovanju z Novakom Đokovićem je Ivanišević brez zadržkov poudarjal: "Zame je bilo fenomenalno. To so stvari, ki jih ne moreš nikoli pozabiti, in če v tenisu ne bi več delal ničesar, sem bil del največjega v zgodovini. Pa vsi ti rekordi ... če bi samo sedel tam in mahal in nosil loparje, bi tudi to bilo zame pomembno."

Spomnil se je tudi svojega nastopa na olimpijskih igrah, kjer je nosil hrvaško zastavo, odigral štiri tekme v petih nizih in dal vse od sebe, da domov prinese medaljo. Čeprav fizično izčrpan, psihično ni obupal. "Nisem čutil utrujenosti. Mrtev sem, pa nisem ... Enostavno sem moral osvojiti to kolajno. Igrali smo tudi dvojice. V polfinalu smo izgubili v petih nizih. Tam bi lahko osvojili vsaj srebro ..." 

Veliki športnik je spregovoril tudi o svojem sinu, danes najboljšem hrvaškem mladincu. Goran mu je v oporo, a ne želi biti trener. Poudarja pomen prisotnosti staršev brez vsiljevanja.

"Tukaj sem zaradi logistike, kar koli potrebuje, mu pomagam. Trenutno je najboljši hrvaški mladinec in iskreno, ni čarobne, kristalne krogle za to, kaj se mu bo zgodilo v življenju in kako mu bo šlo v tenisu. Vedno sem mu na razpolago za vse. Mislim, da bi morali biti starši zraven, ne bi smeli siliti, ampak bi morali biti zraven. Zato želim biti bolj njegov oče. Želim si, da imava odnos med očetom in sinom. Če potrebuje nasvet – sem tu, ampak da ga treniram v življenju, tega ne bi nikoli počel ... saj sem videl veliko primerov, ki se prej ali slej niso dobro končali, sploh v tenisu ..." Ivanišević je poslal močno sporočilo: "Kdor želi biti športnik, mora biti pripravljen na padce, na odrekanja in mora biti pripravljen delati napake."

Plazma Športne igre mladih, največji evropski amaterski športni dogodek za otroke in mladino, kot lastniki in imetniki pravic oddaje (Ne)uspeh prvakov, po Staniću in Džombi, v sodelovanju s Slavenom Bilićem nadaljujejo z gradnjo še ene platforme, ki bo navduševala mlade generacije.