Globalni razvoj se res spreminja, a še zdaleč ne doživlja 'dolge, počasne smrti'

Njuna glavna teza je sestavljena iz dveh delov. Prvi del je ideja, da prava "zlata doba" globalnega ekonomskega razvoja, kot jo imenujeta, sega v obdobje med letoma 1950 in 1980. Samo takrat, pravita, je večina držav zunaj razvitega sveta izrazito rasla. Kot se sama izrazita: "Za države revnega sveta so bila to tri desetletja močne rasti in hitre industrijske širitve, ki je temeljila na naraščajočem trendu supercikla na trgu primarnih dobrin." Dodajata, da so bili, kar zadeva ekonomski razvoj, takrat "celo revnejši narodi tretjega sveta izjemno ambiciozni". Drugi del njune teze je, da naj bi bili po koncu te zlate dobe priča tragični "stagnaciji razvoja v večini revnega sveta".

Oks in Williams priznavata, da je bilo med letoma 1950 in 1980 na svetu več "revščine, lakote in vseh vrst bede", a to ju ne omaja v njuni glavni tezi. Navsezadnje poudarita, da so bile v tistem času visoke ne toliko revščina, lakota in druge vrste bede same, marveč predvsem indikatorji teh oblik bede, kar je po njunem mnenju pomembna razlika, saj so ti indikatorji, vsaj ko gre za revščino, dozdevno nezanesljivi. Kljub temu naznanita, da se v svojem članku s tem problemom ne bosta ukvarjala, saj imata namen spisati "ambicioznejšo kritiko globalnega razvoja".

Ključni vidik te ambicioznejše kritike je domnevno dejstvo, da so se "strukturni ekonomski položaji večine svetovnih narodov poslabšali v zadnjih nekaj desetletjih." Kako bi lahko ocenili splošno veljavnost te drzne trditve? Avtorja sicer naštevata vrsto ponazoritvenih primerov, a žal nikjer ne naredita sistematične primerjave celotnih regij sveta.

Takšno primerjavo nudi spodnja tabela, iz katere lahko razberete tempo ekonomske rasti v obeh obdobjih. Vzhodna Azija je res hitreje ekonomsko napredovala v "zlati dobi" kot v času hiperglobalizacije (1990–2018), tako kot to velja za Zahodno Evropo in neevropski, angleško govoreči razviti svet. Toda to ni relevantna primerjava, saj Oksa in Williamsa ne zanimata toliko Vzhodna Azija in razviti svet – za te regije namreč priznavata, da so ekonomske zmagovalke in da nimajo težav. Obrnimo se torej k preostalim regijam. Nikjer ni razvidna ekonomska stagnacija ali karkoli, kar bi bilo podobno stagnaciji. Vzhodna Evropa (ki je, mimogrede, avtorja ne analizirata) in Latinska Amerika sta res imeli šibkejšo rast po koncu zlate dobe, toda obratno drži v Podsaharski Afriki, Južni in Jugovzhodni Aziji ter na Bližnjem vzhodu. Je to podoba počasne smrti globalnega ekonomskega razvoja v zadnjih treh desetletjih?

Njuna trditev je nenavadna tudi zaradi dejstva, da je večina držav (zunaj razvitega sveta) danes ekonomsko bližje razvitemu zahodu kot leta 1980 ali 1990, ko se je končala domnevna "zlata doba" razvoja. Vzhodna Evropa, Bližnji vzhod, Vzhodna Azija ter Južna in Jugovzhodna Azija so vse ekonomsko bližje razvitemu Zahodu danes kot pa leta 1980 (ali 1990). Res je, da sta Latinska Amerika in Podsaharska Afrika danes dlje stran od razvitega Zahoda kot leta 1980 (ne pa tudi leta 1990, po katerem se je zgodila univerzalna regijska konvergenca). Toda to ni stanje "večine svetovnih narodov", kot pišeta Oks in Williams. Nekoliko drugače rečeno, dohodkovna neenakost med državami se je po podatkih World Inequality Laba med 1950–1980 (v "zlati dobi") opazno povečala. V kasnejšem globalizacijskem obdobju – obdobju, ki je bilo po Oksu in Williamsu ekonomsko uničujoče za nerazviti svet – pa se je neenakost med državami močno zmanjšala, saj je nerazviti svet končno začel dohitevati razviti svet.

Na tem mestu bi se nekateri verjetno pritožili, češ da nam ta ekonomska gibanja (temelječa na abstraktnih merah BDP-ja) ne povejo ničesar zanimivega o dejanskem razvoju družb. To sicer ne bi bila smiselna pritožba, saj avtorja v svojem članku pogosto govorita natanko o "ekonomski rasti" (oziroma njeni "stagnaciji"), kar je definicijsko povezano z gibanji BDP-ja. A kljub temu se lahko obrnemo tudi k bolj življenjskim kazalcem razvoja, da ocenimo Oksovo in Williamsovo tezo o smrti globalnega razvoja.

Pričakovana življenjska doba v "manj razvitih regijah sveta se je med letoma 1980 in 2019 povečala s 57,8 leta na 71,3. Če iz teh regij izključimo Kitajsko, vidimo skoraj identični trend, tj. premik od 55,7 leta na 69,4. Če se osredotočimo zgolj na najrevnejše države sveta, vidimo pomik s 46,7 leta na 63,3 leta. Delež otrok v osnovnih šolah se je v najrevnejših državah povečal z 49,6 odstotka leta 1985 na 80,8 odstotka leta 2017. Povprečna leta formalnega šolanja na svetovni ravni so se med letoma 1950 in 1980 povečala s 3 na 5,3. Danes to število znaša 8,5 leta.

Realni dohodek povprečnega prebivalca (mera tu je sredina, mediana, ne aritmetično povprečje, ki ga pači neenakost) se je med letoma 1990 in 2019 povečal povsod po svetu. V Latinski Ameriki in Južni Aziji se je podvojil. V Vzhodni Aziji se je skoraj pošesteril. Le v Podsaharski Afriki je bilo povečanje zgolj 43-odstotno – a tudi to je razvoj, ne stagnacija. Kot v naklonjeno-kritičnem odzivu na besedilo Oksa in Williamsa poudarja Ken Opalo, profesor afriških študij na Univerzi Georgetown, je "afriška regija pred pandemijo covida-19 doživela 25 let neprekinjene ekonomske rasti ... Ideja večne stagnacije v Afriki (in drugod po svetu v razvoju) je mit, ki ga moramo premagati."

Dobro, pa je bil ves ta razvoj pridobljen zgolj na račun neprestano naraščajočih neenakosti znotraj držav? Ne, povečini ni bilo tako. V zadnjih štirih desetletjih se je dohodkovna neenakost, merjena pred redistributivnim vplivom davkov, na Bližnjem vzhodu zmanjšala. Zgornji odstotek prebivalstva po dohodku je nadzoroval 34,9 odstotka celotnega družbenega dohodka leta 1980; leta 2021 le še 22 odstotkov. Upadla je tudi v Afriki (z 21,8 odstotka leta 1980 na 19,8 odstotka leta 2021) in Aziji (s 23 odstotkov na 19,3 odstotka). Izjema je bila Latinska Amerika, kjer smo videli povečanje (z 20,7 odstotka na 23 odstotkov). Kaj pa premoženjska neenakost? Podatki pred letom 1995 niso dostopni, a v obdobju med 1995 in 2021 se je premoženjska neenakost zmanjšala na Bližnjem vzhodu (s 60,8 odstotka družbenega bogastva v rokah zgornjega odstotka na 45,8 odstotka), v Aziji (s 43,2 odstotka na 36,3 odstotka) in v Afriki (z 42,9 odstotka na 36,3 odstotka). Latinska Amerika je zopet izjema (z 42,6 odstotka na 46,1 odstotka).

Noah Smith je pred časom prikladno razmejil tri pogoste pomene besede ekonomski razvoj. Kaj lahko rečemo glede razvoja po svetu v vseh treh smislih v času globalizacije? Razvoj v smislu (1) ekonomske rasti in dohodka ter padanja revščine se dogaja povsod po svetu in je bil celo močnejši v obdobju hiperglobalizacije zadnjih nekaj desetletji kot pa v Oksovi in Williamsovi "zlati dobi" globalnega razvoja.

Razvoj v smislu (2) ekonomskega zbliževanja med bogatimi in revnimi državami (konvergenca) se prav tako dogaja skoraj povsod po svetu. Z izjemo Podsaharske Afrike so danes vse svetovne regije bližje globalnemu jedru oziroma razvitemu Zahodu, kot pa so bile leta 1950. Tudi v primerjavi z letom 1980 so danes vsaj Bližnji vzhod, Južna in Jugovzhodna Azija ter Vzhodna Azija izrazito bližje razvitemu Zahodu kot leta 1980, ko se je domnevno končala zlata doba globalnega razvoja. Vzhodna Evropa se je v primerjavi z letom 1950 (in 1980) zbližala z razvitim Zahodom, ne oddaljila od njega.

Kaj pa razvoj (3) v smislu industrializacije, tj. strukturnega premika od kmetovanja k proizvodnji? Tu je odgovor manj enoznačen. Delo Danija Rodrika o t. i. prezgodnji deindustrializaciji, na katero se naslanjata Oks in Williams, je vrhunsko. A iz njega ne sledijo implikacije, ki jih nizata Oks in Williams. Prezgodnja deindustrializacija ni nujno ekonomsko neučinkovita, kot sicer namiguje njeno ime. Nedavna študija Svetovne banke ugotavlja, da je bilo v globalizacijskem obdobju zgolj 10 epizod neučinkovite prezgodnje deindustrializacije (povečini v Latinski Ameriki) in da so bile izgube majhne (manj kot en odstotek agregatnega povpraševanja).

Nič od tega ne pomeni, da se globalni razvoj ne spoprijema tudi z resničnimi težavami. Pomeni pa, da je globalni razvoj daleč od kakršnekoli smrti, počasne ali hitre.