Škof in kaplan, Geza in Aleksander Erniša, oče in sin. Oče pravi, da na sina niso vplivali, pa čeprav so duhovniki tudi teta, stric in sestrična.
"Mogoče so malo vplivali, ampak v dobrem pomenu. Poznal sem dobre in slabe strani," je povedal Aleksander.
Kot slabe ne jemlje niti te, da je kaplan kar pri očetu. "Meni je to v veliko pomoč. Če bi bil takšnem položaju, kot je bil moj oče, da je sam postal duhovnik v neki gmajni, bi jaz imel velik problem, priznam," dodaja Aleksander.
Diplomiral je z nalogo "Bioetika, evtananzija in umetno oplojevanje" in kljub sodobnemu stališču ni prišel navzkriž z naukom cerkve. "Mislim, da se ne razlikuje od uradnega stališča. Vseh pet let so nas na fakulteti učili, da je treba ljudem pomagati, zato menim, da evtanazija in umetno oplojevanje nista greh," meni Aleksander.
Tudi moderni teološki pogledi mladih škofu ne delajo preglavic. Različna menja spoštuje.
"Nenazadnje, cerkev ni v nauku, ampak v načinu podajanja tega nauka. Vedno znova se mora tudi ozirati v svet in tako tudi delovati. Le tako bo ljudem zanimiva in ne bo postala nekakšen relikt preteklosti," meni škof Erniša.
Na vprašanje, ali se kdaj tudi skregata, odločno odkimata in dodata, da seveda imata tudi kakšen različen pogled, predvsem na liturgijo.
"Gledam na določene strani drugače, kot gledajo mladi duhovniki, tudi moj sin. Vse bi želeli bolj živo, vse bi želeli mogoče drugače, jaz pa pravim, da se je potrebno včasih držati tudi tradicije," meni škof.
In kaplan komentira, da ima oče prav. Sicer pa kaplan Aleksander kmalu odhaja v vojsko, saj si želi delati z vojaki in postati vikar.
