Avtor prispevka: Miha Plementaš
O bogastvu Franca Riemerja je težko govoriti. Poleg razkošnih vil v Slovenskih Konjicah z zasebnim vadbiščem za golf je okoli sebe uspešno zgradil tudi zid molka. O sebi ni hotel govoriti – manj, ko te poznajo, manj imaš sovražnikov, je po telefonu zaupal svoje prepričanje. O njem nočejo javno govoriti niti njegovi prijatelji. Malenkost bolj zgovorni so sokrajani.
"Kdaj pa kdaj ga srečam na cesti v tistem modernem avtomobilu, drugače pa ga ni kaj prida videli," je povedal Rihard Kranjc. Jože Gošnjak, prav tako prebivalec Slovenskih Konjic, pa pove, da kolikor on sliši in ve o Riemerju, naj bi šlo za dobrega človeka. "Kar se pa njegovega osebnega življenja tiče, pa ne vem…" je povedal Gošnjak.
Podatke o enem najbogatejših Slovencev je zato težko preveriti. Nekaj seveda povesta Rolls Royce pred hišo in znameniti Maybach. Riemerjevo pravo bogastvo pa je precej manj bleščeče: delovni stroji, ki stojijo pred hišo. Začel je v sedemdesetih z manjšim bagrom, delal je za celjsko Cinkarno. Zaslužek sta z ženo porabila za nakup večjih strojev, z njimi pa je dobil večja dela.
Edita Riemer, Riemerjeva nekdanja žena je povedala, da sta si najbolj opomogla s tem, ko sta zaslužek menjala v nemške marke. Danes skoraj ves denar, okoli 680 milijonov tolarjev na leto, zasluži z delom na deponiji v Termoelektrarni Šoštanj. Zato si je dal okoli leta '80 naročiti ogromen bager, največjega na svetu, ki je vsaj tako znamenit kot Maybach, ker zanj plačal debel milijon evrov. O tem, kakšen denar se vrti v Šoštanju, priča tudi policijsko poročilo iz leta 2002, da so na treh Riemerjevih strojih z vrtalko prevrtali po eno pnevmatiko. Škode je bilo za milijon tolarjev in pol.
Z denarjem pa se je začel krhati njegov zakon, v katerem sta dobila štiri otroke. "Njegovega denarja nisem videla nikdar v življenju. Če mi je dal za hrano, mi je dal pač par bankovcev, za katere sem mu morala vedno pokazati račun, za kaj sem jih porabila," se strogega režima spominja nekdanja Riemerjeva soproga.
Zanimati so ga začele umetnine, ki so velika ljubezen njegove nekdanje soproge, ločila pa sta se leta 1996. "Umetnost sem občudovala in imela tudi žilico za to, tako da sem ga vodila po gradovih in razstavah. V umetnost sem ga torej vpeljala jaz," je razložila Riemerjeva. Za opremo ene svojih vil je v gradu Devin pri Trstu kupil rezervno grajsko pohištvo. Stene še vedno krasijo slike. Njihove vrednosti razen Riemerja ne pozna nihče. "Iz Londona sta enkrat prispela gospod in gospa, ki se s tem ukvarjata. Mislim, da sta za eno ali dve sliki povedala, da sta originalni, za druge pa, če vam odkrito povem, so mu kasneje povedali, da ni vse tako, kot bi naj bilo…" se spominja Edita Riemer.
Kaj so torej lopovi, ki so se morali izmuzniti tudi prekrasnemu paru psov, sploh ukradli? S ponaredki se zavarovalnice ne ukvarjajo in Riemer slik zaradi nepreverjenega izvora ni mogel zavarovati. "Zavarovalnica se v takšnih primerih skuša prepričati o vrednosti nepremičnine, slike ali nakita in v ta namen angažira za to pristojnega cenilca," je povedal Primož Tručl iz zavarovalnice Maribor.
Franc Riemer bo moral kmalu spet poiskati utrip v svoji podjetniški žilici. S koncem marca bo namreč predčasno konec tudi njegovega delovnega razmerja in glavnega vira prihodkov v Šoštanju.
