'Fotografija mi pomaga presegati moje vidne omejitve'

Ko smo se srečali z Brankom Čeakom v fotografskem studiu, nismo dobili občutka, da je slep. Suvereno se je premikal po prostoru, ni tipal pred sabo, nikamor se ni zaletel, brez težav nam je skuhal kavo, med pogovorom je gledal naravnost v oči. Kmalu je opazil, da ga začudeno in dvomljivo gledamo, kako je mogoče, da je slep in mu celo postavljanje luči v studiu ne povzroča težav? Pojasnil nam je, da je po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije slep. Ta namreč med drugim opredeljuje, da je človek slep, če je njegov vid zožen na manj kot 10 stopinj. "Z levim očesom vidim od pet do sedem, z desnim pa od sedem do devet stopinj," je dejal.

Diagnozo retinitis pigmentoza so mu postavili pri 14 letih

Zdravniki so ugotovili, da ima nepopravljivo dedno bolezen, ki invazivno prizadene mrežnico obeh očes in navadno napreduje v poznejši fazi. "Mrežnica je prekrita s pigmentnimi pegami, kar pomeni, da tam ni fotoreceptorjev, ki bi omogočali vid," je poenostavljeno razložil Čeak. Okvaro so odkrili, ker se je že od malih nog pogosto zaletaval v stvari in padal. "Oče me je opozarjal: glej pred sabo, kje hodiš. Zaletaval sem se v drevesa, padel sem s pomola. Zdravnica pa mi je z 'ravnim' tonom napovedala: Branko, pripravi se, v dveh, treh letih boš oslepel," se je spominjal. A kot pravi sam, ima srečo, da njegova bolezen ni tako progresivna, čeprav obstaja velika verjetnost, da bo v prihodnosti popolnoma oslepel.

Težko si je predstavljati, kaj pomeni vidni kot deset stopinj. Kako ozko pravzaprav vidiš svet? Čeak je pojasnil, da ob straneh ne vidi ničesar: "Podobno je, kot bi si dali vi, ki vidite dobro, na oči ozka tulca in gledali skozi njiju. Ali morda tako kot konj vidi s plašnicami," je ponazoril. Tudi v tem ozkem vidnem kotu ne vidi najbolje, zato nosi očala, ki mu omogočajo, da to, kar vidi, vidi precej ostro.

Ko mu je zdravnica povedala, da ima nepopravljivo bolezen, je od jeze vrgel izvide, brcnil v vrata in odvihral iz ordinacije. Kmalu po tem je začel potovati po svetu. Čeprav ni hotel priznati in se spopasti z boleznijo, ga je v podzavesti ves čas spremljala. "Bal sem se tega prekletstva, zato sem od 15. leta potoval kot nor vse do 25. leta, ko sem spoznal svojo zdajšnjo ženo," je povedal.

Prve fotografije je fotografiral na potovanju

Prvič je fotografiral pri 23 letih na potovanju, in sicer čisto po naključju. S prijateljem Tomijem sta s kolesom potovala od Turčije do Tibeta. Čeprav so bili načelno s prijatelji dogovorjeni, da na potovanjih ne fotografirajo, češ da ne potujejo vizualno, ampak jih zanima odkrivanje samega sebe in sveta, ga je Tomi pretental in s sabo vzel fotoaparat. "Na koncu sem jaz prvi dan najinega potovanja, od njegovih desetih filmov, poslikal tri filme na eni čredi koz," se je zasmejal Čeak.

Na tem potovanju je dojel, da mu, ko se na nekem mestu ustavi zaradi določene vsebine, telesna pomanjkljivost – ozek vidni kot – omogoča, da jo mnogo bolje dojema: "Ko se usedem in se obračam ter si vzamem čas, prostor dojemam čisto drugače, kot če hodim okrog. Verjetno vi, ki vidite širše, prostore dojemate hitreje ali pa morda ne. Morda imam prednost, da vidim tako ozko in potem počasi sestavljam mozaik."

Ker sta se s Tomijem na potovanju na delu poti razšla in je Tomi svoj aparat vzel s sabo, je Branko Čeak od nekega fotografa kupil svojega. Fotograf mu je svetoval, naj fotografira v programu, kjer aparat sam nastavi osvetlitveni čas in zaslonko, fotografije pa naj še nekoliko podosvetli, češ da bodo tako lepše barve. "Potem sem na ta način fotografiral vseh deset mesecev potovanja," se je Čeak z nasmehom spomnil začetkov.

Fotografije 'lepih barv' so bile odskočna deska, da je zajadral v svet objektivov

Ko se je vrnil v Ljubljano, ga je prijatelj, ki je prirejal potopisna predavanja, povabil, da je predstavil potovanje. "Naslednje jutro me je poklicala Barbara Zupanc iz Turizma Ljubljana in vprašala, ali bi prišel na sestanek," je pripovedoval Čeak. Sestanka se je udeležil iz same radovednosti, kaj se bo zgodilo. Zupančeva mu je povedala, da so jo fotografije s potovanja izjemno navdušile in da potrebuje dobrega fotografa, ki bi poslikal zgodbo veselega decembra v Ljubljani.

Čeak je bil skeptičen, saj zaradi bolezni ponoči nič ne vidi, poleg tega pa bi za zahtevno nočno fotografiranje potreboval dober fotoaparat in objektive. A ker sta se z Zupančevo dogovorila za dobro plačilo in si je s tem denarjem lahko kupil objektiv, je prvi posel sprejel. Tako se mu je odprla pot v kreativni svet.

Ne le zgodba, njegov podpis na fotografijah je tudi svetloba

Čeakov način fotografiranja je prepričal številne naročnike. Želeli so, da bi fotografije pripovedovale zgodbo in bistvo njihovih podjetij. Tako je poslikal serije fotografij za hotele, avtodome, kamp prikolice, letalsko družbo, kamnoseško podjetje …

Posebnost fotografij je, da večinoma ne prikazujejo zgolj končnih izdelkov, temveč so na njih tudi delavci, ki opravljajo svoje vsakdanje delo. Čeak namreč v zgodbi želi izpostaviti tudi tok dogodkov, ki se odvijajo ob določeni dejavnosti. Želi, da bi se ljudje ob pogledu nanje počutili, kot da so tam: "Skušam povedati zgodbo. A hkrati, s tehničnega vidika, zato ker je moje dojemanje svetlobe šibko, se skušam maščevati usodi s številnimi svetlobnimi viri. S svetlobo poudarim tisto, kar želim vsebinskega povedati. Zato so fotografije mojih interierov tridimenzionalne. Ljudje so večinoma fotografirani v nekem ambientu, v prostoru, kjer delajo ali živijo."

Zato zelo dolgo traja, da nastane luč, ki jo opredeli kot popolno. Nekatere prizore osvetli z več kot 30 lučmi. "Ne zanima pa me le, kako nastaja luč, temveč tudi interakcija, kako na eni strani jaz dojamem prostor, na drugi pa, kako se človek v njem lahko začne dobro počutiti, čeprav je obremenjen z vso mojo tehnično 'navlako'," se je poglobil v svoje misli.

Njegove fotografije iz sklopa Neznana Ljubljana je uporabil tudi National Geographic Slovenija

Projekta Neznana Ljubljana se je lotil s kolegoma Domnom Palom in Jožetom Mačkom. Odmik od komercialnih naročil, kjer si nenehno omejen s časom in zahtevami naročnikov, mu pomeni sprostitev vseh napetosti. "Pri tem projektu ni bilo 'sodnikov', koliko časa bo nastajala ena fotografija, kaj bomo povedali," je ponazoril Čeak.

Kot domačini, Ljubljančani, so se vprašali, ali jih v Ljubljani lahko še kaj preseneti. "To so bile na primer kleti v pivovarni. Ali pa stvari, kamor nihče ne pogleda, ker tja neradi pogledamo. Recimo, šli smo slikat kanalizacijo. Rekli smo: vse luči, ki smo jih uperili v petzvezdne hotele, drage jahte, bi lahko osvetlile tudi kaj drugega, kar je v resnici bolj pomembno. Predlagal sem: kaj pa 'drek'? Prijatelja sta me vprašala: kakšen drek? Odgovoril sem: ja, moj in vajin. In smo šli fotografirat kanalizacijo," je primer navedel Čeak in dodal, da je javno podjetje Vodovod-Kanalizacija Ljubljana potem naročilo celo serijo fotografij.

Domen Pal se je sicer pred približno osmimi leti dogovoril z National Geographicom, da bo fotografiral 'Ljubljano drugače'. A ker mu projekt ni stekel, se je obrnil na Branka Čeaka. "Rekel mi je: ali bi se mi s svojim 'svetlobnim parkom' pridružil in skupaj narediva res drugače," se je spomnil Čeak, ki je nato k sodelovanju povabil še Jožeta Mačka. Projekt je na koncu prerasel okvire fotografiranja zgolj za National Geographic.

Projekt Neznana Ljubljana še vedno nadaljujejo. Nova serija fotografij bo problematizirala aktualna dogajanja. Skušali bodo priti v stik z begunci. "V projektu  želimo pustiti pečat časa, saj tudi od begunske problematike odvračamo poglede. Morda bomo slikali tudi brezdomce, morda Hospic, če nam bodo dovolili. To so stvari, ki so v življenju pomembne," je poudaril Čeak in dodal, da bodo fotografije razstavljene letos jeseni na Ljubljanskem gradu.

Za eno fotografijo porabi do 26 ur

Tudi pri fotografiranju zunanjega okolja, ki torej ni prostorsko omejeno z določenim fokusom, ki ga zahteva naročnik, ekipa Neznane Ljubljane ogromno časa posveti svetlobi oziroma luči. "Zato sem neznansko počasen pri svojem delu. Ena fotografija interierov, jaht, prikolic … nastaja na primer od dve do šest ur, fotografija Ljubljane pa, zato ker delamo v somraku, od osem do šestindvajset ur," je pojasnil Čeak.

Slep fotografirati Aero GP?

Preden smo se srečali z Brankom Čeakom, nam je poslal fotografije, da smo si predstavljali, kakšno je njegovo delo. In če smo še lahko razumeli, da fotografira statične prizore, nam ni šlo v račun, kako lahko slika letala, če je slep. Pojasnil nam je, da za zgodbo letalskega akrobatskega tekmovanja Aero GP, ki je želelo v zraku pričarati duh formule, stojita iznajdljivost in kanček sreče.

Čeak je letalske akrobacije sprva skušal fotografirati s tal. Ker je njegov vidni kot tako ozek, ni ujel niti enega samega letala. Zato je šel do organizatorja in mu rekel, da fotografije s tal niso zanimive in da bi tudi ljudje raje podoživeli perspektivo pilotov in videli, kakšen je pogled iz zraka. Organizator mu je ustregel. Po tekmovanju sta z enim od pilotov poletela, prav tako tudi nekaj drugih letal, ki so mu 'pozirala'. "Dajal sem jim navodila, razvrščal sem formacijo leta. Na ta način sem jih spravil v svoj vidni kot in imel nadzor nad njimi," se je spomnil dogodivščine.

'S fotografijo mi uspe preseči svoje vidne omejitve'

S pomočjo fotografije in osvetljevanjem spoznava stvari in prostore, ki jih ljudje ne poznajo: "Ali iz teme ustvarim svetlobne ambiente, kjer je popolna tema in nihče nič ne vidi, ali pa grem v prostore, kot so v podzemni Ljubljani, kjer prav tako ni svetlobe in zgolj s svojo svetlobo prikažem prostor, ki svetlobno sploh ne obstaja, saj od njega odvračamo pogled." Čeak je prepričan, da ni prikrajšan, ker vidi manj kot ostali fotografi, saj je prav zato njegov pogled bolj osredotočen: "Tisto, kar vidim, vidim ozko, in me ostalo ne moti."

Zato ljudem z omejitvami svetuje, da se vprašajo, kako bi lahko svojo pomanjkljivost obrnili sebi v prid in česa jih ščiti. "Nehal sem se smiliti samemu sebi, ker sirota tako ozko vidim. Dojel sem, da je moja omejitev prednost. Ker sem po naravi nežna duša, me morda ščiti pred tem, da bi videl več stvari, ki me motijo, predvsem na področju medčloveških odnosov, ter da bi zato klonil in postal malodušen. Zato vsi, ki imate omejitve, vprašajte se, kaj vam je usoda prihranila," je strnil Branko Čeak.