Fotograf z bojnih linij: Ljudje v vojni dobijo nadnaravno moč

"Kaj ujeti v objektiv v Irpinu, mestu, ki je zaradi bombardiranja popolnoma uničeno? Stavbe so zgorele, ljudje so na neki točki dobili dovoljenje, da se lahko vrnejo. A vrnejo ... K čemu? Tam ni nič več. Vidiš jih, kako prihajajo, odhajajo, prinašajo in odnašajo stvari, se selijo ... Nato pa se mimo pripelje deklica na skiroju, obsijana s soncem, kot nek angel. Zame je ta kompozicija čudovita. Takrat pritisnem na sprožilec," spomine svojega obiska frontnih črt in zaledja Ukrajine niza Eddy van Wessel, ko se sprehajava med njegovimi fotografijami v Parku vojaške zgodovine Pivka. Na ogled so jih postavili v sklopu razstavnega projekta Vojne zgodbe – Ukrajina od blizu. 

"Dobra stvar fotografije je po mojem mnenju to, da v nas vzbuja vprašanja. Ne daje nobenih odgovorov, samo zaposli naš um. Kaj gledam? Vojno, seveda. Potem pa se sprašuješ, kam gredo vsi ti ljudje? Kakšna je njihova prihodnost? Kako vidijo svojo staro sosesko? In takrat prizor zame postane pomemben."

Je torej to tisto, kar poskušate ujeti v objektiv, ko ste na bojišču? Nekaj, kar bi ostalo v ljudeh?

Zelo dobro vprašanje. Včasih me fotografi, ki jim predavam, vprašajo, kako sem posnel neko fotografijo. Odgovorim, da ne vem. Preprosto začutim nekaj in to poskusim ujeti s fotoaparatom. To počnem že skoraj 30 let, ne razmišljam več, v ozadju ni nobene logike. Včasih se šalim, da moje najboljše fotografije sploh niso ostre. Samo naredim nekaj, na koncu pa to "nekaj" postane "tisto". Če me kdo vpraša, zakaj fotografija ni ostra, takoj pomislim, da je nekaj narobe z njeno vsebino. Če bi bila močna, namreč to ne bi nikogar zmotilo. Če dobro pogledate, boste videli, da nekatere moje fotografije tehnično niso popolne. Ampak tako je življenje.

Poleg tega so okoliščine, v katerih posnamete to fotografijo, povsem drugačne kot v studiu.

Res je. Zelo slab studijski fotograf sem, nikomur ne povejte! (smeh)

Vse vaše fotografije so črnobele. Ne marate barv?

Nasprotno, mislim, da je barvna fotografija enako dobra kot črnobela. A po mojem mnenju s črnobelo fotografijo zadaneš njeno bistvo. Na barvni fotografiji ranjenega vojaka, kjer je veliko krvi, bodo ljudje gledali kri, jaz pa hočem, da gledajo oči vojaka, ki se bori za življenje. Njegov obup bo na črnobeli fotografiji bolj prišel do izraza. Takšno je moje mnenje. Je pa to osebna odločitev vsakega fotografa. 

Črnobela fotografija je moj stil, ki se mi zdi primeren in spoštljiv do tega, kar delam. Uporabljal sem jo v Bosni, ko ni bilo drugega, in od nekdaj mi je všeč. Vedno sem bil malo trmast. Veliko strank me vpraša, ali lahko delam z barvo, in jaz jih zavrnem. Če želite barve, pokličite koga drugega. Za črnobelo fotografijo pokličite mene. Nekako je to postalo sprejeto. 

Pojdiva na začetek. Zakaj vojna fotografija?

Po naključju, če sem čisto iskren. Bil sem športni fotograf, všeč mi je bilo in dober sem bil v tem. Po mojem mnenju sta si športna in vojna fotografija zelo podobni. Tudi pri športu je namreč treba predvideti trenutek. Zgodil se bo samo enkrat, zato ga ne smeš zamuditi. Enako je v vojni. Tam je seveda nevarno, ampak govorim o samem trenutku. Moraš imeti pravi kot, moraš biti na pravem mestu in ga ujeti. Če ga ne, je fotografija slaba. Med vojno v BiH sem spremljal prijatelja, ki je imel majhno humanitarno organizacijo in je tja peljal pomoč. Bilo mi je všeč in nekako sem pristal na fronti v Turbah blizu Travnika. Bilo me je strah, a sem kljub temu fotografiral naprej. V BiH sem ostal kar nekaj časa. Potem pa agencije vidijo tvoje fotografije, jih objavijo in kar naenkrat te imajo za vojnega fotografa. Sledila je Čečenija, obe vojni. In Kosovo. In potem je postalo očitno ... Eddy je vojni fotograf.

Znani ste po tem, da na svojih fotografijah prikažete človeško plat konflikta, ne le nasilnih aspektov vojne. Kako v takšnih razmerah sploh lahko posnamete dobro fotografijo?

Težko, še posebej zdaj v Ukrajini. Deloma so to izkušnje, pomembno pa je tudi, da znaš reči ne. Srečujem veliko vojakov, ki me povabijo, naj se jim pridružim, ko bodo s pozicije 200 metrov napadli Ruse. To bodo odlične fotografije, zagotavljajo. V redu. Koliko vas gre? Pet. Pet? To pomeni, da imam v primeru, da je nekdo ranjen, na voljo samo dva, ker morata druga dva nositi ranjenca. Če bo ranjenih več, ostanem sam. Potem jih vprašam, ali imajo izhodno strategijo. Načrt za pobeg. Večina ga nima. To pomeni, da ne bom šel z njimi, pa tudi, če se s tem odrečem najboljši fotografiji. Če bom umrl jaz, namreč te fotografije ne bo nihče videl. Zato velikokrat rečem ne in sem zelo previden. Fotografija je lahko dobra ali pa ne. Za zelo slabo fotografijo lahko veliko tvegam. Lahko pa malo tvegam za zelo dobro fotografijo. Veliko mojih kolegov tvega veliko več, če sem iskren. Ampak nekateri od njih umrejo. 

Sklepam, da na terenu velikokrat zrete smrti v oči. Se spomnite kakšne konkretne situacije?

Seveda, med zadnjim obiskom Ukrajine sem dvakrat skoraj umrl. S skupino vojakov brigade Da Vincijevi volkovi, ki je znana po dobrih borcih, sem bil približno 400 metrov stran od ruskih vojakov. Imeli smo avtomatski metalec granat, ki je zelo učinkovit, še posebej na kratke razdalje. Fantje so streljali, jaz sem fotografiral, vse je bilo v redu. Potem smo slišali dron in se skrili v bunker. Rusi so začeli streljati na nas z minometi, dron pa je ves čas ostal nad nami, da bi videli, kam so nas zadeli. Na nas so streljali kake štiri ure s kalibrom 120 mm ali še več. A k sreči je bil to nek star, nenatančen minomet. Ne samo jaz, vsi smo bili prepričani, da bomo umrli. Imeli smo veliko srečo, da se to ni zgodilo. Nato se je kar naenkrat stemnilo. Dronu je zmanjkalo elektrike, zato se je moral vrniti in poslati so morali novega, kar je trajalo nekaj minut. Takrat smo pobegnili. 

V drugem primeru sem bil z ekipo CASEVAC za medicinsko evakuacijo s prve bojne linije. Ranjenih je bilo nekaj vojakov in z avtomobilom smo šli ponje. Nad nami je bil dron. Avto je imel motilce signala, kar pomeni, da ga Rusi niso mogli več nadzorovati, a ohranil je isto smer. Z ranjenimi vojaki smo se hitro odpeljali, nato pa je deset metrov za nami, kjer smo prej stali, odjeknila velika eksplozija. Izkazalo se je, da ni bil dron, ampak majhno letalo z bombo. Če bi ostali tam, bi zagotovo umrli. Danes na prvi bojni liniji ne smeš več biti zunaj. Rusi imajo veliko dronov in z njimi so zelo učinkoviti. Tudi Ukrajinci jih imajo, a manj. Življenje tam je loterija. Možnosti preživetja so manjše od 50 odstotkov.

Pa se kljub temu vedno znova vračate. 

Se, a sem vedno bolj previden. Svoje pohodne čevlje bom kmalu zamenjal za tekaške copate (smeh). Mislim, da bodo vojaki prišli do tega, da nikjer več ne bodo mogli biti zunaj. Ker droni samo čakajo nanje. Takšna je realnost. Na obeh straneh.

Kako pa poskrbite za lastno varnost? Kdo vas spremlja?

Na pot grem vedno sam, s 25 let starim subarujem 4x4. Nazadnje sem iz Nizozemske do Ukrajine prevozil 13.000 kilometrov. Je star, ampak močan kot hudič. Če si sam, se ti ljudje odprejo. Ne govorim ukrajinsko. Malo rusko, tega sem se naučil v Čečeniji, a če govorim čečensko, mi nihče ne zaupa. Zato moram paziti na jezik. Poznam nekaj ukrajinskih besed in uporabljam Google translate. Ljudje me ne razumejo dobro, potem pa me pogledajo v oči in naš stik postane intenzivnejši. 

Na bojišču se potem pridružim Azovu ali Da Vincijevim volkovom, zasebnim brigadam, saj so splošne brigade zelo podhranjene. Imajo malo ali nič streliva, čeprav jim ga je Evropa obljubila. Ne vem, kam gre, vendar do njih ne pride. Zasebne brigade imajo najboljše ljudi in opremo. Tudi za nočni vid, kar je izjemno pomembno, zlasti zdaj, ko prihaja zima. Moje možnosti za preživetje so z njimi desetkrat večje.

Kje pa bivate in spite? Sploh lahko tam mirno spite? 

Moram spati, ker sem povsem izčrpan. K sreči sem tak, da me lahko postavite ob steno, pa bom spal. Sem kot pes, vedno sem bil tak. Ne vem, zakaj.

Saj morate biti. Verjetno ne izbirate ravno udobnih hotelov?

V hotele ne gremo, ker jih bombardirajo. Včasih sem bival v hotelu Sapphire v Kramatorsku. Pred nekaj meseci so ga bombardirali in ubita je bila ena od Reutersovih ekip, ki je bila tam. Zdaj najamemo lokalno hišo brez elektrike in vode. 

Torej živite tako kot lokalni prebivalci?

Ja. Vem, da zveni zahtevno, vendar ni. Tam sem, da povem njihovo zgodbo, torej se moram počutiti kot oni. Če sem čist in zdrav ter dobro jem, ne bom doživel tega, kar doživljajo oni. Jaz pa s fotografijo poskušam povedati zgodbo in pri tem mi je občutek zelo pomemben. Da prikažem realnost, moram biti utrujen. Moram biti umazan. Potem si lahko predstavljam, kako se ljudje počutijo, ko je njihov sin na fronti. Ali pa si vsaj poskušam predstavljati. Sin moškega, ki mi oddaja hišo, je na fronti. Čisto spredaj – tam, kamor jaz ne bi šel. Šest mesecev ga ni videl. Pogovarjava se in ugotovim, kako poln je strahu. 24 ur na dan ga drži pokonci.

Pri svojem delu gotovo srečate veliko ljudi, ki se vam vtisnejo v spomin? 

Ogromno. Vladimirja obiskujem v Toretsku. Ko sem ga prvič srečal, je njegovo ženo ubila ruska raketa, ki je zadela hišo. Ni eksplodirala, toda ogenj je zajel njo in pri tem je živa zgorela. Pokazal mi je steno, skoraj bi lahko videli njen odtis na njej. Bilo je res grozljivo. Večkrat ga obiščem, nesem mu nekaj baterij in cigaret. Pogovarjava se v kuhinji, on v rokah drži njeno fotografijo in joče. Ko sem ga spoznal, je imel prisrčnega malega psička. Vsakič, ko sem prišel, je bil ta psiček večji in vsakič sem posnel njuno skupno fotografijo. Na začetku je bil Vladimir čeden, močan, karizmatičen fant z gostimi lasmi in brado. Potem pa ga opazujete, kako se spreminja – shujša, brada izgine, lase si obrije, ker pravi, da mu jih ponoči poskušajo pojesti podgane. Hiše noče zapustiti, ker misli, da se bo s tem izneveril svoji ženi. Nazadnje, ko sem bil pri njem, je bil alkoholik. Prišel sem ob devetih zjutraj, on pa je kuhal žganje in smrdel po njem. Rekel mi je: vojna mi je vzela vse, tudi samospoštovanje. Poskušal sem ga videti med zadnjim obiskom Ukrajine, a to ni bilo mogoče. Ne vem, če je še vedno tam, upam, da je. Njegova zgodba me zelo žalosti.

V Irpinu je deček Artem, ki živi z bratom in babico. Oba njegova starša sta na bojišču. Njihova hiša je uničena od bomb. Ker nimajo gretja, vsi spijo v eni sobi. Ko pridem, me pelje v svojo "igralnico", a od te sobe sta ostala le daljinec od video igrice in poster na steni. Pelje me v svoj svet, kljub temu, da v njem ni nič več. Kadar imajo elektriko, mi babica skuha kavo. Pred dvema tednoma, ko sem bil tam, ni bilo elektrike. Pa me je povabila na dvorišče za hišo in mi jo pripravila na peči na drva. Tako pač živijo, se znajdejo in prilagodijo. Ko vidiš te ljudi, spoznaš, kaj je vojna.

Grozno. Koliko tega, kar vidite na terenu, odnesete s seboj domov? Vas te podobe preganjajo? 

Prepričujem se, da je to moja služba. Posnamem fotografije in potem si rečem, da to ni moja težava. Seveda ne gre, ampak trudim se. Čas pomaga. Živim na Švedskem, kjer imamo veliko kmetijo, in to mi zelo pomaga pri predelovanju stvari. Pomaga mi tudi način mojega dela. Grem v temnico, pregledam negative, ki niso na digitalnem ekranu, lahko se jih dotakem. Razvijem fotografijo, jo gledam, kako počasi nastaja ... Skozi vse to nekako sprejemam vse, kar sem videl. To te spremeni kot človeka. Nisem več tako srečen in naiven, kot sem bil. Še vedno sem srečen, ne razumite me narobe, a te stvari ostanejo v tebi. Spoznaš, da imamo vsi ljudje temno stran. Če bi bil jaz v tej vojni, bi prav tako ubijal ljudi. In če vojna pride k nam, se to lahko zgodi. To je naša realnost. V vseh nas je – če nekdo nekaj naredi tvojemu otroku, boš naredil vse. Postal boš ubijalec.

Vas preseneča to, česa so ljudje sposobni? Tisti, ki preživijo, in tisti, ki se borijo?

Pravzaprav me. Prvič sem na to pomislil na Kosovu, ko so ljudje, ki so pobegnili pred Srbi, po železniških tirih prišli do albanske meje in na hrbtu nosili svojce. Tudi po 40 kilometrov! Takrat sem ugotovil, da človeka lahko nosiš 40 kilometrov. Če poskusim to zdaj, se bom ustavil, še preden pridem do konca hodnika. Ampak to je nadnaravna moč, ki jo ljudje dobijo v vojni. Preprosto ne obupajo. 

Obiskal sem operno hišo v Harkovu, kjer zdaj v kleti vadijo za nastope in celo še vedno nastopajo. Polna je! Morda ravno zaradi vojne, ker ljudje želijo občutiti kaj drugega kot le grozo, žalost in zvoke bombardiranja. Moč človeških bitij je enormna. V Ukrajini je izjemna. Po drugi strani pa bo verjetno tudi ruski vojak v jarku imel enako moč. Noče umreti, hoče živeti. 

Pred dnevi ste se že desetič vrnili iz Ukrajine, ki je v vojni že več kot tisoč dni. Kaj ste videli tam, je bilo tokrat kaj drugače?

Opazil sem, da je morala ljudi povsem na dnu, tega na začetku vojne ni bilo. Ljudje so imeli upanje. Zdaj pa spet prihaja zima, civilisti pa brez elektrike in plina res trpijo. To je najhuje. A še vedno se borijo. Ukrajinci se bodo vedno borili, ne bodo odnehali. Se pa ta vojna res vleče.

Ne samo zdaj, že 30 let se vračate na vojna območja in vsakič tvegate svoje življenje. Kaj vas žene? 

Mislim, da je to eno redkih področij, kjer lahko kot fotograf še vedno nekaj narediš. Lahko bi fotografiral čudovito pokrajino, a ta je že lepa, tega ne želim spremeniti. Če pa fotografiram vojno, je to nekaj, kar želim spremeniti. Ljudem lahko odprem oči. Ljudje so jokali že samo, ko so gledali moje fotografije. Morda se bodo na tak način bolj zavedali, kaj se dogaja. Kot bi bil zdravnik nekje v Afriki. Si oseba, ki lahko resnično nekaj spremeni. 

Je to sporočilo, ki ga hočete poslati skozi svoje fotografije? 

Rad bi, da bi ljudje na mojih fotografijah prepoznali človeškost. Da smo vsi ljudje in da je treba spoštovati vsakega človeka, ne glede na njegovo mnenje. Namen mojih fotografij je dvojni. Želim si, da bi se vojne končale, to je glavno sporočilo. Na teh fotografijah bi lahko bila tudi jaz in vi. Zato bodimo previdni, kajti če se situacija spremeni, lahko zelo hitro mi postanemo ta vojak in ta morilec. Takrat bodo na dan prišle vse naše umazane plati. Zato mislim, da je naša velika odgovornost, da se držimo stran od tega dela sebe in družbe. 

Druga stvar je, da imamo ogromen vojaški lobi, ki veliko naporov vlaga v oblikovanje orožja za ubijanje drugih ljudi. Ubijanje je prepovedano z zakoni. Če nekoga ubiješ in temu rečeš vojna, pa lahko ubiješ kogarkoli ali pa vsaj sovražnika, ne da bi moral na sodišče. Torej obstajata dva svetova znotraj enega, vprašanje je samo, v katerem živiš ti. To se mi zdi popolnoma zgrešeno. Mislim, da bi lahko, če bi porabili 10 odstotkov vojaškega proračuna, rešili vse težave na svetu, saj se tam obračajo milijarde. Tako da gre pravzaprav za protest proti vojni. Ljudje se morajo zavedati tega, kakšno škodo povzročijo rakete.

Kako se je po vašem mnenju vloga profesionalnih vojnih fotografov spremenila v dobi pametnih telefonov in instantnih novic?

Precej. Mislim, da se je spremenilo celotno novinarstvo, ker je objektivnost nekaj, kar ne obstaja več. Ko sem delal v Bosni, so tuje agencije zavrnile kolega, lokalnega fotografa, češ: zgodba je zanimiva, ampak vi ste od tam, ste vpleteni, torej ne moremo ... Zdaj, na primer v Gazi, pa je celo bolje, če kot fotograf prihajaš od tam. O zgodbah z Bližnjega vzhoda običajno poročajo ljudje, ki dejansko živijo na Bližnjem vzhodu. Neodvisno novinarstvo je nekaj, česar nihče več ne zahteva. Včasih so novinarji skoraj aktivisti in nisem prepričan, da je to najboljša stvar. Mislim, da je dobro imeti svoje mnenje, ampak delo nekaterih svojih kolegov vidim skoraj kot propagando. Pri tem moramo biti zelo previdni.

S pametnimi telefoni je že vsak lahko novinar. Novice se širijo hitro, najpomembnejši pa so kliki. Če imate nekaj šokantnega, nikogar ne zanima zgodba v ozadju, hočejo samo videti fotografijo. Jaz pa ne bom objavil fotografije, dokler ne poznam ozadja. Na nek način sem staromoden fotograf. Obstaja nova generacija fotografov, novinarjev, pa tudi urednikov, ki imajo drugačen pogled na to. Iskreno povedano, ne vem, ali je to slabo, ker se časi spreminjajo in morda le malo zaostajam, a meni odgovarja moj način dela. Malo ljudi pozna ozadje tega, kar gleda na fotografiji. Jaz pa jim poskušam predstaviti tudi to.

Je to morda najbolj nerazumljen vidik vojne v medijih? Zgodbe v ozadju. Kaj se najbolj pogosto izgubi pri poročanju? 

V večini primerov zgodba, ki je umaknjena z naslovnice, ne obstaja več. Pred dvema letoma sem v bolnišnici fotografiral moškega, ki je ostal brez nog. Pozneje sem ga našel po naključju. Nek poljski fotograf me je vprašal, če ga poznam, saj zdaj vozi avto in bi bila zgodba morda zanimiva. Našel sem ga na družbenih omrežjih in ga kontaktiral. Piotr me je povabil k sebi in preživel sem nekaj dni z njim in njegovo družino. Na nogah ima kovinske proteze, premika jih računalniško, lahko hodi in celo vozi taksi. Vprašal sem ga, ali se po dveh letih počuti kot vojak ali civilist. Rekel je, da se počuti kot vojak. In da bi rad šel na fronto, a mu ne pustijo, ker nima nog. To kaže, kako težko se ljudje po vojni ponovno vključijo v družbo.

Prejšnji teden sem nekaj dni preživel v psihiatrični bolnišnici z ljudmi, ki imajo hude travme. Nekateri od njih si ne bodo nikoli opomogli. Mi verjamete, da je to največja nagrada v vojni? Ljudje se ne zavedajo tega. Mislijo, da imajo največjo srečo, če jih bombe zgrešijo, pa to ni res. Če greste zdaj v Bosno, boste videli. Vse je kot pred 30 leti, ljudje so še vedno travmatizirani, paralizirani. Nihče ne govori o tem. Minska polja so še vedno tam. To je zame nenapisana zgodba o vojni. In to je prihodnost, ki čaka Ukrajino.