FOTO & VIDEO: Na kraju zločina po slovensko

Zločin. Pobeg. Storilec. Skrivnost. Znani so prizori iz filmov in nadaljevank, ko nas kriminalisti z iskanjem storilca kaznivega dejanja tako pritegnejo, da se z varne razdalje pred televizijskim ekranom vanj vključimo tudi sami. Seveda njihovo delo vsak dan poteka na vročem soncu, ob lepih dekletih, po kakšni uri pa se zločin skoraj vedno razreši, tako da dobri fantje zmagajo, slabi pa pristanejo za zapahi. Filmsko. Kaj pa realnost sama? Po poteh in hodnikih slovenskega CSI oz. Inštituta za sodno medicino (ISM) na Medicinski fakulteti v Ljubljani nas je popeljal prof. dr. Jože Balažic. 

'Pri nas je strogo ločeno, kdo kaj dela'

"Tudi sam rad pogledam kakšno tako nadaljevanko, vendar sem vselej razočaran,“ pojasnjuje Balažic, ki mu je bilo predstojništvo Inštituta zaupano leta 1999 in mu v tej vlogi teče že drugi mandat. "To, da zna ena oseba narediti vse, od A do Ž, ne gre. Pri nas je strogo ločeno, kdo kaj dela. Pa tudi to ni res, da gre vse tako na hitro ... Recimo, da zdajle dobimo vzorec za DNK. Najprej ga moramo dati v inkubacijo (vodna kopel), potem sledi izolacija, tako da v manj kot 24 urah rezultata ne dobimo. Zaključena obdukcija z vsemi analizami vred povprečno traja nekje okoli enega meseca. Toksikološke preiskave so hitrejše, pa vendar... Ti filmi so lepi za pogledati, niso pa realni,“ ocenjuje Balažic, dodaja pa, da so naprave, ki jih gledamo po televiziji, čisto prave. "Naši aparati so enaki kot njihovi, to pa drži.“

'Polne roke dela'

Inštitut za sodno medicino tesno sodeluje s policijo pri odkrivanju in analizi kaznivih dejanj. Kar se tega tiče, imajo v Sloveniji polne roke dela, ocenjuje Balažic. "Policiji, ki ima svoj DNK laboratorij in Center za forenzične preiskave, smo morali v zadnjih dveh letih pomagati analizirati skoraj 3.000 zaostalih vzorcev sline osumljencev kaznivih dejanj, ker sami niso zmogli. Slino namreč vzamejo vsem osumljencem in jo pošljejo v DNK banko podatkov. Če se ne motim, imajo zdaj skoraj 50.000 genotipov raznoraznih osumljencev. Naša naloga je, da nek rezultat dobimo in jim ga posredujemo, potem se pa naše delo zaključi.“ 

Sicer pa se na Inštitutu ukvarjajo še z analitiko s področja drog in drugih prepovedanih substanc, psihoaktivnih zdravil, alkohola, raznih zastrupitev (področje forenzične toksikologije in alkoholometrije), pa tudi s forenzično metodologijo preiskav DNK vzorcev v spornih očetovstvih, identifikaciji bioloških sledov, sledi s krajev kaznivih dejanj, s prepoznavo neznanih trupel ali neznanih živih oseb …

Največkrat iščejo sledi alkohola in drog

Njihov alkoholni laboratorij je s strani ministrstva za zdravje pooblaščen, da za celotno Slovenijo opravlja toksikološke preiskave na alkohol in droge, ki so največkrat povezane s kontrolo teh parametrov v cestnem prometu. Testiranja se praviloma skoraj obvezno opravljajo pri prometnih nezgodah III. in IV. kategorije, računajoč na kasnejše postopke pred sodiščem.

“K nam prihajajo vzorci krvi in urina, ki so bili odvzeti vsem tistim, pri katerih je obstajal sum, da motorno vozilo vozijo pod vplivom alkohola, prepovedanih drog in zdravil. S toksikološko preiskavo pogledamo prisotnost hlapnih snovi, med katerimi je najbolj zanimiv etanol, rezultate pa potem posredujemo naročniku, ki je lahko policija, preiskovalni sodnik, delovna organizacija ali posameznik sam,” pojasnjuje Majda Zorec Karlovšek. Toksikološki laboratorij mora rezultate analize podati v 14 oz. 15 dneh po prejemu vzorcev. Te hranijo še dve leti po končani preiskavi, tako da se v tem času – če je to potrebno – analiza lahko ponovi. “Glede na to, da se na naših cestah letno zgodi okoli 20.000 nesreč ali več, pri tem pa je okoli 12 odstotkov voznikov alkoholiziranih, si lahko predstavljate, koliko dela imamo. Samo na alkohol opravimo od 1500 do 1600 testiranj letno,” dodaja Zorec Karlovškova.

To pa še ni vse. Za potrebe kliničnega centra na Inštitutu opravljajo tudi urgentne toksikološke preiskave v primeru akutnih zastrupitev, npr. z metanolom, ki jih je pri nas sicer razmeroma malo – morda ena ali dve na leto.

Preko 1000 obdukcij letno

V sklopu svojih dejavnosti Inštitut opravlja tudi mrliškopregledno službo, dežurno službo in obdukcijsko dejavnost.

Obdukcija je obvezna vedno, ko je smrt posledica kaznivega dejanja ali suma storitve le-tega, pojasnjuje Balažic. Gre za sodno obdukcijo, ki jo odredi preiskovalni sodnik. Prav tako je obdukcija obvezna za vse, ki umrejo v bolnišnicah, vendar se tam, če je vse jasno, lahko od nje odstopi. Tretji segment je sanitarna obdukcija, ki jo odrejajo mrliški pregledniki. Tovrstnih obdukcij je pri nas največ. Obdukcijo sme odrediti tudi zavarovalnica, a se to pri nas zgodi redko.

"Letno opravimo preko 1.000 obdukcij. Kar se tega tiče, pokrivamo skoraj pol Slovenije. Običajna obdukcija povprečno traja eno uro, lahko pa tudi več. Začne se z opisom vseh oblačil, predmetov ... skratka vsega, kar je na truplu in ob njem. Sledi zunanji opis, kjer obducent opiše vse spremembe na truplu in mrliške spremembe. Potem sledi akt raztelešenja, kjer se opišejo vsi organi od glave navzdol. Vse, kar je obolelo ali poškodovano, se opisuje detajlno, ostalo manj podrobno. Potem se vzamejo še vzorci tkiv, ki se jih pregleda pod mikroskopom. Na koncu se truplo uredi in se ga izroči pogrebnikom oziroma svojcem,“ pojasnjuje Balažic.

'Tako živi kot mrtvi'

Mrliškopregledno službo in kontrolno službo pred upepelitvami opravljajo za območje Ljubljane. "Naš dežurni zdravnik gre dvakrat na dan v krematorij in pregleda pokojnike, ki so predvideni za upepelitev,“ pravi Balažic. Delo v sklopu dežurne službe pa pogosto poteka ponoči, zdravnik je dežuren 24 ur na dan. "Opravljamo mrliške preglede, oglede sumljivih smrti s policijo ali preiskovalnim sodnikom, strokovne preglede ... V sklop dežurstva spadajo še razni pregledi poškodovancev, ki niso tako poškodovani, da bi morali iti v bolnišnico – npr. pri raznih pretepih in kaznivih dejanjih posilstva,“ dodaja.

Sodna medicina je tako ena od vej v medicini, ki se ukvarja tako z mrtvimi kot tudi z živimi, še pojasnjuje Balažic. "Nekateri nam pravijo, da smo desna roka pravosodja in leva roka policije. Dejansko je res tako.“