''Že ko sem odraščala, sem oboževala živali. Moj oče je bil zdravnik in logična je bila moja želja, da bom, ko bom odrasla, veterinarka.'' Želja se ji ni uresničila, je pa doživela, kar večina le sanja. Je namreč astronavtka. V vesolje je poletela že dvakrat, bila je poveljnica na Mednarodni vesoljski postaji (ISS).
Slovenijo pa je Williamsova videla tudi iz vesolja. ''Lepo je, ker letiš od zahoda proti vzhodu. Italija, ki je seveda zelo prepoznavna, je bila očitna točka, da če letimo nad Italijo, pomeni, da je Slovenija takoj za vogalom. Ekipa je vedela, da si želim videti ta del planeta in ko smo se mu bližali, je cela ekipa opozarjala: Suni, zdaj letimo proti Sloveniji.''
Sunita Williams, 47-letna Nasina astronavtka, ima po očetu Deepaku Pandyju indijske korenine, po materi Bonnie Zalokar pa slovenske in te dni je na obisku v deželi na sončni strani Alp. Njena prababica prihaja iz Leš v občini Tržič, njen pradedek pa iz Žužemberka.
Kako je dekle, ki je želelo biti veterinarka, postalo astronavtka?
Svojo poklicno pot je primerjala z ozvezdji, v katerih morda na prvi pogled ne prepoznaš simbola. ''Morda moraš malo pripreti oči in na stvari pogledati drugače,'' je dejala Sunita.
Razložila je, da je bila v gimnaziji sicer pridna učenka, a kljub temu se ji ni uspelo prebiti na katerega od kolidžev, ki bi ji omogočili, da bi postala veterinarka. ''In potem nisem vedela, kaj storiti. Takrat je šel moj brat v vojsko, v mornarico, in priporočil mi je podoben korak. Tako kot večina Slovencev sem tudi sama rada zunaj, prav tako rada taborim in brat mi je rekel, da je v vojski podobno kot na taborjenju.''
Tako se je začela njena pot v mornarici in po opravljenem urjenju so lahko izbirali med različnimi programi. Williamsova je želela v potapljaško sekcijo mornarice, a nekdo je bil boljši od nje.
Morala je izbrati drugo možnost. ''V tistem času je bil posnet film Top gun in menila sem, da bi bilo kul, če bi pilotirala reaktivno letalo. A tudi tokrat nisem bila dovolj pametna in tako nisem dobila reaktivnega letala, ampak helikopter,'' je pripovedovala v polni dvorani na Bledu in poudarila, da ji je vse to odprlo veliko vrat. ''Takrat, pri 17, 25 letih so se te zavrnitve res zdele kot porazi, ampak ti porazi so ustvarjali nove priložnosti in vse to me je pripeljalo v šolanje za testne pilote, kjer se je začela moja pot do poklica astronavta.''
''Ne bi rekla, da je težko postati astronavt. No, tega si niti nisem postavila za cilj. Moja pot je bila drugačna in to rada povem predvsem mlajšim generacijam. Še posebej je ta moja zgodba namenjena tistim, ki pred nadaljnjim izobraževanjem še ne vedo, kaj bi radi počeli, in pa tistim, ki menijo, da je tista prva želja tista prava in edina možna. Rada bi poudarila, da življenje ponudi veliko možnosti in priložnosti. In če vidiš vse te turbulence kot priložnosti, potem ni težko. Enostavno sem v tem, kar sem delala, poskušala narediti najboljše,'' je poudarila.
Na vprašanje, ali je bilo morda zahtevnejše, ker je bila ženska, pa je odgovorila, da je ves čas v karieri, kjer so prevladovali moški in meni, da je to obvladovala tako, da o vsem ni preveč razmišljala in preprosto vse poskušala narediti po svojih najboljših močeh.
V vesolje je poletela kar dvakrat
Williamsova je na Mednarodno vesoljsko postajo poletela dvakrat. Prvič z ekspedicijo 14/15, in sicer je bila na ISS od 9. decembra 2006 do 22. junija 2007. Drugič pa je na ISS poletela 14. julija lani, na ekspediciji 32/33 je na ISS preživela do 18. novembra 2012. S 50 urami in 40 minutami vesoljskega sprehoda je rekorderka med astronavtkami. S 322 dnevi v vesolju na omenjenih dveh misijah pa se uvršča na šesto mesto med vsemi ameriškimi astronavti in na drugo mesto med astronavtkami. Vsekakor bi želela v vesolje še tretjič, a hkrati meni, da morajo priložnost dobiti tudi drugi.
Kljub temu da urjenje za polet v vesolje traja več let, je 'pristanek' v vesolju vseeno presenečenje. ''Po sedmih do osmih minutah letenja, ko prideš v breztežnostni prostor, doživiš presenečenje. Ko začutiš, da se ti dvigujejo roke, da ko odpneš čelado, ta poleti, da odletijo rokavice. Kar naenkrat si v vesolju in moraš se navaditi.''
Poleg vznemirjenja je prisoten tudi strah
Seveda pa polet v vesolje ni brez tveganja in Williamsova je priznala, da jo je bilo tudi strah. ''Pred vzletom smo šli najprej na dno rakete, kjer so motorji. Ko smo se ozrli v to ogromno stvar, to je bilo strašljivo. Prvič sem takrat videla raketo napolnjeno z gorivom, tam je bilo polno pare, vse nekaj škriplje in poka,'' je pojasnila in dodala, da je občutek strahu kaj hitro popustil, ko so prispeli na vrh rakete in se znašli v položaju, za katerega so prestali urjenje.
Trenutki odštevanja in vzletanje pa so bili po njenih besedah predvsem vznemirljivi. Primerjala jih je z občutku na vlaku smrti, ko se vzpenjaš na vrh in te nato čaka strm padec.
Nevarne pasti so tudi v samem vesolju. Spominjala se je strahu pri vesoljskih sprehodih, predvsem v trenutkih vračanja v Mednarodno vesoljsko postajo. ''Pred tem si zelo zaposlen z vsemi stvarmi, ki jih moraš opraviti. Pri vračanju pa je največ možnosti za napako. Lahko postaneš preutrujen, lahko se izgubiš, lahko se zatakne pri cevi, ki dovaja kisik. V tem delu vesoljskega sprehajanja sem bila živčna,'' je iskreno priznala astronavtka s slovenskimi koreninami.
Preproste stvari tam zgoraj postanejo ne tako zelo preproste
Williamsova je življenje v vesolju označila za zabavno doživetje, hkrati pa dodala, da so stvari, ki niso tako zabavne. V prvih nekaj dneh in po nekaj buškah na glavi se je treba navaditi, da zakoni gravitacije tam ne delujejo.
Na ISS postanejo težje tudi preproste stvari, kot so prehranjevanje, spanje in obisk stranišča. ''Najverjetneje se ne zavedate, kako gravitacija pomaga pri vseh teh funkcijah,'' je dodala. V breztežnostnem prostoru je še posebej veliko pozornosti treba nameniti svojemu telesu, saj mišice in kosti začnejo slabeti. Tako je med dnevnimi obveznostmi na ISS tudi telovadba, kateri so namenili povprečno dve uri na dan.
Osupljiv pogled na planet
Razgled je čudovit, navdihujoč, neverjeten. ''Slišiš o njem, vidiš fotografije in si misliš, ah, saj ne bo takšno presenečenje. Ampak ko to enkrat vidiš, ne moreš niti verjeti, da je vse skupaj resnično,'' je pojasnila in dodala, da se je včasih kar težko odlepila od okna, da je še kaj postorila na ISS.
''Japonski astronavt Akihiko Hošide, s katerim sem letela, je dejal, da je okno na ISS kot črna luknja, saj te potegne vase. Si misliš, da boš tam samo kakšnih pet minut, nato pa letiš mimo prečudovitega dela Zemlje in uro in pol ali pa dve uri kasneje si še vedno tam pri oknu,'' je malo za šalo, malo zares povedala Williamsova in dodala, da je pogled na zvezde, nočno nebo izjemen, a vendar je pogled na gore, reke, jezera, barve našega planeta še lepši.
Poudarila je, da na ISS, ker nimaš vsakodnevnih obveznosti in skrbi, spoznaš, kaj je res pomembno. In pomembna je po njenem mnenju tudi skrb za naš planet, na katerem iz vesolja ni videti meja. ''Želela bi si, da bi res vsi imeli možnost vsaj obleteti naš svet in iz vesolja videti neverjetni razgled za naš dom,'' je dodala.
Ni sicer veterinarka, a še vedno obožuje živali
Malo zares malo za šalo je Williamsova pripovedovala, kako je njen mož Michael J. Williams verjel, da bo na vprašanje, kaj je najbolj pogrešala v vesolju, odgovorila njega. A odgovor se je glasil, da svoja psa – jack russell terierja Gorbyja (ime je dobil po Gorbačovu) in svetlo labradorko Bailey.
Poudarila je, da vsekakor v karieri, ki zahteva toliko odrekanja in odsotnosti od doma, ne bi uspela brez čudovitega moža in razumevajoče družine, ki ji vedno stoji ob strani.
Williamsova je nekaj ur pred odhodom z ISS novembra lani posnela obsežen videoposnetek Mednarodne vesoljske postaje:
KOMENTARJI (72)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.