FOTO: 'Človek, ki uspe nasmejati te jezne Slovence, si pa res zasluži nagrado'

Glavna nagrajenca Partljič in Petrić

Najvišjo, Prešernovo nagrado, pa sta dobila skladatelj Ivo Petrić in pisatelj Tone Partljič.

Humorist in satirik Tone Partljič se s humorjem počuti svobodnejšega, saj meni, da lahko tako pove več kot drugi. In pri Slovencih pogreša več dobre volje. "Nihče se ne smeje, vsi so jezni, ne vem zakaj. Človek, ki uspe nasmejati te Slovence, si pa res zasluži nagrado," je povedal v pogovoru za STA pred prejemom velike Prešernove nagrade.

Kot je povedal, je tega priznanja vesel: "Tudi ne vem, če je že kdo prejel veliko Prešernovo nagrado za komedijo. Bil bi sicer tipično slovenski butelj, če bi zdaj še zraven jamral, da komediografi nismo dovolj priznani ali da se godi komediji krivica - Slovenci smo itak predestinirani, da se nam stalno godi velikanska krivica -, a vseeno mi daje ta nagrada neko zadoščenje in sem lahko važen, da sem nas komediografe spravil za eno tekmovalno sezono v prvo slovensko literarno ligo."

Partljič sicer pogosto poudarja, da se znamo Slovenci delati norca iz drugih, šale na svoj račun pa težje prenašamo: "Slovenci smo majhen narod, znamo veliko povedati o Bosancih, Srbih in še kom, o sebi pa smo preobčutljivi, ne znamo odpuščati. Ko pišejo o mojih komedijah, velikokrat izpostavijo, da se znam delati norca tudi iz sebe. Ta način mišljenja imam od mladih let. Pisateljeva naloga ni obsojati, ampak romati po kamricah srca in razumeti. Ne pade mi na kraj pameti, da bi tudi negativne osebe v komediji zares strogo obsodil. V času, ko sem bil poslanec, sem napisal nekaj komedij in se zelo trudil, da se nisem nikjer zagnal v desnico, ki mi politično ni ustrezala, ker se mi je zdelo, da bi okužil literaturo in komediografski poklic, če bi z njim politično obračunaval. Sem raje napadal tiste, ki so pravili, da so na levi. Razlike pa tako ni, levi in desni so ljudje in povrh Slovenci. Mislim, da prenesem smeh na svoj račun in s tem, ko ga produciram, se počutim bolj suverenega od tistega, ki se stalno pritožuje. Komedija in smeh mi dajeta neskončno večji občutek svobode, kot če pišem romane. Tu si lahko več privoščim, ljudje tega ne jemljejo tako resno, kljub temu pa lahko tako povem veliko več, kot so recimo drugi upali povedati."

Prepričan pa je tudi, da znamo Slovenci, še posebej Mariborčani, veliko jamrati: "O Mariborčanih bi lahko povedal veliko dobrega, toda najslabše, najbolj sramotno, najmanj perspektivno pa je to mariborsko ljubosumno "špeganje" prek Trojan in kazanje s prstom na drugega. Mi svojih barab sploh nismo odkrivali, ker je jasno, da je vsak krivec za našo nesrečo v Ljubljani."

Premalo poudarka resni glasbi

"Glasba mi je bila življenje. Z njo živim že vseskozi in sploh si ne morem predstavljati, da se z njo ne bi ukvarjal. Vodil sem ansamble, bil organizator, umetniški vodja Slovenske filharmonije, strokovno sem deloval na društvu skladateljev, bil vabljen v razne žirije. Če imaš potrebo nekaj početi, to počneš. To je enostavno potreba," pravi skladatelj Ivo Petrić, ki nad glasbeno podobo Slovenije ni navdušen. Najhujšo težavo vidi v šolstvu, ki daje premalo poudarka resni glasbi. "Če v mladih ne prebudiš zanimanja, jih pri 30 letih ne boš predramil," je poudaril za STA pred prejemom Prešernove nagrade.

Prepričan je, da se majhen narod brani z ustvarjalnostjo, kulturo in umetnostjo: "Ampak tega se niti ljudje niti družba niti politika ne zavedajo, dokler ne pride tako daleč, da je edini, ki še brani nek narod, njegova kultura. To je bilo vedno, v vojnih, povojnih časih. Kaj je ostalo? Kultura. Drugo so lahko zrušili in pobili, a kultura in umetnost sta vedno ostali."