Povojnih pobojev in izseljevanj namreč ne moremo razumeti brez poznavanja vzrokov, ki so do njih pripeljali, zmotno pa je tudi mišljenje, da smo za povojne dogodke odgovorni le Slovenci.
Po mnenju zgodovinarjev je popolnoma neutemeljeno, da imamo Slovenci občutek, češ da izgon in poboje Italijanov očitajo predvsem nam.
"Odgovornost je jugoslovanska," pravi zgodovinarka, Milica Kacin Wohinz. "Tako Slovenci kot Hrvati smo bili del Jugoslavije. In danes, ko nas Italijani v filnih in besedah ocenjujejo kot 'titovce' in 'slave' (Slovane – op.p.), se prav po nepotrebnem samo mi identificiramo s temi pojmi," dodaja.
Eksodus bolj stvar Hrvaške, poboji pa Slovenije in Hrvaške
To najbolj velja za tako imenovani eksodus. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi se iz Primorske, Istre in Dalmacije skupaj izselilo 240.000 ljudi, od tega iz Slovenije 27.000 - in kar v Italiji radi pozabijo, v to številko je vključenih tudi 3 do 4 tisoč Slovencev.
Kot pravi Milica Kacin Wohinz, je eksodus predvsem stvar hrvaške Istre in Dalmacije in ne toliko Slovenije. "Pobijanje pa je stvar obeh držav. Leta 1943 se je to dogajalo predvsem v Istri in tam je bilo manj pobitih, kot jih je bilo maja 1945 v okolici Trsta in Gorice," še pravi.
Velike razlike v oceni pobitih
Glede tega, koliko ljudi je umrlo v povojnih pobojih v Trstu in Gorici, se mnenja v Sloveniji in Italiji močno razlikujejo. Slovenske ocene govorijo o do 4.000 pobitih ljudeh, italijanske pa o 10.000, pa tudi do 20.000 pobitih, kar pa po mnenju Milice Kacin Wohinz 'presega vse možnosti', saj bi toliko ljudi na tem območju v tistem času ne bilo mogoče pobiti.
Poboji posledica obračuna z nekdanjimi in potencialnimi nasprotniki
Najbolj pomembno pa je, da so se Slovenski in Italijanski zgodovinarji zedinili o oceni povojnih pobojev. In strinjajo se, da je šlo pri njih po eni strani za obračun s fašizmom, v največji meri pa za obračun novih revolucionarnih oblasti z vsemi morebitnimi nasprotniki. Točno besedilo skupnega poročila postavlja naslednjo definicijo povojnih pobojev: " Dogodke, (pobijanja, fojbe), je sprožilo ozračje obračunavanja s fašističnim nasiljem, a kot kaže so večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic. Prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače povezane s fašizmom, nacizmom, kolaboracijo, italijansko državo, pa tudi prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino inje naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje." Iz tega pa izhaja, da je vsako predstavljanje povojnih dogodkov, če je iztrgano iz širšega ozadja, potvarjanje zgodovine.
