Pri tem ne razume, da mu nihče ne očita nepremaganega virusa. Težava je, da Janša resno verjame v svoje sposobnosti premagovanja covida-19. Ampak to premagovanje mu ne uspeva, ker ga drugi (opozicija, osrednji mediji itd.) pri tem ovirajo. Bistvena težava je drugod. Problem je v načinu vladanja. Tukaj, zakaj.
Vse težave vlade izhajajo iz osebnih blodenj Janeza Janše in njegovega stalnega zavračanja lastne odgovornosti. Vse, kar se mu dogaja, gleda predvsem skozi pozicijo žrtve, ki jo hočejo uničiti sile globoke države. Gre za snop lažnih prepričanj, ki dajejo smisel dogodkom in dejanjem zunaj človeškega nadzora. Ko osrednji mediji recimo ne poročajo o "oprani milijardi", domnevni aferi, ki jo je tožilstvo zavrglo, razkrila pa jo je parlamentarna komisija na čelu s predsednikom iz stranke SDS, je Janša prepričan, da so osrednji mediji pristranski in so del iste zarote, o kateri ne želijo poročati. Označuje jih za proizvajalce lažnih novic in vzporedno oblikuje svoje "medije", ki bodo poročali v službi njegove resnice. Janša tako rešuje vse probleme, tudi okoliščine s covidom-19.
Njegov način vladanja naključne dogodke vidi kot vnaprej načrtovane, pri čemer zanemarja naključja in nenamerne posledice svojih političnih odločitev in družbenih dogodkov. Točno to se mu dogaja tudi zdaj. Krivce za nastale razmere s covidom-19 išče v opoziciji in osrednjih medijih, ki so po njegovem pozivali ljudi k nespoštovanju ukrepov, ki jih je sprejela vlada pod njegovim vodstvom. Kot da ni bolj logično, da je bil drugi val epidemije evidenten in pričakovan glede na razmere poleti pri nas in v tujini.
Janez Janša ne more razumeti, da so se ene stvari preprosto zgodile zaradi potez sprejetih (ali nesprejetih) pod vlado, ki jo vodi. Ta ima največje pristojnosti in bi se morala zavedati svoje odgovornosti. Od prehitrega preklica epidemije, proslavljenega s preletom letal, do prostih počitnic na obali, kjer so ljudje, v dopustniškem duhu pri porabi vavčerjev, pozabili na zaščitne ukrepe. Nekatere stvari je vlada naredila dobro, druge pa ne tako dobro. Ampak to je realnost. Predstavljate si nogometnega trenerja, ki bi za poraz moštva namesto prevzema odgovornosti krivil nasprotno ekipo, občinstvo in TV-komentatorja. Kdo bi mu verjel, da je kompetenten in zaupanja vreden? Te vrste kritike Janša enostavno ne razume, zato mu ljudje, razen morda njegovih podpornikov, ne zaupajo.
V ozadju takšnega vedenja so agresija, strah, občutek nemoči in ogroženosti, ki Janšo zaznamujejo še iz preteklosti. Potrebo ima, da najbolj nevednemu delu družbe (svojim podpornikom) vsakič znova servira razlago za dogodke, ki so po njegovem skriti pod globokimi plastmi resničnosti. Sebe vidi kot večvrednega in se počuti superiornega v odnosu do drugih ljudi. Dikcija o nesposobnosti drugih politikov pogojuje predpostavko, da je sam najbolj sposoben politik. In njegovi podporniki v to verjamejo. Kult osebnosti vodje se podpornikom v tem primeru kaže v obliki odrešitelja, odzivnega na vse njihove želje, strahove in frustracije. Po drugi strani Janša nenehno poskuša reducirati lastne frustracije na način, da pokaže na, po njegovem, maligne dele družbe, krive za lasten neuspeh. In prav to počne tudi v primeru koronakrize.
Vladna poceni parola "skupaj zmoremo" pri državljanih izziva odpor in posmeh. To je posledica dejstva, da ministri te vlade kršijo ukrepe, ki so jih sami sprejeli. Od neodgovornih potez dr. Anžeta Logarja in Boštjana Koritnika, prek pozabljivega Milana Kreka pa vse do tihega podpornika vlade in predsednika državnega sveta Alojza Kovšce. Ampak za svoje podpornike Janša vedno najde opravičilo. Ti nikoli niso deležni sankcij, ker menda delajo 24/7, so ljudje in se jim dogajajo napake. Ok. Ampak takšen argument bi Janša lahko branil, če ne bi sam netil prepirov v času največje zdravstvene krize; če ne bi razgrajeval institucije države; če ne bi politično odstavljal ljudi, ki jim mandat poteče čez nekaj mesecev; če ne bi kulturnikov in umetnikov označeval za delomrzneže in parazite; če ne bi javno obračunaval z novinarji in državljani, kritičnimi do dela njegove vlade oziroma stranke.
Na polju ekonomije vlada išče začasne rešitve za aktualne ekonomske in socialne probleme. Ekologija te vlade očitno ne zanima. Metode, ki jih pri tem uporablja, so državne regulacije trga, finančnega in korporativnega poslovanja in različni ukrepi na področju socialne politike. S tem le podaljšuje življenje obstoječemu sistemu. Novo zadolževanje države na mednarodnem trgu denarja (pred dnevi je bilo izdanih za 1.000.000.000 EUR 30-letnih obveznic) provladni ekonomisti in drugi neuki svetovalci poskušajo prikazati kot dobro zgolj zaradi ugodne obrestne mere.
Pri tem seveda pozabljajo, da gre za politiko neoliberalizma, ki jo spremljajo liberalizacija trga blaga, nadaljnja privatizacija naravnih virov in javnih storitev, oženje pravic delavcev in zatiranje delavskega aktivizma, ukinitev socialnih programov in še veliko tega. V negativnem smislu vpliva na omejevanje svobode posameznika kot bitja, ki naj bi s pomočjo vladnih protikriznih paketov doživel vsesplošno blagostanje. Ne bo šlo.
Vladna politika ne razume, da brez kontinuirane gradnje institucij in skupnosti, utemeljene na solidarnosti, obstaja stalna nevarnost zdrsa v totalitarizem. Tudi na tem področju Janša ne vliva zaupanja. Enostaven primer. Če sodišča ne sodijo po volji Janeza Janše, jih ta razglasi za krivosodje. Pri tem mu pomagajo posamezni sodniki, ki ne razumejo, da kot pravniki sprejemajo politične odločitve. Njihove sodbe in ločena mnenja je glede na temo vedno mogoče napovedati s 100 % natančnostjo. Legitimnost odklonilnim mnenjem daje izključno arbiter (politik), ki uporablja lastno avtoriteto za krepitev avtoritete institucije (sodnega senata oziroma sodnika), ne glede na to, kaj je na dnevnem redu. Gre za način vladanja.
Janez Janša se na zakone in sodišča sklicuje izključno, da državljane razdeli na dva razreda: na pripadnike izbranega razreda, ki jim zakon vse dovoljuje; in razred drugorazrednih, ki se jih nepravično sankcionira z zakoni v duhu zarote izbranega razreda. Temu večina državljanov ne verjame in to bodo pokazale naslednje parlamentarne volitve.
Ne gre torej za to, ali je nekdo sposoben ali ni sposoben premagati covida-19. Ta vojaška logika, po kateri nekdo vedno mora biti zmagovalec, drugi pa poraženci, je temeljni postulat v načinu vladanja aktualne vlade. Janez Janša naj bi, kot politik, imel sposobnosti reševanja kriznih razmer, ampak za zdaj je pokazal, da te lažje ustvarja kot rešuje. Zaradi njegovega načina vladanja bodo v prihodnosti spregledani številni resni problemi, pred katerimi smo kot družba. Ta politika je enosmerna ulica, iz katere ni poti nazaj. Vsi problemi in vprašanje odgovornosti so še vedno tu. Zato je skrajnji čas, da si vladna garnitura na čelu z Janezom Janšo končno prizna, da ji je spodletelo.
KOMENTARJI (1230)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.