'Seksistične in šovinistične opazke me ne prizadenejo toliko, kot bi me morale'

Začnimo s povolilno matematiko: že dlje nas zanima naslednje, pa še nismo prišli do dna. Kakšen je dogovor Koalicije ustavnega loka in Roberta Goloba za mandatarstvo? 

Konkretnega dogovora ni, znano nam je samo to, kar ponavljamo, in sicer da tisti, ki bo uspel sestaviti zadostno večino, to je rekel tudi predsednik države, bo šel po mandat. Znotraj demokratičnega loka naših opozicijskih strank smo se zavezali z dogovorom o povolilnem sodelovanju, naredili smo dobro zavezo in vzpostavili dobro zaupanje. Jaz vidim Gibanje Svoboda kot naravnega zaveznika, ampak politične kalkulacije oz. volivke in volivci bodo podelili mandat tistemu, ki bo vsaj na tem levosredinskem polu najmočnejši, da sestavi prihodnjo vlado. Jaz si želim, da bi to seveda bili mi, Socialni demokrati, želim si pa tudi, da bi s strankami levosredinskega bloka uspeli zagotoviti vsaj 55 poslanskih mandatov, da bodo zagotovo stabilna vlada za en mandat ali več.

V primeru, da med posamičnimi strankami zmaga Gibanje Svoboda, seštevek KUL pa bo večji – kdo bo mandatar?

O tem se še pogovarjamo, moramo se še dogovoriti. Ena logika je, da bi štiri stranke, če nastopamo skupaj za povolilno sodelovanje, v tem primeru dale svojega mandatarja. Odvisno je tudi malo, kakšna bo razlika. Ampak tudi z Gibanjem svoboda in njegovim predsednikom se še konkretno nismo pogovarjali. Vse je malce tudi še neznanka, ker smo šele pred nekaj tedni spoznali predsednika in stranko, tako da bomo v naslednjih tednih verjetno dorekli tudi to.

Kaže, da ne boste vse do zadnjega izpustili iz rok možnosti, da tudi vi zasedete mandatarsko mesto?

Mislim, da je to normalno za vsako politično stranko, ki gre na volitve. Mi smo velika stranka, tradicionalno močna na terenu. Zagotovo gremo na teh volitvah na zmago. To je moja ambicija. Dobro smo pripravljeni, z jasnim načrtom, močno ekipo in največ ženskami ter mladimi na listah, tako da gremo precej samozavestno. Ampak še enkrat – volivke in volivci bodo pokazali, komu bodo dali največje zaupanje.

V zadnjih štirih letih se je SD podala v vlado novinca v državni politiki Marjana Šarca, ki se je razletela, nato ste mandatarstvo želeli zaupati Jožetu P. Damjanu, še kasneje Karlu Erjavcu. Z nobenim izmed naštetih se v končni fazi ni izšlo. Zakaj bi se z Golobom?

Drži, da smo imeli nekaj poskusov, želja in ambicij zaradi vsega, kar se je dogajalo, da bi predčasno zamenjali vlado ali tudi šli na volitve. Skrbele so nas marsikatere zadeve v zdravstvu in epidemiji, kako je vlada naslavljala reševanje, kako je komunicirala z javnostjo, kako je sankcionirala demonstrante, sprejemala zakone, ki niso sodili v protikoronske ukrepe. Bilo je veliko stvari – tudi obsežno kadrovanje v neodvisnih institucijah, policiji in vojski. Ti poskusi niso dobili večine. Na žalost nismo zbrali dovolj glasov, smo pa uspeli skozi ta proces znotraj opozicije sestaviti programske vsebine, veliko smo delali na vsebini, spoznali smo se in ustvarili zaupanje, tudi s poslanci nenazadnje, in večkrat tudi predlagali vladi, kaj naj naredi drugače in bolje. Seveda nismo bili slišani, ampak imamo podlago za dobro sodelovanje vnaprej – mislim, da bistveno boljše, kot je ta vlada ali koalicija v preteklosti že izkusila.

O Robertu Golobu sem vas vprašala – zakaj bi bil on dober predsednik vlade?

Glejte, on bo tako dober, kolikor bo verjetno dober kdo drug na čelu opozicijskih strank. Če pogledam kolege, mislim, da bi bili prav vsi dobri na premierskih položajih. Nekoga tako preferirati, če se bodo ljudje odločili, ker bo to spet nek nov obraz, praktično vsaka štiri leta, nam sporoča naše volilno telo. Mislim, da je to drugo vprašanje, da nam ljudje sporočajo pred vsakimi volitvami, da je neko nezaupanje v politiko. Da je nek prazen, izpraznjen prostor, morda razočaranja, zlasti v tej liberalni sredini, ki se vsakič znova izprazni z novimi eksperimenti, novimi projekti, ki pridejo – zadaj so neke iste silnice, tudi ljudje, saj je Slovenija majhna, niso to novi obrazi, ampak očitno nam ljudje sporočajo, da ni zaupanja v politiko – to je ključno sporočilo – zakaj se nazadnje odločajo za nekaj novega.

Mene to skrbi, ker se mi zdi, da je bistveno bolj pomembno, da ljudem vrnemo zaupanje kot politika, da delamo za njih. Moje iskreno poslanstvo na čelu te stranke je, da res skušam dobiti zaupanje ljudi – s tem, kar sem, s tem, kar želim z ambicijami pokazati in seveda z dejanji. Da niso to neke prazne obljube. Želim, da bomo tisto, kar danes obljubljamo, uspeli tudi uresničiti. Mislim, da ljudje to od nas pričakujejo, ne toliko nove obraze in eksperimente kot to, da politika dela za ljudi in ne lastne interese, kar je prepogosto praksa.

V kakšnem odnosu je danes stranka s Karlom Erjavcem, nekdanjim predsednikom DeSUS-a?

Nimava nekih posebnih stikov. Ko se srečava, se pozdraviva, kakšno rečeva. Ni naš član, ne sodelujemo. Nekajkrat je ponudil, da bi pripeljal del DeSUS-a, razočarane ljudi, po vrednotah najbolj blizu stranki SD. Pravzaprav od tu naprej kakšnega dogovora z njim ni bilo. Je pa res, da se nam je po lokalnih organizacijah pridružilo nekaj starejših volivk in volivcev – včasih DeSUS-a, sedaj pa naših simpatizerjev.

Koliko je bilo teh? 

Težko rečem, ker nimam nekih analiz, ocene. Na Štajerskem je gospod Prikl pripeljal veliko skupino razočaranih volivcev DeSUS-a. Tudi od drugod so prišli, ampak teh simpatizerjev, ki bodo morali zdaj na naslednjih volitvah izbirati med strankami, ki jih niso razočarale. Govorim za stranke, ki so danes še vedno nekje v vladni koaliciji, pa so pred prejšnjimi volitvami nastopale z drugačno agendo, ki jo izvajajo danes. Te volivke in volivci so razočarani in jaz računam, da bomo tukaj dobili velik del volivk in volivcev DeSUS-a, ki je včasih bil tudi del socialne demokracije.

Prej ste govorili o razočaranem delu volilnega telesa. Zdi se, da je ta predvsem na levo sredinskem polu, ne pa toliko na desni sredini. Kaj delate stranke na levi sredini narobe, da je vsakič znova to razočaranje, hkrati pa vsakič znova priložnost za nove obraze?

Ni nujno, da delamo kaj narobe. Ampak pri nas je zagotovo bistveno več demokracije, ljudje lahko povedo, kaj mislijo. Na drugi strani pa imamo voditelja, zdaj predsednika vlade, z izrazitimi avtoritarnimi težnjami in tendencami, ki žali in diskreditira ljudi, ki tudi dezinformira, posebej tiste, ki razmišljajo drugače. S tem tudi na nek način degradira politiko in vnaša nezaupanje. Mi imamo zelo globoko razdeljen politični prostor na levo in desno. Težko je najti neko razumno sodelovanje. Ker se mi zdi, da ravno s temi populističnimi retorikami, nevarnimi in avtoritarnimi težnjami, tudi s sovražnostjo, diskreditacijo žensk, seksizmi in šovinizmi, kar je tudi prisotno s strani predsednika vlade, da to vnaša neko nezaupanje in jezo med ljudi.

Morda smo ravno zaradi tega na levosredinskem polu v večji zagati, ker se moramo večkrat braniti, kot da smo tisti, ki lahko gremo z nekimi idejami in ambicijami naprej. Zadnji dve leti smo bili večkrat v situaciji – smo opozicija in nismo imeli dovolj glasov – ampak ko smo želeli spreminjati zdravstvene ukrepe, delovati skupaj s stroko, delovati s pomirjujočo komunikacijo, pa preprosto nismo bili slišani.

Nazaj k predvolilni dinamiki: med strankami KUL je Golob vam in Levici prizadejal manjši udarec kot SAB in LMŠ. Kako resno je ogrožen obstoj KUL? 

Vse štiri stranke smo suverene stranke. Ljudje imajo radi izbiro in tudi prav je tako. Mi se med sabo razlikujemo tudi po programih, družijo pa nas skupne vrednote. Jaz tu ne vidim nevarnosti propada demokratične opozicije. Verjetno bo kakšna stranka dobila več ali manj zaupanja. Srčno upam, da bomo vsi štirje uspeli prestopiti parlamentarni prag, ker se mi zdi, da bi bila to najboljša levosredinska vlada tudi zato, ker smo se res srečevali tedensko – vsaj predsedniki strank – dobro sodelujemo. Morda smo imeli od začetka kakšne vzpone, padce in spodrsljaje, ampak danes se bistveno bolj poznamo, kot smo se poznali leto in pol nazaj.

Se pa zdi, da je vzdušje na desnem delu političnega prostora ta hip bistveno bolj sproščeno kot na levem. Delite takšno oceno?

Ne. Ne razumem, zakaj bi bilo vzdušje bolj sproščeno na desnem političnem polu. Se mi zdi, da je napeto tako, kot je vedno pred volitvami. Še več. Mislim, da se neskončno trudijo potem, ko predsednik vlade vedno v svojem mandatu uspešno uniči tudi svoje koalicijske zaveznike. Mrzlično išče nove zaveznike, sicer bo lahko ponovil napako s prejšnjih volitev, da ne bo mogel sestaviti vlade. Turbulentno je, ko se pojavi nova stranka v desnem sredinskem polu. Zdi se mi, da zelo hitro pomaga SDS, da ji zmanjša ugled, potem pa je bistveno več nemira ali truda, da si najdejo nove koalicijske zaveznike. Če pogledamo vlado, ki odhaja, so vse koalicijske partnerice močno načete z izjemo morda NSi, pa še tam je veliko izzivov.

Nekdanji predsednik SD Igor Lukšič je nedavno ocenil: 'Zmeraj imamo neko skepso pri levi sredini. V zadnjih mandatih se je pokazalo, da je to zelo nekonsistentna tvorba in da so konflikti v vladi zelo močni, da so pritiski kapitalskih blokov na tovrstno vlado bistveno bolj neizprosni in raznoliki kot v primeru desne vlade.' Kako na to odgovarjate?

Mislim, da je bistveno več izzivov v liberalni sredini v Sloveniji zadnja leta, da se liberalna sredina ne uspe verjetno konsolidirati še od časov Janeza Drnovška. Vidimo nastajanje in izginjanje strank. To so eksperimenti, sateliti, vsaj v zadnjih letih smo imeli štiri stranke liberalne sredine, dve v vladi, dve zunaj vlade, tri v evropski liberalni družini, eno zunaj. Je skratka zanimiva kombinacija. Če bi se njim uspelo povezati in narediti eno močno liberalno sredino, mislim, da je tudi Gibanje Svoboda želelo to narediti, pa jim ni uspelo – bi bilo to za Slovenijo in za politični prostor zelo dobrodošlo. Tako pa imamo te projekte različnih nastajajočih liberalnih strank, ki želijo ta prostor zapolniti, ampak namesto da ga zapolnijo, ga dodatno drobijo. 

Statut stranke SD narekuje, da v šestih mesecih po volitvah izpeljete volilni kongres. Kakšen rezultat stranke SD na volitvah bi lahko ogrozil vašo funkcijo predsednice?

Zaradi lokalnih volitev smo statut spremenili, da imamo kongres leto po parlamentarnih volitvah, zato da imamo dovolj časa, da ni kongres ravno v času vmes. Tudi sama moram narediti analizo po parlamentarnih volitvah, ali mi je uspelo stranki izboljšati rezultat tudi v primerjavi s prejšnjimi volitvami, kakšna je notranja klima, kako veliko zaupanje uživam, in vse to bo odločalo po letu volitev, kaj bomo SD naredili na naslednjem kongresu. Mislim, da imamo do takrat še veliko časa za analize in razmislek.

Torej takoj po parlamentarnih volitvah ni pričakovati kakršnih koli vaših potez v tej smeri?

Težko bi napovedovala, ker edini scenarij, ki ga imam v glavi, je, da naredimo dober rezultat. Tako da ne razmišljam o tem. Kaj bo, če bo, se bomo odločili po volitvah. 

Kmalu bosta minili dve leti, odkar ste prevzeli mesto predsednice SD. Koliko ste uspeli spoznati specifike slovenskega političnega parketa? Nemalokrat se vam je zaradi vašega evro poslanstva očitalo pomanjkanje poznavanja domače politike?

Drži, sem uspela spoznati. Verjetno ne v takšni meri kot tisti, ki delujejo v politiki v slovenskem prostoru 10 ali 20 let. Mislim, da je prednost, če nisi čisto dober poznavalec, če gledaš na zadeve z neko drugačno, morda bolj zdravo distanco. Mogoče je tudi slabost, če ne poznaš vseh tekmecev, igralcev ali drobovja povezav tako dobro. Bi pa mogoče analizirala tako, da je politična situacija v Sloveniji izjemno slaba. Naša politična kultura je na izjemno nizkem nivoju. In prepogosto imam občutek ne samo, da so politiki sami sebi namen, ampak da bistveno preveč skrbijo za svoje lastne interese, da je veliko delovanja ad hoc, brez dolgoročnih strategij in pogovorov, kar v tem prostoru močno pogrešam.

To je bilo zame razočaranje po delovanju v evropskih inštitucijah, dobrem poznavanju mednarodnega okolja – 20 let sem praktično povezana z delom v Bruslju, poznam nek drug ustroj delovanja in moram reči, da mi je bilo začetno delo tu v slovenskem prostoru, po svoje razočaranje. Prevečkrat se mi je zdelo, da gre za en mali peskovnik prerivanja, kjer se vsi prepirajo za tisti svoj prostor, ne da bi imeli v mislih, kaj želimo storiti in se o tem res pogovarjati. Zato tudi razumem po svoje nezaupanje ljudi, ker prevečkrat dajemo občutek, da se kadrira in sedi na stolčkih, da se zaščiti svoj interes. Želela bi to spremeniti. Želela bi, da bi se bistveno več pogovarjali na kulturen, civiliziran način, se dogovarjali, kaj želimo za ljudi in Slovenijo. Upam, da mi bo to uspelo vnesti v prostor.

Kako trdo kožo ste v tem času dobili? Ali vas takšne seksistične, šovinistične opazke, ki so letele na račun vašega izgleda po našem soočenju, prizadenejo?

Dobila sem kar trdo kožo. Ne prizadenejo me toliko, kot bi me morale. Ker včasih se zdi, da tisto, kar je res nesprejemljivo, postane sprejemljivo. To, da se zdaj cel teden mediji pravzaprav ukvarjajo z nogami, zmerljivkami, žaljivkami, mednožjem in tudi s kadrovanjem SDS nenazadnje namesto z vsebino, me skrbi. In ženske smo prepogosto, to pa doživljam, odkar sem v politiki, tarče žaljivk, seksističnih, šovinističnih ... Prvič resnično čutim, da je politika v Sloveniji še zelo moški svet. In pogrešam ženske in si želim te ženske energije, zato sem zelo vztrajala, da imamo polovico žensk na kandidatnih listah, kar nam je praktično uspelo. Ker se mi zdi, da imamo ženske drugo empatijo in pomirjujočo komunikacijo, tudi študije kažejo, da se ženske voditeljice dobro odrežejo v kriznih situacijah – nenazadnje tudi v zdravstveni krizi. Želim si, da bi nam moški tukaj stopili v bran. To ne sme postati sprejemljivo. Ti nizki udarci, ki jih spremljam po socialnih omrežjih, so res nesprejemljivi. Sem se tudi odzvala, dobila veliko opore in temu moramo v mainstream medijih in politiki reči ne – ne seksizmu.

Ženskim kvotam v politiki ste pripomogli tudi sami, ko ste izpeljali vsaj navidezno dogovorno zamenjavo brez posebnega nemira, vsaj navzven. Takrat je bilo razumeti, da ste to zamenjavo želeli izpeljati z namenom, da stranka SD prevzame primat na levi sredini. Zakaj vam, kot kažejo javnomnenjske raziskave, to ni uspelo?

Jaz še vedno verjamem, da nam to lahko uspe. Mogoče sem po naravi prevelika optimistka. Ampak spet se lahko vrnemo k prejšnji razpravi – kaj se dogaja v volilnem telesu v Sloveniji, zakaj nezaupanje v politiko? Jaz posledice te situacije, da smo SD znotraj obstoječe opozicije stabilni in najmočnejši, da pa imamo novo stranko, ki jemlje liberalni sredini primat, vidim kot nezaupanje ali pa apatijo tudi naših volivk in volivcev ter iskanje nečesa novega. Ampak včasih bi si želela povedati, kaj to novo je.

Koliko se ljudje v resnici vprašajo, kaj jim prinaša to novo? Veste, mi smo vsake štiri leta dobivali v parlament nove stranke, ko praktično nisi poznal poslank in poslancev, kar je znižalo nivo kulture v parlamentu. Vse to moramo vzeti v obzir, ampak se pa zavedam, kaj ljudje sporočajo – da si želijo politike, ki so jim vzor, jim dajejo zaupanje, so odločni in delujejo izven okvirjev obstoječe politike. Tako lahko dobimo zaupanje nazaj.

Ampak vendarle SD je bil leta 2008 relativni zmagovalec volitev. Zakaj vam takšen preboj kljub temu ne uspe? Daleč ste še od tistega rezultata.

Volivke in volivci se bodo odločili, jaz verjamem, tudi glede na izkušnjo v zadnjem tednu. Ko se bodo odločili – danes je še zelo veliko, spet narašča tudi odstotek tistih, ki so še neodločeni. Zadnji teden bo verjetno odločilen, ko bodo ljudje rekli: "Zdaj se bom pa odločil za tega ali tega." Tu veliko vlogo igrajo tudi mediji, to je dejstvo. Tudi javnomnenjske raziskave vplivajo na mnenje. Kakšni so interesi medijev in javnomnenjskih raziskav, koga želijo videti kot zmagovalca, igra veliko vlogo.

 Želim si, da smo v predvolilni kampanji kandidati in kandidatke kar se da enako obravnavani, z enakim medijskim prostorom in pokritjem, zato da res lahko ljudem predstavimo program, kandidatke in kandidate. Upam, da bo do zadnjega tako. Zadnji teden pa – tudi leta 2008 je bila podobna zgodba – se ustvari neke vrste lijak na tistega, ki bo lahko premaga drugo stran. Ampak to še vedno ni znak za zdravo demokracijo. Zdrava demokracija je koalicija različnih strank in upam, da nam bo v naslednji vladi uspelo vzpostaviti stabilno koalicijo.

Pravite, da so pomembni mediji. Ste zato nastopili v soočenjih, ki se predvajajo na provladnem mediju?

Zagotovo. Jaz sem nekdanja novinarka in na medije mogoče gledam nekoliko drugače. Absolutno se strinjam z vsemi, ki danes kritizirajo politično vmešavanje v neodvisne medije, zavedam se tudi političnega trobila, propagandnega ustroja Nove24 vladajoče stranke in v ozadju financiranja, ki prihaja iz sosednje Madžarske. Ampak dejstvo je, da v času volilne kampanje želim, da imajo ljudje priložnost slišati, kaj jim želimo povedati. In če ta prostor postaja omejen, danes imamo praktično že polovico medijev v državi, ki so pod nekim političnim nadzorom tudi vladajoče koalicije. In če se začnem odločati, na katere medije hoditi, se lahko izločim tudi iz soočenj RTV. Ker tudi tam se je politična struktura zelo ideološko približala SDS, to se vidi z ukinjanjem kakovostnih oddaj in tem, kako se odločajo v predvolilnih soočenjih. Moj motiv je zelo jasen – ljudem sporočiti, kaj želijo, da bodo imeli izbiro.

Ampak vseeno je razlika med temi mediji. Tokovi financiranja enih in drugih. Pomislek je, da z nastopom tam legitimirate te medije.

Ne bom rekla, da je to lahka odločitev. Planet TV je v zadnjem trenutku šel v skupni volilni projekt z Novo24. V SD z Novo24 ne sodelujemo, ji ne odgovarjamo in se ne pojavljamo v oddajah. In je bila to težka dilema, priznam, da smo rekli vseeno, da na predvolilna soočenja gremo, sploh če bodo kredibilna in bodo zagotavljala enakovredno obravnavo. Zdaj smo, kjer smo. Ali je bila to prava odločitev, ne znam presoditi. Meni je bil interes, da nas čim več ljudi sliši.

Kdo sploh sestavlja vaše volilno telo? Koliko si v zelje skačete s stranko Levica? Kaj pravijo interne raziskave? So to vaši rivali?

Rivali niso, po nazorih sem kar blizu Levici. Kar en del naše stranke – ker imamo zelo barvito stranko – je lahko tudi zelo blizu Levici. Dejstvo pa je, da lahko naši volivci segajo v ves levosredinski prostor, od Levice do liberalne sredine. Tako da moramo nagovarjati vse – vse starostne kategorije, tudi ljudi v mestih in na podeželju. Delamo interne raziskave tako kot druge politične stranke – vidim, da lahko bistveno bolj nagovarjamo ženske, urbana središča, tam, kjer imamo naše volivke in volivce. So pa to res ali v sredinskem prostoru, ki je še močno izpraznjen, ali pa tudi na levi. Kar pomeni, da je obojestransko, da si krademo glasove.

Pravite urbani volivci – zdi se, da se zdaj precej osredotočate na mestna središča in urbane volivce, ki ste jih v preteklih letih izgubili največ. Ali vas okrepitve tipa Jonas Žnidaršič lahko popeljejo na pot stare slave, na kateri ste bili na volitvah leta 2008?

Drži, da smo bili SD v zadnjih letih še pred mojim prihodom precej načeti v urbanih središčih. Jaz sem Ljubljančanka, ne vem, ali nam bo to pomagalo, ker kandidiram v Ljubljani. Pomembno je, da imamo v urbanih središčih, zlasti v prestolnici, dober rezultat. Želela sem predvsem odpreti vrata v stranko – nagovarjati ljudi, ki niso tradicionalno strankarski politični kadri, ampak se odpirati v civilno družbo, nestrankarski sektor, s katerim sem v preteklosti veliko sodelovala, in nenazadnje na liste pridobiti čim več novih ljudi in obrazov, mladih, starih in znanih obrazov, žensk, in se mi zdi, da je na koncu nastala ena zdrava mešanica.

Je pravi recept, da z obrazi, kot sta Jonas Žnidaršič in Blaž Zgaga, ki je prišel zunaj politike na našo listo, nagovarjamo ljudi, ne vem. Vem pa, da je pravilno, da imamo nove ljudi, ki si predvsem želijo iti v politiko. Moje vodilo je bilo, ko smo izbirali kandidate, da so to ljudje, ki si želijo delati v DZ, da bodo vedeli, kaj delati, ker smo tudi imeli izobraževanja za kandidate, da so pripravljeni na to vlogo, če bodo izvoljeni. In da bodo zvesti vrednotam socialne demokracije.

Pravite, da želite stranko izčistiti. Nedavno ste za Delo dejali: “Marsikdaj ne poslušam niti najožjih sodelavcev, ker se mi zdi, da moramo prenoviti ne samo stranko, ampak tudi način delovanja politike v naši državi.” Kdo in kaj vas je motilo, ko ste prevzeli vodenje stranke? Kdo se je moral posloviti? Kdo je prišel na novo, komu najbolj zaupate v stranki?

Pravzaprav mislim, da se ni moral nihče posloviti. Ko sem prišla v to hišo, so bili tu zaposleni, ekipa, ki je še danes. Pripeljala nisem skoraj nobenega. Bolj ali manj sem podedovala ekipo, ampak sem skušala med njimi zgraditi večje zaupanje, videti, kdo je za kaj sposoben, kje so njihovi interesi in ambicije. Skozi proces so se pridruževali novi. Ker sem po naravi človek, ki mora zgraditi zaupanje, ne poslušam v tolikšni meri nasvete in priporočila, kakšen je nekdo, ampak si želim to mnenje ustvariti sama, slediti sebi. Preden uspem zgraditi zaupanje in izbrati, kdo mi je blizu, steče nekaj časa in zagotovo bo ta čas še tekel, ker je nadaljevanje enega postopka.

Kdo je vaš največji zaveznik v stranki?

Mislim, da je več zaveznikov, imam ženske ni moške kolege. Uspelo mi je precej spremeniti ekipe strokovnih svetov, ki danes res zelo dobro delujejo. Poimensko ne bi nikogar izpostavljala, da ne naredim krivice, saj je klop oz. vrsta teh ljudi kar dolga.

Bi si Matjaža Hana še želeli na mestu vodje poslancev?

Za Matjaža Hana sem prepričana, da bo naredil en izjemen rezultat na volitvah, ker je strašno uspešen in priljubljen poslanec v svojem okolju. Bo pa odvisno od rezultatov, kam bo šel. Morda bodo tudi kake druge ambicije. 

Ministrske?

Bomo videli, kakšna bo naslednja vlada in kakšna bodo koalicijska pogajanja.

Priznavate, da je stranka v preteklosti delala napake. Kaj jo najbolj obremenjuje še danes?

Stranka ima dolgo tradicijo. Pogosto slišim na terenu in marsikdo nam očita, saj ste imeli že priložnost, pa je niste izkoristili, saj ste bili že v vladah, pa niste storili, kar ste obljubljali. Jaz ne morem odgovarjati za preteklost, nisem sedela v nobeni vladi, si pa želim vplivati na prihodnost. Ta nahrbtnik, o katerem poslušam, je včasih težak. Bistveno težje je upravljati s stranko s tradicijo kot pa neko novo stranko, se opravičevati za nazaj. 
 

Je pa tudi to šola in lekcija za naprej. Mislim, da je to zelo koristno, ker se zavedaš, katerih napak ne smeš več ponavljati in imaš neko znanje ter ljudi z izkušnjami, ki te znajo opozoriti na nevarnosti. Mene zanima, kako bomo delali naprej in jaz si iskreno želim, da naredimo miselni preskok, da politika ni tu za nas, ampak da smo mi tu za ljudi. To je res moja želja in upam, da mi bo to uspelo z ljudmi, ki bodo želeli delati pošteno, bodo imeli neko visoko etiko in moralo ter bodo sposobni, ne bodo tu zgolj zaradi neke politične izkaznice.

Katera funkcija v vladi bi vas najbolj zanimala?

Ne želim kalkulirati ali govoriti o scenarijih drugih, dokler ne pridemo do rezultata na volitvah. Ker gremo na zmago, sem pripravljena prevzeti tudi odgovornost vodenja vlade. Če se bomo odločili in bomo del vladne koalicije in bo imel SD le ministrska mesta, se bom potem odločala glede na pogovore.

Gotovo je Ministrstvo za zunanje zadeve, kjer bi se videli?

Gotovo sem močna s političnimi povezavami v mednarodni politiki. Gotovo imam veliko prijateljev, s katerimi sem odraščala v Bruslju in so danes ministri ali pa so bili ministri v različnih vladah. Te povezave včasih v Sloveniji podcenjujemo. So izjemno pomembne, ker je Slovenija majhna in ranljiva. Včasih to pozabljamo in ko pridejo nekateri predsedniki vlad, ki nimajo mednarodnega zaledja, smo mogoče manj slišani in bolj šibki.

Še sodelovanje s civilno družbo. Zdi se, da ste pri referendumu o vodah vse opozicijske stranke imele nekaj od sodelovanja z Inštitutom 8. marec in ostalimi pobudniki referenduma. V kakšni meri se bojite njihove kritike, ko oz. če boste v naslednji vladi?

Kritika je vedno dobrodošla in imam veliko spoštovanje tako do Nike Kovač kot do civilne družbe in nevladnega sektorja. V zadnjih mesecih sem skušala v vse naše razprave okoli programa in strokovne svete vključiti nevladni sektor in civilno družbo. Zdaj, ko smo z Inštitutom 8. marec sodelovali pri referendumu o vodi, smo se dobro spoznali. Sodelujem in se pogovarjam tudi s Teo Jarc in Jašo Jenullom ter drugimi, ker me zanima, kako razmišljajo. Seveda so zelo kritična in glasna civilna družba, nenazadnje sem hvaležna, ker so tako kot mediji nadzor, kaj počnejo institucije. Zavedamo se, da bodo ostali enako kritični, tudi ko bomo v vladi, ampak upam, da bomo znali izkoristiti to tudi sebi v prid in da jih bomo slišali.

Na enem od plakatov sporočate: Brez obljub. A v resnici je vaš program poln obljub, od brezplačnih vrtcev, dostopnosti do specialista v 30 dneh, 700 milijonov evrov za dvig produktivnosti, povišanje minimalne plače, brezplačna prehrana za vse šolarje, krajši delovnik, dvig minimalne pokojnine, 10.000 novih najemnih stanovanj, povečevanje sredstev za javno zdravstvo na 12-odstotni BDP in še in še. Koliko so te obljube težke? Koliko so realno izvedljive?

Brez obljub je bila namenska akcija in še vedno drži. Moj namen in namen stranke je, da vse, kar smo zapisali v program – več kot 240 strani – temelji na finančnih izračunih, časovnici in je izvedljivo. Zakaj brez obljub? Ko sem v zadnjem letu veliko hodila po Sloveniji, sem v glavnem slišala: "Dovolj imamo obljub. Vsi samo obljubljate. Politika je polna obljub." Res je, da politiki veliko obljubljamo in potem tega ne izpeljemo. Zato sem vzpostavila ta proces ustvarjanja programa, ki je trajal več mesecev, da smo ga naredili s strokovnjaki skupaj in finančno izračunali, da je izvedljiv. Na marsikateri točki smo sami imeli dvome, pogovarjali smo se s strokovnjaki, a je mogoče.

Primer – 30 dni do specialista – je to mogoče? Je, s pravo formulo in dogovorom, kako zagotoviti več denarja v javnem zdravstvenem sistemu. En del je lahko odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, prenos v obvezno zdravstveno zavarovanje in sprotno večanje sredstev v javno zdravstveno blagajno, Slovenija je pri tem izrazito pod evropskim povprečjem. Vse, kar je zapisano, niso obljube. To je program za 10 let, ne za en mandat.

Zagotovo ga bo treba prilagajati na dane razmere. Že zdaj se nam je zgodila vojna v Ukrajini in ta je naredila svet nepredvidljiv ter nevaren. Mesec nazaj si tega nismo predstavljali. Takoj sem aktivirala naše strokovne skupine, da naredimo akcijski načrt, kar pogrešam pri vladi. Kako zagotoviti samozadostnost z energenti in s hrano hrano? Kako zagotoviti varnost Slovenk in Slovencev in se soočiti s socialnim izzivom, ko bo v Slovenijo prihajalo še več ukrajinskih begunk in beguncev? Vse to smo razdelali, morali smo prirediti tudi kakšno prioriteto, ker so izzivi zaradi razmer okoli nas drugačni.

Ravno o tem govorim. Razmere so negotove, ob tem imamo 40 milijard javnega dolga. Katere bodo tiste glavne prioritete, od katerih ne boste odstopili in jih zagotovo želite izpeljati v tem mandatu? Koliko so te vredne?

Ne glede na vojno v Ukrajini, za katero še ne vemo, kako dolgo bo trajala, bo zdravstvo zagotovo prioriteta. Slovenke in Slovenci potrebujejo kakovostno javno zdravstvo. Sama imam izkušnjo izpred 20 let: če ne bi bila del javnega zdravstva in ne bi imela dostopa do zdravil ter najboljše zdravstvene oskrbe, verjetno ne bi premagala težke rakave bolezni. 

Danes vidim, ko smo šli čez zdravstveno krizo in ljudje niso šli do zdravnika ali specialista, niso postavili prvih ali pravočasnih diagnoz, na eni strani je premalo družinskih zdravnikov, krepi se zasebni sektor in morajo ljudje izbirati med tem, ali bodo čakali leto, da pridejo do specialista, ali bodo plačali, da pridejo naslednji teden, vidim, da je to napačno. Želim si, da naredimo javni zdravstveni sistem z večjimi javno finančnimi vlaganji, cilj je 12 odstotkov BDP v javni zdravstveni blagajni, kar je današnje povprečje v EU. Predvsem pa želim, da imamo v mislih bolnika.

Na zdravstvene storitve v Sloveniji čaka 214.800 ljudi. Tem ljudem obljubljate, da bodo v 30 dneh prišli do storitve. Ali je to sploh izvedljivo?

Vprašate lahko strokovnjake. Z marsikom sem se pogovarjala, vsi so mi to potrdili. Z ambicijo in soglasjem vseh akterjev je to izvedljivo. In mi bomo zagotovili ljudem, da bodo v 30 dneh prišli do specialista.

V tem mandatu?

V tem mandatu.

Koliko je težak tak ukrep?

Za finančni izračun bi morala pogledati v papirje, da ne bom govorila na pamet. Zagotovo pa pravim, da je treba povečati financiranje. Gre tudi za samo reorganizacijo zdravstvenega sistema, kar pomeni tudi skrajšanje administrativnih postopkov, da se zdravniki z njimi ne ukvarjajo. Gre za povečevanje sredstev v javno blagajno. Zagotovo je en prvih korakov ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga danes ljudje plačujejo precej nesolidarno. Namreč vsi ne glede na prihodke plačujejo enak prispevek. Denar se zbira v zavarovalnicah, v času zdravstvene krize še bistveno bolj, namesto da bi odtekal v zdravstvo.

Kdo bi lahko vse te težave reševal v vladni ekipi? Koga bi posadili na mesto zdravstvenega ministra?

Odločila sem se, da se tudi znotraj stranke in mojih ekip ne pogovarjam o tem, kdo bo sedel na kakšnem stolčku, ker želim, da se ljudje dokažejo in pokažejo, koliko so predani in sposobni. Če bi odločala vnaprej, kdo bo kje, bi lahko preveč tvegala. Imam pa zdravstveno ekipo, ki jo vodi zelo sposoben Celjan Branko (Gabrovec op. a.), ki dela sicer na NIJZ. Ampak v tej ekipi je danes čez 80 strokovnjakov in strokovnjakinj, tako da je nabor potencialnih ljudi, ki lahko prevzamejo zdravstveni resor, zelo velik.

Ožjega pa nimate?

V svoji glavi ga imam.

Zdravstveni resor so že vodili ministri iz kvote SD, Borut Miklavčič, nato Dorjan Marušič. Kaj večjega takrat ni bilo narejeno, da bi uredili to področje. Zakaj bi vam ljudje danes zaupali, da ne bo ostalo pri obljubah na papirju?

Težko govorim za nazaj. Mislim, da če smo iskreni, tudi kakšnemu drugemu zdravstvenemu ministru ni uspelo narediti velikih sprememb nenazadnje tudi danes, pa je bila situacija vendarle drugačna tudi zaradi epidemije covida-19. Bi rekla, da smo bili Slovenci precej neuspešni pri obvladovanju epidemije. 

Ampak imam ta optimizem, da je ta naša zdravstvena ekipa zelo usposobljena in spremljam njihovo delo, vsaj slabi dve leti intenzivno delujejo, se pogovarjajo, vključujejo različna strokovna mnenja, več od tega ne morem pričakovati. Vse, kar lahko z gotovostjo rečem, je, da so strokovnjaki, da želijo narediti najbolje, nekdo pa mora na koncu sprejeti odgovornost. Ali smo zdaj boljši, kot je nekdo drug? Zagotovo smo boljši, ker imamo bistveno močnejšo ekipo.

Napovedujete, da boste znatno dvignili plače medicinskim sestram in zdravstvenim tehnikom. Za koliko? Zdravniki že zdaj opozarjajo, da so se razmerja z lanskim dvigom plač v zdravstveni negi porušila. Kakšne načrte imate glede plač zdravnikov?

Predvsem imam ambicijo prenoviti enotni plačni sistem in to v sodelovanju ter socialnem dialogu z vsemi partnerji. Kar je vlada naredila, je, da je z izključitvijo zdravnikov odprla Pandorino skrinjico. Pozabila je na druge storitve, zaposlene v javnem sektorju, tudi zdravstveno osebje, tehnično, zato so se dogajali protesti.

Ko govorimo o prenovi enotnega plačnega sistema, vem, da je to velik zalogaj, ampak delati ga je treba skupaj s sindikati v socialnem dialogu, to je naša ambicija. Kako bomo zviševali plače? Zagotovo ne na privilegiran način samo za določene skupine. Naš cilj pa je, da bomo zagotavljali minimalno plačo – vsaj 800 evrov – in potem progresivno zviševali.

Ampak verjetno imate v glavi nek okvir, za koliko bi se morale medicinskim sestram zvišati plače. 

Povem, da smo v vseh pogajanjih doslej želeli zagotoviti, da so vsi skupaj kot del javnega sektorja v enotnem plačnem sistemu in ne privilegirani. Kakšna bo računica plače, je odvisno, kako bomo prilagajali tudi plače drugim v javnem sektorju –  v šolstvu, izobraževanju in vrtcih.

Fides že dlje časa vztraja pri svoji nameri o izstopu iz sistema plač v javnem sektorju. Pravijo, da od tega ne bodo odstopili. 

Težka pogajanja bodo. Za vsako naslednjo vlado bo zalogaj, kako uskladiti različne interese, ampak voditi socialni dialog s socialnimi partnerji in sindikati se mi zdi izjemno pomembno. Vem, da je to velik izziv, ampak samo tako bomo lahko uspeli dosegati neke kompromise, s katerimi upam, da bodo zadovoljni vsi.

Naštejte tri konkretne ukrepe, s katerimi bi se poleti pripravili na epidemiološko nepredvidljivo jesen.

Predvsem bi poslušala stroko, imela bi strokovno ekipo, ki bi jo vodili usposobljeni epidemiologi oz. tisti, ki najbolje obvladujejo zdravstveno situacijo. Bila bi lahko tudi del vladne ekipe. Potem bi želela s pomirjujočo komunikacijo in sočustvovanjem povabiti ljudi, da pomagajo s tem, da spoštujejo ukrepe. Predvsem ne bi več šla v ad hoc ukrepe mimo zakonov in ustave, ampak skozi parlamentarno obravnavo uvedla nazaj delujočo pravno državo, ko gre za obvladovanje epidemije.

S stroko, s katero se usklajujete zdaj, pa nimate pripravljenega nabora ukrepov?

Imamo zelo dolg nabor, ves čas zdravstvene epidemije smo pošiljali nabor ukrepov predsedniku vlade, zato smo se tudi udeležili prvega posveta, ki ga je organiziral predsednik države, žal pa nismo bili slišani. Seveda se ti ukrepi glede na to, koliko danes poznamo epidemijo in koliko smo jo poznali pred dvema letoma, spreminjajo in prilagajajo. Koliko smo v tem času naredili za prezračevanje prostorov? Nič. V šolah, vrtcih in ustanovah bi lahko bistveno več naredili, če bi se zavedali, koliko pomeni prezračevanje prostorov za neširjenje virusa. In še bi lahko naštevala.

Kakšen energetski načrt predlagate za prihodnjo zimo?

Slovenija v zadnjih letih ni bila ambiciozna, ko gre za obnovljive vire. Mi predvsem potrebujemo diverzifikacijo virov, to je seveda dolgoročni ukrep, če gledamo, kako zagotoviti obnovljive vire ali sončnih ali vetrnih elektrarn. Sončne elektrarne bi lahko danes zagotavljale bistveno več elektrike, pa nismo naredili veliko. Dolgoročno zagotovo moram vložiti velik napor v obnovljive vire energije.

Kratkoročno pa to, kar je skušala vlada – žal zelo pozno tudi z znižanjem marž cen in zniževanjem DDV – predvsem zagotoviti, da bomo naslednjo zimo preskrbljeni z energenti. Cene se bodo dražile. Cela Evropa išče obvode z utekočinjenim plinom in dobavami iz tretjih držav. Tu moramo biti predvsem močno proaktivni in iskati rešitve znotraj EU.

Kako močno lahko zagovarjate zelene politike s Teš 6 na grbi?

Jaz ne čutim bremena Teš 6, nikoli se nisem ukvarjala s tem bremenom. Tudi v SD, kolikor vem, ni nihče v kakšnem kazenskem postopku glede Teš 6. Je pa zagotovo res, da je to težko vprašanje, ki dostikrat bremeni stranko. Menjavale so se različne ekipe in vlade, a želela bi si, da lahko izpeljemo cilje glede zaprtja premogovnika in sanacije Šaleške doline, za katero smo dobili evropska sredstva, predvsem pa glede pravičnega prehoda, do bodo lahko ljudje tam imeli delo in bodo lahko normalno preživeli. 

To so težki izzivi za dolino, tudi težki izzivi bodo, kako zagotavljati elektriko. Ker danes zaprtje Teš 6 pomeni, da praktično lahko v državi okoli 40 ali več odstotkov gospodinjstev izgubi svetlobo. To so izzivi, ki jih bo morala naslavljati vsaka vlada, kako zagotoviti jasen energetsko-podnebni akcijski načrt. Mislim, da nobeni vladi doslej ni zares uspelo, da bi bili dovolj ambiciozni, kako bomo samozadostni. Socialni demokrati se zavedamo, da bo jedrska energija verjetno morala biti vir za neko prehodno obdobje. Je pa to tako občutljivo finančno in strateško vprašanje, da se bomo morali o njem pogovarjati in dogovarjati skupaj z ljudmi na referendumu.

Poudarjate, da ste močni v zunanji politiki in da so vezi, ki ste jih spletli v Bruslju, vaša prednost. Kako bi vi pripeljali arbitražno zgodbo do konca?

Predvsem s tem, da bi jasno sledili odločitvi arbitražnega sodišča oz. razsodbe, ki smo jo dobili. Ta razsodba zagotovo ne eni ne drugi strani ni najbolj po godu, ampak je verjetno največ, kar je Slovenija lahko dobila in verjetno boljše ne bo. Mislim, da je vsakršna poteza, ki gre stran od spoštovanja arbitražne razsodbe, zelo nevarna. 

Skrbi me, kaj se dogaja v tihi diplomaciji med predsednikoma vlad ta hip, o dogovarjanju o ribiškem sporazumu, ker to lahko pomeni zelo nevarno odstopanje od arbitražnega sporazuma in tudi nespoštovanje parlamentarnih postopkov. Ti kritični glasovi nenazadnje tudi slovenskih ribičev, ki opozarjajo, da hrvaški ribiči nimajo prostora v našem morju in da odstopamo od dogovorov, so za državo in zunanjo politiko izjemno nevarni.

Ali vas je vojna v Ukrajini presenetila?

Absolutno. Mislim, da je presenetila in prestrašila cel svet, grozljivi prizori ljudi, bombardiranja in vojskovanja. Huda ruska agresija Putina je vredna najostrejše obsodbe. Težko je gledati prizore mam in otrok, ki bežijo, skoraj štirje milijoni beguncev so na evropskih tleh, bistveno več kot kadar koli v zgodovini Evrope in to bo velik izziv. Ukrajina je v velikem delu porušena. Preden se bo življenje postavilo nazaj, bo potrebno veliko solidarnosti in evropske pomoči. Upam, da lahko po mirni poti, z dialogom, brez rožljanja z orožjem in nepotrebnih solističnih akcij tudi majhne Slovenije čim prej zagotovimo mir.

Kako bi vi ukrepali, če bi bili na poziciji moči, da bi lahko ukrepali?

Skupaj z vsemi evropskimi voditelji. EU se je odzvala zelo enotno s sankcijami proti Putinu, zelo enotno tudi v pomoči Ukrajini, ki ni samo pomoč v orožju, ampak je pomoč pri dobavi zdravil in hrane, je humanitarna pomoč. Slovenija bi lahko bistveno več naredila s humanitarno pomočjo. Sprašujem se, zakaj Slovenija ni poslala nekoga, ki bi koordiniral humanitarno pomoč v Kijevu, namesto da smo se spraševali, zakaj tja odhaja diplomatska misija, človek z obrambnega ministrstva, ki en dan dvigne zastavo, drug dan spet spusti, nato dvigne in spet spusti. Zdi se precej neusklajena akcija in predvsem pogrešam zunanjega ministra. Nekako je postal odsoten, odkar traja vojna v Ukrajini, zdi se, da gre to samo v korist predsedniku vlade, ki jo s takšnimi herojskimi akcijami izkorišča za politični namen.

Kako vidite vlogo našega evropskega komisarja, ki je pristojen ravno za krizne razmere?

Želim si, da bi bil bolj slišan, da bi ga tudi v Sloveniji večkrat opazili, ker je vendarle pristojen za humanitarno pomoč. Tudi v Bruslju ga ne opazim veliko, a mogoče verjamem, ker ima veliko dela. Mogoče bi lahko dal nasvet Sloveniji, kako izkoristiti to humanitarno dimenzijo in državi pomagati, pa žal tega nisem zasledila.

Na začetku se je zdelo, da je Slovenija dobila precej marginalno vlogo v Evropski komisiji s takim resorjem, kar se je čez čas skozi izzive, ki so sledili v teh letih, izkazalo, da je kar pomembna vloga. Ali Janez Lenarčič dobro opravlja svojo funkcijo po vašem mnenju?

Resor, ki ga ima, je zelo pomemben. Že v času zdravstvene krize in naravnih katastrof ter vse solidarnostne pomoči komisar Lenarčič imel pomembno vlogo. Težko sodim, ker pravzaprav ne slišim veliko. Kar verjetno pomeni, da tako zelo glasen ni, mogoče ne izkorišča dobro komunikacije, zagotovo pa ima veliko dela. Ali dela uspešno, je mogoče bolje vprašati njegove kolege v Evropski komisiji. Jaz sem in tja vprašam Slovenke in Slovence, ki jih poznam, ali vidijo in slišijo našega komisarja, a moram reči, da odgovori niso preveč spodbudni.

Kolikšna možnost obstaja, da se vrnete na mesto evropske poslanke?

Mislim, da sem v glavi že zdavnaj sprejela, da se vračam domov. Če bi se seveda zgodilo, da so volitve izjemno slabe za SD, potem bom iskala in morala delati druge stvari. Ampak ta trenutek je moja želja in ambicija ostati v Sloveniji.