Evroorientalizem je mrtev, je rekel EU-centrizem

Ena takšnih "intimnih tujosti" evropskega prostora je post-jugoslovansko območje, območje večne tranzicije in območje, za katerega se ustvarja in poustvarja diskurz večnega kriznega območja. Z izjemo Bosne in Hercegovine ter Kosova, ki še nista uradno prepoznani kot kandidatki za članstvo v EU, so vse druge države že dobile zeleno luč za pogajanja za članstvo v EU. Ta pogajanja jih bodo, v kolikor se bodo te evropske poti držale, osvobodila njihovih atipičnih partikularizmov, ki še niso v sozvočju s skupnim kulturnim, družbenim in političnim okvirom "prave in naše" Evrope. Vse skupaj pa je po navadi še zavito v celofan "normalnosti", ki jo te države lahko dosežejo tekom tega procesa. Rekontekstualizacija in združevanje pojmov "Evropa" in "normalnost" v nek parataktičen odnos koordinacije med EU in državami post-jugoslovanskega prostora, ki temelji na partnerstvu, je privedel do tega, da danes evropsko pomeni "normalno". "Normalna" država je namreč delujoča, ponuja ekonomsko in družbeno varnost ter ustvarja priložnosti za svoje državljane. Ker države post-jugoslovanskega prostora tem kriterijem še ne zadoščajo, jim pri tem pomaga(mo) EU, da jim, ko bo tega (mučnega) procesa konec, naposled vendarle bodo. Tako nekako se med vrsticami berejo vsi napori, ki jih je EU naredila v procesu izgradnje teh držav, tako v normativnem kot v institucionalnem smislu.

Takšna interpretacija je možna predvsem zaradi dejstva, da so bili vsi zgoraj omenjeni napori vodeni od zgoraj navzdol, pri čemer je odnos temeljil predvsem na ideološki in materialni dominaciji, in sicer: a) nenehno poudarjanje predstavnikov držav članic EU in evropskih uradnikov, da evropska pot v regiji nima alternative (ideološka); in b) ekonomsko pogojevanje in instrumenti kriznega upravljanja (materialno). Takšni (doksični) vzorci so bili kaj kmalu izpostavljeni večjim kritikam s strani raziskovalne skupnosti, ki je EU začela očitati ekskluzivistično interpretacijo regije in njenih 'težav' s strani evropskih birokratov in politikov v udobnih bruseljskih naslonjačih. S takšno retoriko in razumevanjem je EU namreč – idealistično in v dobri veri – krepila institucionalne zmogljivosti držav, a sočasno s tem utrjevala položaj političnih elit na račun hromljenja zmogljivosti civilne družbe.

To je spodbudilo EU, da je spremenila retoriko, in v ospredje postavila koncept domačega lastništva (local ownership), s katerim je skušala signalizirati družbam post-jugoslovanskega območja, da bodo enakovredni partnerji pri tlakovanju prihodnosti lastne skupnosti. Logika takšnega diskurza gre v smeri financiranja civilne družbe v državah, ki bodo prek lastnih pobud in projektov najprej krepili lastne zmogljivosti in šele nato udejanjili evropsko vizijo v lastnih skupnostih. Tudi to raziskovalce ni povsem zadovoljilo, da ne bi nadaljevali z raziskovanjem o problemih tega "novega pristopa". Po tej poti novejše raziskave nakazujejo na to, da takšen model domačega lastništva predvideva pokroviteljske odnose, ki so vodeni od zgoraj-navzdol. Pri tem so raziskovalci predvsem pokazali, da je diskurz domačega lastništva postala tehnika upravljanja družb z razdalje, ki je EU uokvirila kot sodnika, ki presoja zanesljivost in kredibilnost lokalnih elit pri implementaciji EU modela. To so utemeljevali predvsem z dejstvom, da je EU še naprej oblikovala in financirala programe, ki so krepili institucionalne zmogljivosti namesto civilno-družbenih.

Ta gordijski vozel je EU skušala pretrgati leta 2018, ko je sprejela novo strategijo, v kateri je že v naslovu poudarila pomembnost "kredibilne" širitvene perspektive regije. V luči tega je takratni predsednik Evropske Komisije Jean-Claude Juncker v letnem nagovoru nekaj mesecev pred sprejemom nove strategije poudaril, da je "Zahodni Balkan del Evrope", ki ga druži skupna kultura in zgodovina. S tem je Juncker evroorientalistično predpostavko o post-jugoslovanskem prostoru kot "intimni tujosti" Evrope zgolj na začetku deklaratorno zavrnil, a v nadaljevanju poudarjal "zgodovinsko priložnost" za regijo, da ta svojo prihodnost nameni EU, pri čemer je članstvo v EU možno, a le, če dosežejo pričakovano "politično, ekonomsko in družbeno transformacijo". Pri tem velja omeniti tudi sam termin Zahodnega Balkana, ki ga je EU skovala leta 2003, in smo ga vsi tako nekritično ponotranjili. Ob tem se mi vedno poraja vprašanje ali nemara ni ravno EU ta izpraznjeni prostor po razpadu »ječe narodov« zapolnil z lastnimi materialnimi in simbolnimi napori, ki so (ne)zavedno brisali sledi o skupnem sobivanju, prek različnih projektov za izgradnjo miru pa financirali moderne nacionalistične kletke, ki so tokrat namenjene zgolj lastnemu narodu? Odgovor na to bi terjal večji napor, a dejstvo je, da države, kot sta denimo BiH in Kosovo, kjer je EU bila najbolj prisotna, danes bolj kot nikoli prej razumemo kot etnopolis, v katerem se zavoljo improvizoričnega reda in stabilnosti ohranja status quo in legitimira etnocentrizem. Na takšen pristop, ki temelji na logiki stabiliokracije, EU prisega tudi v drugih državah post-jugoslovanskega prostora. To je najbolj vidno v primeru protestov v regiji, pa naj bodo to tisti v Tuzli (2014), Beogradu (2018) ali Podgorici (2019). Ko je potrebno vsaj moralno in deklaratorno podpreti civilno družbo pri njeni transformaciji, EU stopi korak nazaj in zavzame držo nevmešavanja, ker so »lokalne politične elite resda problematične, a se vsaj pogovarjajo z nami«. V trenutku, ko te proteste prevzamejo etablirane, praviloma opozicijske politične stranke, se emancipatorični potencial za resnično transformacijo namreč znatno zmanjša, kar dokazujejo tudi protesti v Beogradu in kasnejši neuspešni poskus mediacije med opozicijskimi in koalicijskimi strankami pod okriljem delegacije EU v Srbiji.

Tokratna krizna situacija je (bila) idealna priložnost, da bi se EU izkazala, pokazala solidarnost in zavezanost območju, ki naj bi ga razumela kot inherentno "lastnega". A namesto, da bi to storila – z nizkimi stroški za veliko (normativnih) koristi – se je raje odločila sporočiti, da je prepovedala izvoz zaščitne medicinske opreme zunaj tistih območij EU, kjer nimajo ustrezne licence, ki jo podeli država članica EU. Lahko si samo predstavljamo, kako so to odločitev pospremile družbe post-jugoslovanskega prostora, ki se tako ali tako soočajo s pomanjkanjem vsega, predvsem pa medicinske opreme, respiratorjev, postelj in kadra. Politiki v regiji so se že oglasili in svojemu ljudstvu sporočili, da je evropska solidarnost zgolj pravljica za lahko noč. Kdo bi jim zameril – s takšno odločitvijo zgolj utrjujemo ločnico med "nami" in "njimi", med "zunanjo notranjostjo" oziroma "tujo notranjostjo". Ko ti, prek lastne birokratske zamejenosti, uspe sporočiti, da države v regiji ne morejo dostopati do "evropske" zaščitne medicinske opreme, ki je paradoksalno verjetno bila narejena zunaj Evrope, ti niti naknadna odločitev o sproščanju instrumenta za predpristopno pomoč državam v višini do 500 milijonov evrov ne pomaga več. Sploh, če v ozir vzamemo dejstvo, da so dosedanji ukrepi, ki so jih države sprejele, neprimerljivo nižje finančno ovrednotene (izraženo v % BDP) kot v državah EU. Trenutno kaže, da bodo BiH, Srbija in Kosovo namenili približno 0,3 % in 0,4 % BDP za ukrepe, Severna Makedonija 0,5 %, Črna gora pa 1,4 %. In če to postavimo v perspektivo z nami in Hrvati kot "nekdanjimi člani" tega območja? 4,2 % (Slovenija) in 7,2 % (Hrvaška). Ja, post-jugoslovanski prostor ne potrebuje veliko, kar gre v obe smeri – ne rabi niti veliko, da se obrne drugam, kot je to storila denimo Srbija.