Eva Vivod ima tri bulmastife

Eva Vivod iz Štajerske je najprej skrbela za nemškega bokserja, ki je poginil zaradi starosti. Ob iskanju novega psa se je odločila za bulmastifa. Zdaj ima tri: štiriletnega samca, dveletno psico in sedemmesečno mladičko. Gre za mamico in hčerko, samček ni oče. Niso zunaj v pesjakih, temveč živijo v hiši. Ima ograjeno dvorišče, s sosedi, ki imajo dva otroka, nima težav. Poudarja, da njeni psi niso napadalni. ''Srečni so, ko kdo pride na obisk. Veseli so, mahajo z repom, samo da jih nekdo poboža.''

Na sprehode je pred skotitvijo mladičkov njen prijatelj vodil skupaj samca in samico, ''ker je bolj močan, da bi ju lahko zadržal, če bi ga potegnila''. Včasih sta šla tudi skupaj, tako da je imel vsak po enega psa na povodcu. Zdaj sprehajata vsakega posebej. ''Je lažje, ker treh res ne moreš peljati naenkrat.'' Nagobčnikov nimajo, če bo zakon zahteval, jim jih bo nadela. ''Zaenkrat je zakonsko predpisano, da mora nagobčnik imeti nevaren pes, ki je že enkrat napadel človeka ali žival. Če bo predpis določal, da je nagobčnik za pasmo obvezen, ga bodo imeli tudi moji psi. Vendar ne zato, ker bi se bala, da bi lahko komu kaj naredili, ampak ker vem, da se je pametno držati zakonov.''

So učljivi in pametni, ampak trmasti z močnim značajem

V pasjo šolo ni šla, učila jih je sama. Ob tem je pojasnila, da je treba bulmastifu večkrat reči, naj nekaj stori. ''Ne bo vedno takoj ubogal na besedo. Tudi, če je šolan.'' Opaža, da so res svobodni misleci. ''Ko želi v hišo, stoji na vratih. Zdaj, ko je mrzlo, držim vrata odprta in mu rečem, naj pride. Vendar še raje malo gleda okoli. Še enkrat ga pozovem, ali bo prišel, ampak še vedno ne ve, ali bi ali ne bi. Zatem priprem vrata in rečem adijo, takrat pa takoj vstopi.''

Odkar ima bulmastife, je postala ljubiteljica pasme. ''Ne morem reči nobene žal besede.'' Poleti so imeli mladičke in vsakemu potencialnemu lastniku je pripravila brošuro o pasmi. ''Vsem sem povedala, predvsem tistim, ki so imeli prej nemške, delovne pasme, da ne morejo pričakovati, da jim bo ta pes delal tako kot nemška službena pasma, kot sta na primer nemški ovčar in doberman.'' Obenem poudarja, da je zelo učljiv in pameten ter hkrati trmast z močnim značajem. ''S tem psom moraš znati živeti, mu tudi malce popuščati, z njim ravnati nežno.'' Odsvetuje trdo vzgojo.

'Če se nekdo boji, bom storila vse, da ga ne bo več strah'

Opaža, da se ljudje po napadu, ki se je zgodil marca 2006 v Ljubljani in je bil zelo odmeven v medijih, bulmastifov bojijo, čeprav posebnih težav po torkovem napadu ni imela. Po prvem napadu na Tržičana Stanislava Megliča je opazila, da se nekateri sosedje bojijo njenega samca, čeprav je bil takrat še mladič. Takrat so postavili višjo ograjo, ''da ljudje ne bi s strahom hodili mimo. Če se človek boji, se jaz ne bom z njim kregala, ampak bom storila vse, da se ne bo več bal.'' Isti sosedje so kmalu spoznali, da psi niso nevarni. ''Tudi na cesti so se večkrat srečali. Ampak če se bojijo, bom jaz upoštevala njihove želje.''

Torkov napad jo je pretresel. ''To je grozljivo.'' Če bi napadel kateri od njenih psov, bi ga uspavala. ''Dobro, če bi nekoga ugriznil, ker bi me nekdo napadel in bi me branil, se mi zdi normalno, da bi pes mene branil. Če pa bi napadel brez razloga, iz ljubega miru, bi ga dala takoj uspavati. Ampak ne samo bulmastifa, katero koli pasmo.''

Ob koncu je spet poudarila, da ne gre za agresivno pasmo. ''To so zelo miroljubni psi. Ampak pri vsaki pasmi se najde tudi tak, ki ni ravno prijazen, pa naj gre za bulmastifa, nemškega ovčarja ali čivavo. Tako pri živalih kot pri ljudeh – nismo vsi enaki.''