Hkrati gre za skupnost držav s še bolj različno tradicijo, ki je predvsem posledica ideoloških delitev iz minulega stoletja. Tokratna širitev predstavlja tudi sklep in hkrati vrhunec dolgoletnega procesa sprave in vnovične združitve evropske celine, ima pa tudi svojo gospodarsko logiko: razširjena Unija bo namreč štela okoli 455 milijonov ljudi, ki bodo živeli in ustvarjali v ogromnem notranjem trgu. Nenazadnje z večjim številom prebivalstva razširjena Unija postaja tudi pomembnejši akter na mednarodnem političnem in gospodarskem prizorišču.
Prebivalstvo EU se je s širitvijo po načelu velikega poka (big bang) s sedanjih približno 380 milijonov povečalo za 75 milijonov, kar pomeni, da se je razširjena Unija z okrog 455 milijoni prebivalcev zavihtela na tretje mesto po številu svetovnega prebivalstva, takoj za Kitajsko in Indijo.
Med novinkami je Poljska z 38,2 milijona prebivalcev daleč na prvem mestu, njena populacija pa je skoraj za stokrat večja od števila prebivalcev v najmanjši novi članici, Malti, kjer živi približno 400.000 ljudi.
Združena Evropa pa je zaznamovana s precejšnjimi nesorazmerji na gospodarskem in razvojnem področju, kjer novinke precej zaostajajo za sedanjimi članicami unije, po nekaterih napovedih pa naj bi jih ujele šele čez več desetletij. Čeprav predstavljajo petino prebivalstva razširjene unije, pa je delež novih članic v skupnem bruto domačem proizvodu (BDP) unije le pet odstotkov. BDP 15 sedanjih članic unije namreč nominalno znaša 9170 milijard evrov, medtem ko BDP vseh novink skupaj doseže le 441 milijard evrov. Slovenija je po višini BDP s 15 milijardami evrov na petem mestu med pristopnicami in tako zaostaja za Poljsko, Češko, Madžarsko in Slovaško.
Povprečni BDP na prebivalca v pristopnicah znaša 47 odstotkov tistega v petnajsterici, vendar pa velja poudariti, da so opazne razlike tudi med novnkami samimi; tako je ciprski BDP na prebivalca okoli 25 odstotkov pod evropskim povprečjem, Češka, Slovenija in Malta pa so bile pod evropskim povprečjem za okoli 30 odstotkov. Madžarski BDP na prebivalca je dosegel okoli polovico evropskega, medtem ko se Estonija, Latvija, Litva, Slovaška in Poljska znašle pod mejo 50 odstotkov.
Boljša slika pa se pokaže pri primerjavi gospodarske rasti med novimi in dosedanjimi članicami povezave. Medtem ko je povprečna gospodarska rast v petnajsterici v letu 2003 znašala - ocenjenih - 0,8 odstotka, se lahko pristopnice k povezavi pohvalijo s skoraj štirikrat hitrejšo rastjo BDP, namreč 3,1 odstotka. Najvišjo gospodarsko rast so pri tem beležile Litva (6,8 odstotka), Latvija (6,1 odstotka) in Estonija (6 odstotkov), Slovenija pa se je z 2,1 odstotka znašla na repu skupaj z Malto (0,8-odstotna rast BDP) in Ciprom (2-odstotna rast BDP). Sama širitev naj bi sicer dosedanje članice unije v obdobju 2004-2006 stala 27,5 milijarde evrov, kar je nekaj manj kot 25 evrov na prebivalca.
EU se je doslej širila v petih "valovih", je pa tokratna širitev glede na število in značilnosti novih članic brez primere v evropski zgodovini. Sam proces prostovoljnega združevanja v Evropi sega v 50. leta minulega stoletja, natančneje v leto 1951, ko so Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg v Parizu podpisali pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). Na podlagi pozitivnih izkušenj je nato šesterica leta 1957 podpisala še pogodbi o Evropski gospodarski skupnosti in Evropski skupnosti za jedrsko energijo (Euratom).
Uspešen razvoj skupnosti je kmalu pritegnil zanimanje v ostalih državah Zahodne Evrope, v prid sprejemu novih članic pa je bilo nenazadnje tudi dejstvo, da je nadaljnji napredek ob vse tesnejšem gospodarskem sodelovanju moč zagotoviti le ob razširitvi skupnega evropskega tržišča. Tako se leta 1973 v unijo vstopile Danska, Velika Britanija in Irska, leta 1981 Grčija, leta 1986 pa Španija in Portugalska.
Sedanji "veliki pok", kot pogosto imenujejo tokratno širitev povezave na osem nekdanjih komunističnih držav srednje in vzhodne Evrope ter na dva sredozemska otoka, je omogočil padec komunističnih režimov konec 80. let minulega stoletja, katerega simbol je bil padec Berlinskega zidu, ki je pomenil tudi konec hladne vojne oziroma delitev na stari celini. Toda sam proces se je pravzaprav začel že leta 1990 z združitvijo Nemčije, ko se je zahodnemu delu pridružilo pet dežel dotedanje Nemške demokratične republike (NDR) in mesto Vzhodni Berlin.
Evropska unija se je na vrhu v Koebenhavnu leta 1993 odločila novim demokracijam ponuditi evropsko perspektivo, sprejela pa je tudi niz kriterijev, ki so jih morale te izpolniti pred vstopom v unijo. Med drugim je povezava od držav zahtevala vzpostavitev demokratičnega sistema in tržnega gospodarstva, ki se bo sposobno zoperstaviti konkurenčnim pritiskom.
Pristopna pogajanja s prvo skupino kandidatk - Slovenijo, Poljsko, Češko, Madžarsko, Estonijo in Ciprom - so se začela leta 1998, z drugo, v kateri so bile Malta,Litva, Latvija in Slovaška - pa dve leti kasneje, sklenjena pa so bila decembra leta 2002, spet na vrhu v Koebenhavnu.
Pristopnice so pristopno pogodbo podpisale 13. aprila leta 2003 v Atenah, ob tem pa so v večini novink - izjema je bil Ciper - izvedli referendume o vstopu v unijo, ki so bili povsod uspešni. Proces ratifikacije pogodbe v sedanjih in novih članicah je bil sklenjen v začetku letošnjega leta, s tem pa je bila odprta pot za formalni vstop deseterice novih članic v EU.
Vendar pa vstop deseterice novink že poraja mnoga vprašanja o tem, kako bodo v prihodnje delovale evropske institucije in predvsem, kako zagotoviti fleksibilno in učinkovito delovanje unije, ki bo hkrati tudi blizu prebivalcem.
Prvi preizkus bo sledil že kmalu - od 10. do 13. junija bodo namreč potekale volitve v Evropski parlament, na katerih bodo sodelovali volivci iz vseh 25 držav, s 1. novembrom pa nov petletni mandat začenja nova Evropska komisija, v kateri bo imela vsaka članica po enega komisarja.
