'Eno noč si nisem upal zaspati in sem s prsti migal celo noč, da jih ne bi izgubil'

Po stopinjah Vikija Grošlja, Staneta Klemenca, Rafaela Vodiška, Dava Karničarja in Tomaža Rotarja se je tudi Izidor Furjan leta 2023 odločil osvojiti vrh, o katerem sanjajo mnogi. Veličastni in zasneženi vrhovi, ogromni ledeniki in bela pokrajina, do koder seže pogled, skrivajo goro Vinson, ki leži 700 navtičnih milj od južnega tečaja. 

A pot na goro je vse prej kot lahka. Ampak začnimo od začetka. Da bi sploh prišli do Antarktike, je treba najprej priti v Južno Ameriko. Kot pove Furjan, je sam potoval prek Čila, začenši v Punti Areni. Od tam se začne pravo potovanje. Čarter, ki ga organizira ameriška agencija, jih je zapeljal v Antarktiko v bazo Union Glacier. Tam je bilo treba počakati na ugodne vremenske razmere, šele nato so lahko opravili notranji let do vznožja Vinsona. Za polet mora namreč biti čista jasnina že pred vzletom, med poletom in po pristanku."Že ko pristaneš na ledu, je drugače, povsod je vse belo, sneg, kamen in led. Tam, kjer smo bili mi, ni nič, ni živali, saj ni hrane," pove. Zapeljal jih je prevoznik Iceland Air, pred koronskim časom pa so tja popotniki potovali s tovornim letalom Iljušin.

"Imeli smo srečo, odprlo se nam je neko "okno" in smo na hitro leteli, tam smo bili prvi, v snegu ni bilo niti ene stopinje," pove. Celotna odprava je štela okoli 30 alpinistov iz celega sveta, od Kitajcev, Avstrijcev, Špancev in Američanov.

Na srečo se je njihov podvig odvijal v času polarnega dneva, tako da so imeli ves dan sonce, mrzlo pa ni bilo tako, kot bi človek sprva pomislil. "Sicer je minus 20 stopinj Celzija, ampak je to suhi mraz, ni tako kot pri nas. Če je bilo sonce, smo bili v dolgih rokavih."  

V baznem taboru pod Vinsonom so ostali par dni, postavili šotore, si kuhali, njihov vodnik je s seboj imel zalogo hrane in opremo. Poleg tega je bilo tudi treba počivati zaradi višine. "Po enem dnevu hoje smo postavili "low camp", tam smo si morali postaviti tudi zaščito pred vetrom. Potem smo nadaljevali na višji tabor, kjer je malce strmejši del, v pomoč pa nam je bila tudi fiksna vrv. Razmere tam so bile bolj pestre, bistveno bolj je bilo hladno, pihalo je." Kot doda, je mraz nanj bistveno bolj vplival na višjem taboru. "Eno noč nisem niti vstal, ker sem se bal, da če bom vstal, bom izgubil prste."

Poseben napor so predstavljale tudi sanke, na katerih so vlekli svojo opremo. "Presenetilo me je, kako jih je težko vleči, ni tako lahko kot izgleda."

 Sam vzpon efektivno traja štiri dni, ampak je vse odvisno tudi od samega vremena. Poleg tega na tako zahteven vzpon agencije, ki to organizirajo ne vzamejo vsakogar. Kot pojasni Furjan, imajo določene pogoje, med njih sodijo izkušnje z ledeniki, spanje na ledenikih, samostojnost glede tehnike ... "Noben te ne bo tam naučil, kako se kaj dela."

A kaj je na tako odročnem kraju skoraj najbolj pomembno?

Če sprva pomislimo na zares dobro fizično pripravljenost, se ne motimo. A vendar to še zdaleč ni vse. "Tam sem šele videl, kako pomembna je psiha, ko smo prišli nazaj v bazni tabor, mi je bilo psihično zelo naporno, saj zaradi vremenskih razmer nismo vedeli, kdaj bo kdo prišel po nas," pove Furjan. Na Antarktiki si namreč odvisen od zunanjih dejavnikov, če je vreme slabo, lahko tam ostaneš vse, dokler se ne zjasni. In kdaj se bo zjasnilo, noben ne ve. "Pogovarjali smo se, da gremo peš do mednarodnega letališča, a potrebovali bi dva tedna, čez ledenike in razpoke kar je izredno nevarno," se spominja Furjan.

"Imeli smo sicer vso udobje, ampak ko ne veš, kdaj greš domov, ostaneš kar brez energije," dodaja. Zato vztrajno ponavlja, tudi na ekspedicijah, ki jih sam vodi: "Trma, trma, trma, vztrajno in počasi, korak za korakom, to je edino, na kar naj človek misli." 

Zelo pomembno je namreč, da je človek pri stvari. Zgodi se sicer, da včasih na motivacijo in razpoloženje vplivajo tudi dogodki od doma, iz službe, vendar je treba te stvari pustiti doma. Ko si na gori namreč ni prostora za te misli, treba je zunanje dejavnike potisniti na rob svojih misli in vztrajati. "Glava je tista, ki vse naredi, vztrajnost je pomembna, tega pa imajo starejši ponavadi več, mlajši smo malo bolj razvajeni, nismo tako trmasti," meni Furjan. Tudi sam je bil član odprave na dva sedemtisočaka, Mustagh Ata in Peak Lenin vendar jim zaradi vremena, ni bilo usojeno priti na vrh.

Tudi na ekspedicijah, ki jih sam vodi, od Kilimanjara, Ararata, Elbrusa, Aconcague, Damavanda in drugih nižjih vrhov vztraja, da je potrebno imeti vztrajnostno kondicijo in biti psihično sposoben. "Pettisočaki in višji vrhovi so po navadi najbolj naporni zadnji dan, recimo na Kilimanjaro se zadnji dan hodi 17 ur s pavzami."