Nad Ljubljano in Barjem znova bdi starodavna boginja Ekvorna

Gre za koliščarsko boginjo iz predrimskih časov, ki je svoje mesto našla tudi med prebivalci Emone, pod imenom Aequorna, ki se je pozneje razvilo v Ekorno, samo ime pa naj bi v prevodu pomenilo 'vodno ali rečno gladino', prvotno pa tudi 'ravno površino oziroma nižino'.

O predrimskih prebivalcih današnje Ljubljane je sicer znanega bolj malo, saj so za seboj pustili le malo sledi. A nekaj pričevanj o njih se je vendarle ohranilo, med njimi ime boginje Ekvorne, o kateri se je v znanstvenem članku razpisala arheologinja Marjeta Šašel Kos. Kult boginje Ekvorne je bil na tem območju in med takratnimi prebivalci tako zakoreninjen, da ga tudi rimska okupacija ni omajala, piše v znanstvenem članku z naslovom "Boginja Ekorna v Emoni". Tako je koliščarska Ekvorna postala tudi za Emono značilno božanstvo. 

Rimljani so bili sicer znani kot strpni do bogov prvotnih prebivalcev ozemelj, ki so jih zavzeli, a so jih običajno prevzeli tako, da so jih identificirali s svojimi imeni, "ime domačega boga pa je postalo le pridevek rimskega". A primer Ekvorne je drugačen, saj v vseh zapisih nastopa samostojno, "značilnosti njenega kulta so morale biti tako specifične, da je ni bilo mogoče identificirati s kako rimsko boginjo", piše Šašel Kosova.

Da gre za boginjo, ki prihaja prav z današnjega ljubljanskega območja, priča dejstvo, da njej posvečenih spomenikov ni mogoče najti nikjer drugod na ozemlju nekdanjega rimskega imperija, z eno izjemo "njej posvečene plošče v Savariji, ki pa so jo Ekorni postavili tam živeči Emonci. Ekorna je torej svoje Emonce spremljala tudi v tujino ali bolje: Emonci so svojo Ekorno vzeli s seboj v tuje kraje," je zapisala Šašel Kosova in v znanstvenem prispevku "Svet bogov vzhodnih Alp in Jadrana v stiku z rimsko civilizacijo" poudarja pomembno in obenem zapleteno vlogo, ki jo je Ekvorna nedvomno igrala v življenju Emoncev. 

Veljala naj bi za zavetnico trgovcev in obrtnikov, vsaj tako domnevajo na podlagi latinske etimologije imena. A njena vloga v življenju starodavnih prebivalcev današnje Ljubljane je bila bolj kompleksna. Podobno kot Laburus, predrimsko rečno božanstvo, ki ga povezujejo z reko Ljubljanico, naj bi predstavljala skrivnostno vodno moč, ki je neizogibno potrebna za človekovo življenje. Bila naj bi "bolj vsestranskega značaja kot le zavetnica prometa in trgovanja po Ljubljanici med Navportom in Emono", bila je najbolj čaščeno božanstvo v Emonski kotlini, "lokalna boginja jezera oziroma močvirja". Da je misel, da je Ekvornino čaščenje povezano z Barjem, "privlačna", piše Šašel Kosova: "Stalna borba z barjem je morala predstavljati domačemu prebivalstvu nešteto ovir: kako speljati ceste na kolih in kje postaviti varnejša prebivališča, je marsikje predstavljalo prave tehnične probleme."

Pobudo za postavitev kipa boginje Ljubljane in Barja je že leta 2016, ko je Ljubljana nosila naziv zelene prestolnice Evrope, podal predsednik Društva Lotisa Dušan Enova, ki je hkrati tudi avtor pravljice "Ekvorna-koliščarska pravljica", ki je izšla leta 2014. Komisija za postavitev javnih spomenikov in obeležij je njegov predlog podprla, sama skulptura pa je odlitek v bron umetniškega dela pokojnega kiparja Frančiška Smerduja, sicer znana pod imenom Ležeča z girlando oziroma boginja Pomladi. Mavčni odlitek tega kipa hrani Narodna galerija.

Enova je ob postavitvi v sporočilu za javnost zapisal, da postavitev kipa ne dojemajo kot "možnost za obuditev starega kulta Ekvorne, temveč kot še en čudovit simbol spodbujanja pravičnega sožitja in enakosti med ljudmi, kar ime Ekvorna tudi pomeni".