Ekonomski razvoj, demokracija in diktatura na Zahodnem Balkanu

V družboslovju že dlje časa vemo, da se verjetnost, da se država demokratizira, povečuje z njenim ekonomskim razvojem. Revne, ekonomsko nerazvite države imajo veliko večjo verjetnost, da so oziroma ostanejo diktature, kot pa da se demokratizirajo. Srednje bogate, ekonomsko razvitejše države (ki ne sedijo na sodih nafte in podobnih surovin) imajo že večjo verjetnost, da se (vsaj delno) demokratizirajo, kot da ostanejo diktature. Še bogatejše in seveda najbogatejše, ekonomsko najrazvitejše države – spet vsaj tiste, ki ne sedijo na sodih nafte – imajo največjo verjetnost, da postanejo (in ostanejo) robustne liberalne demokracije in so takšne skoraj brez izjeme (Singapur je ena tipičnih izjem). O natančnih mehanizmih, s pomočjo katerih ekonomski razvoj vodi k (povečani verjetnosti) demokratizacije in o niansah, zapletih ter (pomembnih) izjemah teze o modernizaciji, sem podrobno pisal v svoji knjigi Rational Choice and Democratic Government, zato bom to na tem mestu preskočil.

So politični režimi držav Zahodnega Balkana skladni s tezo o modernizaciji? Da, v grobem kar precej. Slovenija se je demokratizirala v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja. Freedom House je točkoval količino in kvaliteto slovenskih političnih in državljanskih pravic v letu 1993 z ocenama 1 in 2 (na lestvici od 1 do 7, pri čemer je 1 najboljša ocena, ki opisuje trdno demokracijo, 7 pa najslabša ocena, ki opisuje trdno diktaturo). Od leta 2002 naprej je Slovenija brez prekinitve vsako leto prejela oceni 1/1. 

Slovenska demokratična tranzicija zelo močno sovpada s splošno tezo o modernizaciji. Sredi devetdesetih let je bila Slovenija namreč daleč najbolj ekonomsko razvita država na Balkanu – in precej razvita v širšem evropskem kontekstu. Njen BDP na prebivalca je znašal več kot 20.000 dolarjev, če ga izrazimo v konstantnih dolarjih iz leta 2017 in upoštevamo pariteto kupne moči (PKM). Slovenija se je zgodaj otresla statusa države srednjega dohodka in zato zgodaj zakorakala v liberalno demokracijo.

Hrvaška se je demokratizirala približno deset let kasneje kot Slovenija, okoli leta 2001 (šest let po uničujoči vojni), ko je dosegla oceno 2/2 (Freedom House). Od leta 2009 naprej je hrvaški politični sistem ocenjen z 1/2. Hrvaška demokratizacija se je zgodila, ko je Hrvaška dosegla podobno stopnjo ekonomskega razvoja, kot jo je imela Slovenija v času svoje demokratizacije tj. pri BDP, ki je znašal približno 20.000 dolarjev (valuta iz 2017, PKM). Tudi hrvaška tranzicija je torej povsem pričakovana, če izhajamo iz teze o modernizaciji.

Kaj pa Srbija, Črna gora, Severna Makedonija, Bosna in Hercegovina ter Albanija? Vse so le šibke elektoralne demokracije ali pa kar hibridni režimi, za katere je značilno, da niso niti demokracija niti avtokracija, marveč nekaj vmes. Glede tega so dokaj sozvočni različni indeksi demokratičnosti, denimo Freedom House, EIU in V-Dem, ki vsi dokaj podobno rangirajo ta del Balkana. Kako pričakovana je stopnja demokratičnosti teh držav glede na njihovo stopnjo ekonomskega razvoja? Dokaj pričakovana. Vse omenjene balkanske države so namreč še vedno le srednje razvite in srednje bogate države, ki imajo danes – ker niso več revne in nerazvite – sicer večjo verjetnost za to, da se nadalje demokratizirajo, kot pa da zdrsnejo v diktaturo, a še vedno nikakor ne tako velike verjetnosti, kot bi jo imele, če bi bile bogate, robustno ekonomsko razvite države, kot je denimo Slovenija (ali seveda države zahodne Evrope).

Srbija, denimo, je bila v devetdesetih letih, ko je Slovenija postala demokratična, izrazito manj ekonomsko razvita (sodeč po BDP na prebivalca je bila na med 2- do 3-krat slabšem stanju kot Slovenija), zato ni presenetljivo, da je ostala nedemokratična. V naslednjem desetletju se je s padcem Miloševićevega režima, za katerega je bila odgovorna ljudska kolektivna akcija (in mednarodna pomoč), precej demokratizirala. Leta 2002 je dobila oceno 3/2, nekaj let po 2009 bila ocenjena celo z oceno 2/2, zaradi česar jo je Freedom House obravnaval kot svobodno.

V preteklih 5–8 letih (odvisno od indeksa) je žal zdrsnila nekoliko nazaj v preteklost. Srbska demokracija je nazadovala celo do te mere, da je po indeksu V-Dem danes že elektoralna avtokracija (ostali indeksi jo prav tako obravnavajo kot manj ali bolj kakovosten hibridni režim). Kako je to nihanje možno, če imamo v mislih tezo o modernizaciji, po kateri bi nadaljnji ekonomski razvoj moral povečati, ne zmanjšati verjetnost nadaljnje demokratizacije?

Kot že rečeno, je pri tezi o modernizaciji najbolj verjetno predvsem tole: revne države bodo zelo verjetno v veliki večini nedemokratične; srednje bogate države bodo ponekod demokratične, drugod nedemokratične, čeprav v splošnem bolj verjetno demokratične (vsaj na šibek in elektoralni način) kot pa ne; za bogate države (brez nafte) pa je izrazito verjetno in skoraj gotovo, da bodo (trdno) demokratične. Pri vsem tem je seveda pomembna tudi časovna razsežnost: ko se neka revnejša in diktatorska država ekonomsko razvija, ne postane kar takoj demokracija, marveč običajno potrebuje 10–20 let, da se prehod vendarle zgodi.

 Poleg tega je precej enoznačen izsledek teze o modernizaciji še ta, da če se demokratični prehod zgodi v revni državi (kar je sicer zelo malo verjetno), bo novonastali režim skoraj gotovo kratkotrajen in nekvaliteten; če se demokratični prehod zgodi v srednje razviti državi z BDP na prebivalca, ki je višji od vsaj 15.000–16.000 dolarjev (konstantni, 2017, PKM), je zelo verjetno, da bo obstal; in če bogata država postane demokratična, je skoraj popolnoma gotovo, da ostane demokratična (zaenkrat je izjema pri tem zadnjem le Madžarska).  

Zaradi vsega tega srbski eksperiment z demokracijo v prvem desetletju 21. stoletja ne preseneča. Prav tako ne preseneča, da se na koncu ni obnesel, saj je bila Srbija v času nazadovanja svoje demokracije še vedno zgolj srednje bogata država in to ravno okoli tiste stopnje BDP, nad katero je preživetje verjetno, pod katero pa je vprašljivo. Enako velja za podobno razvito Črno goro, ki je imela v 21. stoletju podobno izkušnjo kot Srbija. Severna Makedonija, Albanija, Kosovo ter Bosna in Hercegovino so zelo blizu istemu vzorcu – čeprav so že eksperimentirale z (elektoralno) demokracijo, so pogosto na robu in včasih bolj spominjajo na hibridni režim in elektoralno avtokracijo.

Na ozadju teze o modernizaciji bi pričakovali, da če se bo v naslednjem desetletju ta del Balkana še naprej ekonomsko razvijal in prišel do ekonomske točke, kjer je bila Slovenija v devetdesetih in Hrvaška v novem tisočletju, bomo dokaj verjetno videli (nove) poskuse prehoda v demokracijo, katerih rezultati bodo verjetno uspešnejši, kvalitetnejši in trajnejši. Nič ni seveda nujno in gotovo. Teza o modernizaciji je probabilistična, statistična po svoji naravi, kar pomeni, da nam nudi zgolj višjo ali nižjo verjetnost, nikoli gotovosti.

Hitrih rešitev za zgodovinski večtisočletni problem elitnega kopičenja politične moči in odvzemanja svobode ljudstvu nikoli ni bilo in jih tudi danes ni. Strukturni družbeni dejavniki so še vedno ključni za politično svobodo tudi na Balkanu – in zanje žal velja, da se spreminjajo (in torej spremenjeno učinkujejo) le počasi.