Na šolskem jedilniku tudi eko golaž: 'Ekološka hrana ne sme biti le za bogate'

"Veliko mi pomeni, da v šoli dobimo ekološko hrano in da se je čim manj zavrže. Ekološka hrana ima več okusa, nima čudnega priokusa. Je bolj zdrava tako za nas kot za okolje in ni škodljiva. V šoli se tako vodstvo kot kuharji zelo trudijo, da je hrana na naših krožnikih čim bolj ekološka." Tako pripoveduje Lana Kolar iz OŠ Vojnik, ki se v sedmem razredu že zaveda koristi in blagodejnih učinkov uživanja ekoloških in lokalnih pridelkov, ki najdejo kar najkrajšo pot s polja do vilic. Njena osnovna šola je za zdaj še redek dober primer prakse v Sloveniji. Na jedilniku jim namreč uspeva zagotoviti zakonsko določenih 12 odstotkov ekološke hrane. 

Od 55 osnovnih šol dovolj ekoloških živil le v štirih 

A čeprav se ta odstotek na prvi pogled morda zdi prenizek, so mize večine osnovnih šol v Sloveniji precej manj bogato obložene z jedmi iz ekoloških sestavin. Vsi slovenski osnovnošolci tako v resnici niso deležni kakovostnih obrokov iz eko živil in nimajo takšne sreče kot Lana, da v šoli pojedo dovolj ekološke hrane. V letu 2023 je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo namreč izvedel nadzor v 87 javnih zavodih, od tega v 21 vrtcih, 55 osnovnih šolah ter 11 drugih zavodih.  Rezultati pa daleč od spodbudnih. Skupno je devet javnih ustanov v obdobju nadzora doseglo delež ekoloških živil 12% in več, od tega štiri osnovne šole, štirje vrtci ter en zavod. 15 javnih ustanov je dosegalo delež med 5% in 11%, 57 javnih ustanov delež maj kot 5%, pri šestih javnih ustanovah pa podatke o deležu ekoloških živil sploh ni bilo mogoče preveriti. Opravljen nadzor s strani Inšpektorata je bil preventivne narave, saj pri večini nadziranih subjektov obdobje javnega razpisa še ni zaključena. Zato nameravajo nadaljevati z nadzori, so pojasnili. 

Zakaj ekoloških živil skorajda ni na jedilniku šol in vrtcev? 

Prav javni zavodi pa bi morali uporabnikom zagotavljati kakovostno prehrano. Kot izpostavlja dr. Ana Larsen Frelih z ministrstva za kmetijstvo, ekološka hrana ne bi smela biti le za bogate, ampak na voljo vsem, in prav to lahko omogočijo javni zavodi. Kot pravi kmetijska ministrica Mateja Čalušić, je večanje deleža ekološke hrane v slovenskih javnih zavodih osrednjega pomena in ima velik potencial. Zaveda pa se, da je na tem področju precej izzivov. To se kaže tudi v praksi. Zapleta se pri pridobivanju lokalnih pridelovalcev in ponudnikov, ceni, papirologiji, dostavi, javni zavodi nimajo ustreznih hladilnic, ki bi omogočale daljše shranjevanje živil in s tem večja naročila pri ponudnikih.

Recept za uspeh: osebni stik in povezovanje z lokalnimi kmeti 

Medtem ko so zaradi previsokih cen in premajhne ponudbe ekoloških živil ravnatelji vzgojno-izobraževalnih zavodov vlado še pred kratkim pozivali, naj zmanjša obvezni delež ekoloških živil v vrtcih in šolah, pa so nekateri javni zavodi zelena izjema, ki dokazuje, da je s precej truda cilj dosegljiv.  

Med njimi je tudi osnovna šola Vojnik, kjer učenci celo obiskujejo ekološke kmetije, da vidijo, kje zraste zelenjava, iz katere jim kuharice pripravljajo malice in kosila. Kot pripoveduje organizatorka prehrane Polona Bastič, jim, da krožnike napolnijo z ekološko hrano, uspeva zahvaljujoč desetim letom osebnega stika,  truda in povezovanja, v katerih so sami stopili nasproti lokalnim ponudnikom. 

Najmanj zavržene hrane takrat, ko je na meniju ekološka 

Ekološka hrana ima drugačen okus in vonj, poudarja, kar pa opazijo tudi učenci. To dokazuje, da so pri merjenju zavržene hrane ugotovili, da je te najmanj prav takrat, ko so na jedilniku ekološka živila. "Učenci tako danes že sami prepoznajo pristen domač okus," ugotavlja Bastičeva. "Ne vem, zakaj bi s prevozom hrane z drugega dela sveta morali obremenjevati še okolje. V tej smeri vzgajamo tudi naše učence, ki so posledično v teh letih že opazili razliko med obroki, ki so sestavljeni iz lokalnih živil, in tistimi iz konvencionalnih," je izpostavila. 

Vključevanje ekoloških živil v jedilnik pa zahteva tudi vključevanje kuhinjskega osebja. Kot pripoveduje, takšna hrana iz ekoloških kmetij v šolske kuhinje namreč ne prispe olupljena in narezana, zato je potrebnega še več dela pri pripravi takšnih obrokov: "Lažje je seveda odpreti konzervo pelatov kot narezati drobne paradižnike. Zato se je treba s ponudniki dogovoriti tudi o tem, da dostavijo tako pripravljena živila, da je z njimi čim manj dela." A kot poudarja, so v vseh teh letih ugotovili, da je iz ekoloških živil zelo malo zavržkov: "Tako lahko uporabimo vse liste zelene solate, stran ne vržemo nič." 

Z uvajanjem ekoloških obrokov v šolske klopi so začeli pred več kot 10 leti. Osnovna šola Vojnik se je kot večja šola že takrat soočala predvsem s tem, da je potrebovala večje količine ekoloških pridelkov, a izkazalo se je, da ekološkim ponudnikom uspe zagotoviti dovolj hrane. 

"Če se s ponudniki dogovorimo, kaj potrebujemo in koliko potrebujemo, se lastniki kmetije potrudijo to tudi pridelati. Hkrati smo v takšnih osebnih stikih, da pokličejo, ko vidijo, kdaj je zelenjava prave zrelosti. Včasih je to seveda prej, kot so predvidevali, zato tudi mi prilagodimo jedilnik, da zelenjava v tem času ne bi propadla. Trudimo se, da jim tudi tako pridemo naproti." Izziv je tudi prilagajanje sezoni: "Težava je, ker je zelenjave v izobilju ravno takrat, ko smo mi na počitnicah, a lokalnim pridelovalcem pomagamo tako, da smo v zadnjem tednu avgusta vso ekološko zelenjavo, ki se jo je dalo takrat dobiti, predelali v zelenjavno mešanico, ki bo počakala v kozarcih." 

Seveda pa se manjše šole, ki morda ležijo bolj na obrobju, soočajo z drugačnimi izzivi. Med njimi je denimo ustrezna dostava. Tu pa je pomembna tudi vloga kmetijskih zadrug, saj se kmetom velikokrat ustavi pri tem, kako bodo hrano dostavili, opozori Bastičeva. 

'Ekološke hrane je dovolj, le potruditi se je treba' 

Tudi Marija Marinček iz Zveze društev ekoloških kmetov pove, da je v javnih zavodih odstotek ekološke hrane premajhen. Kot je prepričana, je slovenske ekološke hrane za zadostitev 12 zakonskih odstotkov dovolj, le potruditi se je treba. Tudi ona meni, da je vzrok, da je te hrane v  javnih zavodih premalo, pomanjkljiva komunikacija med javnimi zavodi in kmetom: "Če bo kmet imel zagotovilo, da bodo njegovi pridelki odkupljeni po pravični ceni, se bo povezal z lokalnim javnim zavodom. Med javnim zavodom in kmetom je torej potreben dogovor, koliko ekoloških pridelkov potrebujejo in po kakšni ceni jo bo odkupil. Medsebojno sodelovanje mora temeljiti na medsebojnem spoštovanju in razumevanju. Skupen problem je pomanjkanje delovne sile. Interes mora biti na obeh straneh. Če tega interesa ni, se od kmeta ne odkupi še naročenih izdelkov in se jih nabavlja drugje, zato v večini otroci uživajo manj kakovostno hrano."

Višje cene, a manjši zavržki 

Težava je seveda tudi v ceni. Cena šolske malice je danes 1,10 evra, ekološka živila pa so v povprečju 30 odstotkov dražja od konvencionalnih. Že pred 10 leti so malice z ekološkimi živili presegale to ceno, se spominja Bastičeva. "Res je, da so ekološka živila dražja. Zato moramo skrbno sestaviti jedilnik tako, da najdemo tista ekološka živila, ki so cenejša. Sadje in zelenjava sta recimo veliko cenejša od ekološkega mesa. V šoli torej ponudimo tudi ekološko meso in mlečne izdelke, ne pa tolikokrat kot ostala ekološka živila." Učenci imajo tako na menijih tudi ekološki golaž, ekološke telečje hrenovke in ekološko mleko, ampak  seveda ne tolikokrat kot ekološka jabolka in ekološki kruh.  

Kot meni Marinčkova, bo ustrezna komunikacija zagotovo prinesla ugodne rezultate na obeh straneh: "Vsekakor pa je treba  pri ceni upoštevati kakovost ekoloških izdelkov. V povprečju je ta hrana dražja od 10 do 30 odstotkov. Nekateri si morda težko privoščijo to povišanje, a treba je vedeti, da se ekoloških izdelkov lahko količinsko naroči manj, ker je hrana bolj kakovostna in se je manj porabi. Kar je še pomembneje, pa je, da je pri ekoloških pridelkih manj odvržkov ali pa jih sploh ni." 

Kot izpostavlja, je povečanje deleža ekološke hrane izziv tako za državo kot za druge deležnike v tem sistemu: "Država bi morala za ekološko hrano nameniti več finančnih sredstev, lokalne skupnosti bi morale bolj gledati na zdravstveni vidik svojih krajanov, zlasti mladih, in nameniti več finančnih sredstev za te namene."

'Lokalni ponudniki vedno pripeljejo najboljše' 

Kot dodaja Marinčkova, je treba z ustreznimi ukrepi spodbuditi kmete, da se preusmerijo v bolj zdrav, ekološki način pridelave: "Če bo vedel, da bo svoje pridelke lahko podal po pravični ceni, se bo zagotovo preusmeril. Tržne razmere v Sloveniji so za ekološke kmete neugodne tudi zaradi pomanjkanja ozaveščenosti kakovosti ekološke hrane. Podnebne spremembe nas opominjajo, da smo zgrešili pravo pot in se moramo obrniti nazaj ter se zavesti, kaj smo narobe delali. Še je čas, da napake popravimo. Če se teh napak ne bomo zavedali, bo prepozno. Ekološko kmetijstvo pa je rešitev, da gremo v pravo smer."

Bastičeva tistim javnim zavodom, ki bi radi izboljšali delež ekološke prehrane, svetuje, da poiščejo kmete v svoji okolici. Kot izpostavlja, pa se eko zgodba vedno začne z vodstvom: "V tej zgodbi smo povezani vsi od ravnatelja do kuharske pomočnice."  Vsem, ki so prepričani, da je na trgu premalo ekološke hrane in da je ta predraga, na srce polaga, naj imajo pred očmi kakovost hrane: "Ko lokalne kmete spodbudiš, ko ti vidijo, da javni zavodi takšna živila potrebujejo, je zadovoljstvo na obeh straneh. Lokalni ponudniki v šole namreč vedno pripeljejo najboljše. V 10 letih nimamo slabih izkušenj s kakovostjo živil, ki so jih dostavili lokalni, predvsem pa ekološki ponudniki."