Leon Lobe je v Zavodu za prestajanje kazni Dob pri Mirni zaposlen že 17 let. Deset let je opravljal delo pravosodnega policista, zadnjih sedem let pa je strokovni sodelavec, višji svetovalec – pedagog. Kot takemu so mu bili v obravnavo dodeljeni številni obsojenci, tudi nekateri javnosti zelo dobro znani.
Med pisanjem diplomske naloge se je domislil ideje o muzejski zbirki, s katero bi predstavili zgodovino zaporskega sistema in zavoda, o kateri je bilo dotlej le malo znanega. Zbirka je – sočasno z zbornikom – nastajala več kot desetletje in terjala veliko truda, leta 2018 pa je dokončno zaživela. A ker je predstavljena v upravni stavbi zavoda na Dobu, na varovanem območju, kamor nima vsak vstopa, je javnosti dokaj skrita. Obiskali smo jo in izvedeli številne zanimivosti, ki jih lahko delimo z vami.

"O preteklosti našega zavoda imamo zelo malo pisnih virov, saj je bila to nekoč tabu tema. Zbornik je zato eden redkih pisnih virov, ki govori o našem izvrševanju kazni zapora. Namen muzejske zbirke pa je bil, da zanamci dobijo neko povratno informacijo in da se ohrani zgodovina tega sistema," svojo zamisel pojasni Lobe.
Takoj ob vstopu v upravno stavbo zagledamo maketo v preddverju, ki jo je v sklopu prostočasnih aktivnosti izdelal nekdanji obsojenec in ponazarja, kako je videti sklop centralnega zapora Dob pri Mirni. Na njej so vsi oddelki, šola, kuhinja, zunanja igrišča, delavnice, žičnata ograja ... Ne manjka noben detajl – niti gnezdo za štorkljo, ki se vsako leto vrača k njim.
Stopnice v zgornje nadstropje nas vodijo v prostor, kjer je bil pred 30 leti operativni nadzorni center, pravi stražarski stolp. Ker so pozneje naredili mansardo in prostor predelali, so s fotografijami ponazorili, do kam vse je segel pogled. "Tukaj sta bila eden ali dva stražarja, ki sta 24 ur opravljala nadzor in imela napravo za komunikacijo, če bi morala v primeru pobega obsojenca usmerjati zunanje stražarje. To so bili časi, ko so stražarji lahko streljali in na nekaterih starejših hišah se dejansko še poznajo luknje od nabojev," pripoveduje Lobe.

Tako se na primer vidijo njive in kmetijski del zavoda, pa tudi industrijski del in zavodska psarna. "Zelo malo ljudi ve, da imamo pri nas že desetletja lipicance. Poleg tega smo eden redkih zaporov z lastno psarno, kjer vzgajamo pse za različne namene. V preteklosti smo tako imeli psičko, izšolano za to, da je iskala mobilne elektronske naprave. Bila je edina takšna v Evropi in je dočakala 12 let. Italijani so zanjo ponujali ogromno denarja, a do prodaje ni prišlo in skupaj s potomci je ostala v Sloveniji," našteje nekaj zanimivosti.
V preteklosti so obsojenci, ki so želeli delati, znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora najprej izdelovali lesene izdelke. Eden najbolj znanih je bila zibelka Rex, ki jo je oblikoval znani industrijski oblikovalec Niko Kralj. "V 60. pa do nekje 80. smo ogromno teh izdelkov, kar 90 odstotkov, izvažali v Združene države Amerike. Potem se je leta 1974 v zaporu zgodil znameniti skupinski upor, in ker so obsojenci večkrat zagrozili s sabotažo – zraven je bil namreč tudi velik prostor za lake – smo potem zaradi varnosti to ukinili in prešli na izdelavo gasilske opreme. JMV Fire, zunanje podjetje na območju zapora, ki zaposluje pretežno obsojence, je sedaj eno redkih podjetij v Evropi, ki to izdeluje," opiše Lobe.

Prav v industrijskem delu in raznih delavnicah pa so imeli obsojenci možnost, da so na skrivaj izdelali razne pripomočke za upor, beg ali pa orožje. O njihovi iznajdljivosti pričajo številni razstavljeni predmeti. "Včasih so zvijali rešetke na oknih, naredili so si rokavice, s katerimi bi splezali čez žičnato ograjo. Pa ogledalo, s katerim so spremljali premike pravosodnega policista, pilice in žage ter celo periskop. Shranjevali so poper, če bi bilo treba koga onesposobiti, na papir so risali načrte in smeri, kako bodo bežali ..."
Če so včasih obsojenci izdelovali predvsem pripomočke za upor ali beg, pa jih danes bolj za samoobrambo. "Zaprte osebe lastno varnost uvrščajo zelo visoko prioritetno, zato si naredijo različne nože, bokserje, frače, celo imitacije strelnega orožja in improvizirane naboje. Pri tem so zelo inovativni, vmes so tudi kakšni srednjeveški noži in meči, ki se jih ne bi sramoval niti kralj Artur!" se pošali.
Še bolj inovativni so pri vnašanju prepovedanih predmetov in skrivanju le teh v celicah. "V likalniku, v kartonu za mleko, v steklenički za kolonjsko, pred kratkim smo v originalno zapakirani pečeni ruladi našli USB ključek ... Nekoč smo našli avtomobilski ključ znamke BMW, ki je imel dejansko funkcijo telefona – takrat še nismo vedeli, da kaj takega obstaja ..." našteva dalje.
Ker so obsojencem v zavodu pod določenimi pogoji omogočeni tudi obiski partnerjev, jim prepovedane predmete ali drogo pogosto prinesejo prav oni. "Večkrat je prišlo do tega, da so zakonci drogo prenesli v zadnjičnih odprtinah ali so jo pogoltnili. Nekoč smo za nekega javno znanega obsojenca dobili informacijo, da bo na tak način v zavod prinesel drogo. Na zakonskem obisku jo je pogoltnil, a je imel smolo, ker mu je med kosilom želodčna kislina razžrla ovoj pošiljke droge in se je onesvestil oziroma je prišlo do zastrupitve. Mi smo takrat hitro ukrepali in mu rešili življenje."
Srečujejo se tudi z žalostno usodo nekaterih, ki poskušajo narediti samomor ali se samopoškodujejo. Tako so pravosodni policisti v preteklosti zaplenili razne vrvi, pasove in rjuhe, tudi poslovilna pisma. Eden tistih, ki je v zaporu naredil samomor, je bil večkratni morilec Metod Trobec. Uporabil je svoj pas. "Trobec je bil sicer kot zadnji v zgodovini Slovenije obsojen na smrt, po pritožbi pa mu je Vrhovno sodišče Slovenije kazen spremenilo v takrat najvišjo možno – 20 let zapora. Zadnji zapornik, obsojen na smrtno kazen, ki je bila leta 1959 tudi izvršena s streljanjem v gramozni jami pri Hočah, je bil sicer Franc Rihtarič," kot zanimivost doda Lobe.
Drugi serijski morilec, ki je storil samomor v zaporu, je Silvo Plut. Leta 1990 je bil obsojen na 15 let zapora in med leti '90 in '95 je prestajal kazen na Dobu. "Delal je v lesarski delavnici in si je nad delavnico naredil skrivno sobo, v katero je hodil z ljubimcem. Načrtoval je, da ga bo ubil, zanj je imel celo že izdelan križ in vrv, s katero bi ga zvezal. Nekega dne ga je vabil gor, a ljubimec je slutil, kaj se bo zgodilo, zato se je izgovoril in paznikom priznal vse. Takrat so Pluta premestili v Maribor in ostalo je le pri poskusu uboja," še pove Lobe, ki je v zbirko dodal s tem povezane fotografije in predmete.
Med obiskom smo sicer izvedeli tudi veliko o zgodovini zavoda, delu pravosodnih policistov in različnih dejavnostih, s katerimi si obsojenci krajšajo čas. V času prestajanja kazni imajo možnost, da se izobražujejo in pod budnim očesom inštruktorjev delajo v pekarni, kuhinji, pralnici, na kmetijskem delu, delavnicah ... v sklopu delovnih terapij se lahko ukvarjajo s slikanjem, barvanjem, modeliranjem, vezenjem, izdelovanjem voščilnic, nakita in raznih izdelkov. Nekaj teh je predstavljenih tudi v muzejski zbirki.
Prav neverjetno pa je bilo poslušati Lobetove zgodbe o izrednih dogodkih, ki so se v preteklosti zgodili v zaporu. Več o najodmevnejših pobegih in drugih dogodkih boste izvedeli v jutrišnjem članku!
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.