Edini muzej, kjer nihče ne ostane resen

Zagreb. Ura je pol desetih. Nepomemben podatek za zunanjega opazovalca, zame, ki sem si zabila v glavo, da bom prva na blagajni, ko muzej ob 9. uri odpre svoja vrata, pa ne. Zamudo sem si skupaj s snemalno ekipo priigrala z neusmiljenim bojem za parkirno mesto. Jasno, kaj pa bi človek drugega pričakoval, ko pa Haha House stoji v centru hrvaške prestolnice. A če se človek odpravlja v ustanovo smeha, slaba volja res ne more trajati dolgo. Že takoj pred vhodom je mojo pozornost pritegnil smetnjak, iz katerega je štrlelo več parov nog. Vsak s svojo vrsto obutvije. Hipsterski stil, pa lepo urejene petke, navadne superge in štrleče bele nogavice. Kaj za vraga naj bi sporočala ta umetniška instalacija, sem razmišljala, ko sem se približevala edini muzejski ustanovi na svetu, iz katere obiskovalci po koncu obiska odhajajo ven z bolečimi trebušnimi mišicami, boljšim imunskim sistemom, z ozdravljenimi glavoboli in dobro voljo. "Tu se nahajajo vsi predstavniki medijev in influencerji, ki nas niso objavili ali pisali o nas," je pisalo na smetnjaku. In potem sem se ... Zasmejala.

Smeh zdravi in pomlajuje telo ter duha

Smeh je pol zdravja, kar so glede na pregovor vedeli ljudje že nekoč, danes pa to podpirajo še znanstvene raziskave. In naše stanje, govorim predvsem o odraslih, ni ravno rožnato, ko govorimo o številu nasmehov, ki jih podarimo sebi ali drugim. Povprečni človek se namreč nasmehne le še 15-krat na dan, kar je trikrat manj kot pred 40 leti, ko je za smejanje porabil skoraj 20 minut. To so pokazale najnovejše raziskave v pokoronskem obdobju. Različne skrbi in boj za preživetje so jasno naredili svoje. Postajamo resni, zaskrbljeni in namrgodeni. Za razliko od naših malčkov, ki se menda, kot smo se mi nekoč, nasmejejo kar 400-krat na dan.

Tudi največji "namrgodneži" dvignejo ustne kotičke

"Nekoč je prišel nek gospod, pravi godrnjavec. Nič mu ni bilo prav. Že ob prihodu na recepcijo je bil slabe volje, ves čas se je pritoževal, da ni plačal za to, da mora zdaj čakati v vrsti. In da itak dvomi, če bo tu sploh našel kaj smešnega," mi je na vprašanje, ali res vsi najdejo tu dobro voljo, začela razlagati Andrea Golubić, glavna krivka za postavitev muzeja. "Bil je res eden največjih "Grinchev", kar jih je kdaj prišlo do sedaj k nam na obisk. Kasneje smo šli v muzej preverit, kako se ta gospod sploh počuti v muzeju in če je vseeno našel kaj smešnega. Uganite, v kakšnem stanju smo ga našli." Jasno sem si takoj naslikala sliko krohotajočega se gospoda, drugače zgodba verjetno ne bi imela smisla. In res se je menda ob enem od vicev krohotal do solz. In to z znancem, ki ga je čisto po naključju srečal v muzeju.

"In to je tudi glavni cilj muzeja. Da se ljudje nasmehnejo, krohotajo, zabavajo in sprostijo," razlaga Andrea Golubić, ki je pred tem že odprla dva muzeja občutkov v Splitu in Pragi. V obdobju korone se je vrnila v Zagreb in takrat resnično občutila tesnobo tistega časa tudi doma. Od nekdaj je v sebi nosila potrebo, da ljudi okoli sebe razveseljuje. In projekt, ki je bil na začetku poln visokoletečih idej, je pomagal tudi njej, da se je tudi sama znebila sivega vsakdana, ki je bil poln negativnih novic. Našla je nekaj somišljenikov, med katerimi so bili tudi številni umetniki, arhitekti, komiki, tudi nekaj Slovencev, in ustvarili so edinstveno zgodbo, ki pa je menda še zdaleč ni konec. Morda pa bo nekoč njihova franšiza zaživela tudi čez mejo, pri nas. In kar je pri vsem tem veliko vredno, je tudi to, da se v muzeju še posebej trudijo za vključenost tistih, ki smeh najbolj potrebujejo: odrasli in otroci s psihičnimi težavami, boleznimi in vedenjskimi motnjami.

S smehom nad bolečino

Če imate kakšno težavo, jo napišite na listek, pa vam jo mi operemo, mi je ob vstopu v muzej, kjer se vsak obiskovalec s posebno čudežno meglico tudi deratizira proti slabi volji, dejal vodja marketinga Filip Majić. Kar nekaj posebnih pralnih strojev je stalo tam; od tistih za pranje možganov, denarja in energije do različnih tegob ali pa vesoljcev. Nekaj stvari mi je res prišlo na pamet, a ena je bila tisti dan najbolj izstopajoča. Bolel me je zob, pa sem si drznila svojo tegobo pustiti na lističu. Navsezadnje naj bi bil smeh naravno protibolečinsko sredstvo. Ob smehu se namreč v možganih sprožajo hormoni endorfini, ki so naravni analgetiki in zavirajo občutek bolečine. Nekateri ljudje celo poročajo, da jim smeh pomaga tudi pri obvladovanju kroničnih bolečin. Ni vrag, sem si rekla, pa da vidimo, če bom jaz tudi med temi srečneži, in se po toboganu, ki menda zdrži tudi malo širše zadnje plati (nisem imela svoje v mislih), spustila v čudežni svet sprostitve in zabave.

Čudežna Preobrazba

Čisti zen, bi lahko na prvo žogo poimenovala moj pristanek. Plastične kroglice, v katere je pristala moja zadnja plat, so pod mojim telesom takoj oblikovale počivalnik vodna postelja. Vsak premik me je potisnil globlje in globlje, dokler o Ana-Mariji Ficko, novinarki, ki se je odločila raziskati edinstven muzej čez mejo, ni bilo ne duha ne sluha. Seveda bi lagala, če me ne bi spreletela misel o nujnosti takšnega bazenčka v marsikaterem podjetju. Predstavljajte si situacijo, ko se recimo človek ravno poštemplja, potem pa naleti na neprijetno poizvedbo z vrha: "Kam je šel Janez, šef ga želi videti! Kako prav bi prišlo morje takšnih žogic in hiter odgovor: Ej, Janeza ni. Čudno, kot bi nekam izginil." Potem tudi vi lahko koristite pravico do odklopa v tem bazenčku? Za šalo, če smo pač že v takšnem muzeju, vprašam Filipa. Pravi, da je pri njih prosto po Prešernu (seveda sem njegov izraz poslovenila), kajti v muzeju vsi delajo s strastjo in zagonom. Filip ima že od nekdaj rad štose, navsezadnje je tudi priznan hrvaški stand-up komik. To mi je postalo jasno ob njegovih nenehnih smešnih dovtipih. Sem mu pa morala dati priznanje tudi za njegovo galantnost, saj mi je v sumo areni prepustil sladko zmago. Zbila sem ga na tla kot malega piščeta, bi rekla jaz, on, da se je na koncu raje vrgel, da ne bi bilo čudno. Kakorkoli, 1 proti 0 za Slovenijo. Kar pa je štelo najbolj, moje hlače so ostale suhe, trebušne mišice so naredile nekaj korakov bližje six packu, sapa pa ... Ni je bilo. Nisem pa imela pojma, da znata biti sumo borba, še posebej pa pobiranje s tal v smislu Gregorja Samse tako smešna do obisti.

1001 humor

Lahko bi naštevala še in še svojih doživetij. A potem ne bi vsem, ki se morebiti tja odpravljate, nič ostalo skritega. Pa tudi: navsezadnje ima vsak človek svoj smisel za humor. Kar je smešno meni, drugemu morda ne bo. Bi si pa vseeno upala trditi, da je vseeno tisti univerzalec med univerzalci, pri katerem skorajda ni človeka, ki se ne bi vsaj namuznil,  kralj straniščnega humorja – človeški plinski izpust v vseh mogočih variacijah. Otroci se menda ob tem zvijajo od smeha odkrito, odrasli pa prikrito.

V času počitnic ali ob vikendih si je vredno rezervirati mesto prek spleta, drugače lahko pričakujete, da boste stali v vrsti. Hja, tako je v teh časih, kolone v trgovinah, v čakalnicah, na cesti ... Ampak povem vam, v takšni vrsti bi morda stala celo jaz (sem tipični predstavnik človeške rase, ki se obrne, če le more, ko zagleda vrsto). Pa ne zato, ker bi mi primanjkovalo smeha, ampak ker gre pri muzeju smeha za res posebno doživetje. In to zelo pristno. Smeh iz ljudi izvabi tudi že povsem pozabljenega otroka. No, jaz imam svojega nenehno nekje blizu rokava. Sem pa ponosna,da lahko na koncu oznanim še en tak majcen medicinski čudež. Preizkus naravnih protibolečinskih tablet je uspel! Na koncu me je zob res bolel manj, skorajda je bolečina povsem ponehala. Morda je bilo vmes tudi kaj placeba, pa vseeno, res mi je bilo lažje. Brez heca. No, pa smo spet tam. Pri hecu.