'Eden drugega smo nemo spodbujali in izmenjaje v vodstvu počasi rinili proti vrhu'

Osem slovenskih alpinistov se je po doživetje med himalajske velikane odpravilo ob 60-letnici Fakultete za šport in 100-letnici Univerze v Ljubljani. Jubilejne odprave so se zaradi covidnih omejitev lotili dve leti kasneje, kot so sprva predvideli. Himalajskega izziva se je domislil profesor omenjene fakultete Tadej Debevc, ki pa se odprave zaradi službenih obveznosti naposled ni udeležil. Organizacijo so na koncu prevzeli trije – poleg Debevca še Stojan Burnik, upokojeni profesor Fakultete za šport, ki je bil tudi vodje odprave, in Viki Grošelj. "Prvotna ideja je bila celo vzpon na enega od osemtisočakov. Vendar so se stvari odvile drugače," je pojasnil vodja Stojan Burnik in dodal, da so kljub vsem zapletom ostali odločeni, da izpeljejo zastavljeni cilj. "Poiskali smo primerno goro, ki ni tehnično prezahtevna, s katere bi se dalo smučati in je tudi dovolj, vendar ne previsoka," je razložil, kako so izbrali 7126 metrov visoko goro Himlung.

Osem alpinistov se je v Nepal odpravilo 1. oktobra in se s prvimi težavami spoprijelo že na letališču. Tik pred odhodom so izvedeli, da na letalu ne smejo imeti 10 kilogramov dodatne teže, čeprav so jo sprva dovolili. Zato so na hitro pripravili presežek prtljage, ki pa je v Katmandu prišla na dan velikega hindujskega praznika, ki je trajal cel teden. Oprema je tako ostala na letališču oziroma carini. A ker jim je direktor ekspedicijske agencije Dream Himalaya obljubil, da jo bo po končanih praznikih poslal za njimi, so odšli proti gori, je pojasnil Burnik.

'Iz čevljev smo ob prihodu v vas zlili vodo'

Nič kaj obetavne vremenske razmere so jih čakale že na začetku poti. Do vasi Koto na nadmorski višini 2600 metrov so se pripeljali s terenskimi vozili, zadnji del poti je že deževalo. Naslednji dan jih je čakala najdaljša etapa, ki so jo pričeli v močnem dežju. "Za pot do vasi Meta (3560 metrov) smo potrebovali dobrih devet ur. Zaradi dežja so narasli vsi potoki in se spremenili v hudournike. Tudi del poti se je spremenil v potok, z okoliških sten pa je občasno padalo kamenje in sprožil se je kakšen manjši zemeljski plaz. Kljub dežnikom – ki so nam bili včasih prej v napoto kot v pomoč – smo bili popolnoma premočeni. Iz čevljev smo ob prihodu v vas zlili vodo. V koči je gorela majhna železna peč, kjer smo se skušali ogreti in delno posušiti. Brez večjega uspeha. Naslednje jutro je dež prešel v sneg, mi pa smo nadaljevali proti vasi Kjang (3820 metrov). Ni bilo prijetno, a smo vedeli, da moramo naprej, saj je obstajala velika verjetnost, da se zaradi močnih padavin lahko del poti poruši in v tem primeru bi obstali na mestu. In res smo v Kjangu dobili obvestilo, da je pot do Phuja (4100 metrov), zadnje vasi pred baznim taborom, porušena zaradi podora in zemeljskega plazu. Ker informacija ni bila zanesljiva, smo se odpravili naprej. Zadnji del poti je bil res zasut z zemeljskim plazom, del poti pa je bil porušen. Največja nevarnost je bilo padajoče kamenje, saj se je preko stene, kjer je bila prej pot, neprenehoma kotalilo kamenje in tudi večje skale. Srečali smo skupino domačinov z mulami, ki so prihajali iz vasi in so za silo utrli stezo preko pečine. Na srečo smo vsi varno prišli preko nevarnega področja in nadaljevali pohod do Phuja, kjer smo počakali en dan, da se je sneg sesedel," je pripovedoval Burnik.

Pot so tako lahko nadaljevali proti baznemu taboru na višini 4830 metrov. Pred odhodom so ugotovili, da je eden od članov pozitiven na covid-19 in je zato ostal v vasi. Ker je imel blage simptome, je zdravnik ocenil, da ne potrebuje spremstva. "Imeli smo tudi telefonsko povezavo med bazo in vasjo. Kljub vsem težavam in zapletom smo ves čas verjeli, da nam bo uspelo priti v bazo, kar nam je po peturnem gaženju tudi uspelo," je podoživel Burnik.

V bazni tabor so prispeli 9. oktobra. "Po prihodu sem začutil veliko olajšanje, saj je bila pot, ki bi morala biti v normalnih okoliščinah prijeten sprehod, izredno nevarna in utrujajoča," je dejal Burik.

S prebojem v bazo so izpolnili prvi del načrta, a hkrati so jih skrbeli novozapadli sneg, mraz in veter, ki so jih tam pričakali. "Navkljub težavam in napornemu pristopu do baze, je bilo vzdušje v ekipi izredno pozitivno, vsi smo verjeli, da se bo vreme izboljšalo, da bomo dobili opremo in da bomo lahko pričeli z vzponom na goro," se je trdne volje spomnil vodja odprave.

Nestabilne razmere so se nadaljevale. V bazi je bilo že nekaj odprav, ki so čakale na izboljšanje vremena, na gori pa že cel teden ni bilo nikogar. Po treh dneh čakanja in aklimatizacije so se Gregor Marinšek, Boštjan Dečman, Nejc Škrablin in Uroš Cigljar skupaj z višinskim pomočnikom – šerpo Tendijem – odpravili proti taboru 1 (5400 metrov), ga postavili in v njem prespali.

Čeprav je bilo na Himlungu veliko novega snega, ga je sonce čez dan hitro predelovalo. Nočni mraz pa je še pospešil preobrazbo snega. V bazi so bile ponoči v šotoru -4 stopinje Celzija, čez dan pa celo +35 stopinj Celzija. V višinskih taborih je bilo še hladneje – do -14 stopinj Celzija. "Dodatno ohlajevanje je povzročal tudi močan severni veter. Sicer pa je Himlung relativno varen pred plazovi, zato sem imel glede tega razmeroma malo skrbi. Tudi druge odprave so pričele z delom na gori in kmalu je bila narejena gaz do tabora 1 in 2, izpostavljeni deli poti pa so bili opremljeni z vrvmi. Delo na gori je kljub obilici snega potekalo po načrtu. Novozapadli sneg je sicer povzročal precej težav, po drugi strani pa je zagotavljal boljše smučanje. Problem je bil, ker še vedno nismo imeli smuči in druge potrebne opreme za vzpon na vrh," je izpostavil Burnik. Zaradi dežja so bile namreč vse poti do Phuja neprehodne, zato jim opreme niso mogli dostaviti, kar jim je povzročalo največje skrbi in slabo voljo.

'Oprema je prišla še ravno pravi čas, da smo ujeli okno izboljšanja vremena'

Imeli pa so tisto, kar je najpomembneje – zdravje. Čeprav večji del članov ni imel izkušenj z večjo nadmorsko višino, nihče ni občutil težav z višinsko boleznijo. Tudi oboleli član je bil v nekaj dneh zdrav in se je ekipi priključil v bazi. "Na naše veliko veselje je 13. oktobra v bazo prispela vsa oprema. Ker smo bili že vsi vsaj v taboru 1, postavljen je bil tudi tabor 2 (6200m), sem pričel verjeti, da nam bo uspelo. Vreme se je ustalilo, bilo je jasno, a mrzlo in vetrovno," je opisal vodja Burnik.

17. oktobra so iz tabora 2 ob treh zjutraj proti vrhu krenili Uroš Cigljar, Boštjan Dečman, Gregor Marinšek, Nejc Škrablin in Iztok Tomazin. "Oprema je prišla še ravno pravi čas, da smo ujeli okno izboljšanja vremena. Vedeli smo, da je treba to okno izkoristiti, kajti v visokih gorah običajno ni novih priložnosti. Ta odločitev se je izkazala za pravilno, saj sta prijateljem, ki so se podali proti vrhu za nami, mraz in veter onemogočila osvojitev vrha," je pojasnil Gregor Marinšek.

Deveturni vzpon na vrh: 'Začelo je pihati, kar je še povečalo občutek mraza, ampak ko si s prijatelji, je lažje'

Kot je opisal Marinšek, pot s tabora 2 na vrh pelje najprej po ledeniku zlagoma gor in dol do tabora 3, nato do grebena, ki pripelje do vznožja vršne stene. Kljub temu da je potrebno že prej preplezati posamezne strme odseke, se je za alpiniste šele tam začel pravi vzpon. Morali so premagati še 800 višinskih metrov do vrha. "Že od tabora 2 do vznožja smo potrebovali slabe tri ure hoje in ko smo gledali gor proti oddaljenemu vrhu, se je seveda pojavil dvom. Res je bilo še daleč. Začelo je tudi pihati, kar je še povečalo občutek mraza. Ampak ko si v skupini, s prijatelji, je lažje. Oblekli smo dodatna oblačila, si namestili smučarska očala in nadeli puhaste rokavice. Eden drugega smo nemo spodbujali in izmenjaje v vodstvu počasi rinili proti vrhu. Vmes smo srečali skupino Francozov, ki so se že vračali z vrha in so nam poročali o dobrih razmerah. To nam je dalo novo spodbudo, da tudi mi osvojimo vrh. Prehiteli smo dve navezi Indijcev, ki sta bili za vrh tisti dan prepočasni. Počasi in vztrajno smo najprej dosegli levo ramo na višini slabih 7000 metrov in takrat sem se zavedel, da nam bo uspelo. Tako se mi zadnji del vzpona sploh ni zdel več naporen, čeprav je bilo dihanje že izrazito oteženo. Iztok Tomazin, ki je večinoma hodil prvi, je tudi prvi prišel na vrh," je pripovedoval Marinšek.

'Razgledi so bili veličastni, vsepovsod okoli nas je bilo morje še nepreplezanih vrhov in sten'

Kakšen je občutek, ko stopiš na vrh? Ko premagaš vse ovire in stopiš na goro kot po doslej znanih podatkih prvi Slovenec? "Bili smo predvsem utrujeni in srečni, da nam ni treba več naprej," je bil iskren Marinšek. "Nekateri so se počutili omotično, drugi zaspano, mene je treslo, skratka nič evforičnega ali veselega. Seveda smo se objeli in si čestitali. Na vrhu smo bili sami. Vzeli smo si nekaj minut za razglede, ki so bili veličastni: Na jugovzhodu se je šopiril Manaslu, pred nami se je postavljal greben Annapurn in v daljavi, na jugozahodu, se je dvigoval Daulaghiri. Vsepovsod okoli nas je bilo morje še nepreplezanih vrhov in sten. Na hitro smo naredili nekaj fotografij in se pripravili na spust. Treba je bilo še varno odsmučati v dolino. Pravo veselje in čestitke so prišle kasneje – ko smo bili vsi na varnem v bazi," je opisal. 

'Vsakih nekaj zavojev se je bilo treba ustaviti in dihati, saj si sicer imel občutek, da se boš zadušil'

Cigljar, Dečman in Škrablin so z vrha smučali do tabora 2, Marinšek pa do baze. To je bil tudi prvi slovenski smučarski spust z vrha gore. Tomazin je sestopil do tabora 2, naslednji dan pa so vsi štirje, Ciglar, Dečman in Škrablin, na smučeh sestopili v bazo. "Spust s smučmi je bilo posebno doživetje. Snežne razmere so bile ugodne in uspelo nam je narediti nekaj lepih zavojev. Vsakih nekaj zavojev se je bilo potrebno ustaviti in dihati, saj si sicer imel občutek, da se boš zadušil. K sreči je bila vidljivost dobra, saj se je ena stran pobočja končala s steno, na drugi strani so bile ledeniške razpoke. Previdno smo presmučali vršni del. Na grebenu smo uspeli najti nekaj lepih prehodov na tehnično zahtevnih mestih, kar je še povečalo doživetje. Na položnem delu smo si končno lahko oddahnili in se predali sončnim žarkom, saj nas je večino časa precej zeblo. Smučanje je bilo precej kompleksno dejanje. Na vrhu trd sneg, vmes nekaj klož, nižje pa težek in moker sneg. Za zaključek nas je čakalo še smučanje po ledeniku mimo vseh razpok do tabora 2, tako da je bilo potrebno biti osredotočen do konca," je pojasnil Marinšek.

Novo slovensko ime v Himalaji: Vrh fakultete za šport

Viki Grošelj je na odpravi sodeloval predvsem kot mentor mladim perspektivnim slovenskim Himalajcem. "Ko jim je že v prvem poskusu uspelo vse, kar smo načrtovali, ni bilo nobene potrebe več, da bi se starejši del ekipe dodatno izpostavljal," se je nasmehnil 70-letni Grošelj, ki se je sicer v svoji alpinistični karieri 11-krat povzpel na vrhove desetih od štirinajstih osemtisočakov v Himalaji.

Zdaj na vseh odpravah raziskuje potencialno zanimive cilje za morebitne prihodnje slovenske himalajske odprave in področje Himlung Himala se mu zdi izredno zanimivo. "Med temi raziskovanji sem se 15. oktobra povzpel na neimenovano koto (5405 metrov) in jo simbolno poimenoval po Fakulteti za šport, saj je bila odprava načrtovana prav ob 60-letnici Fakultete za šport in 100-letnici Univerze Ljubljana. Za vzpon na Vrh Fakultete za šport sem izbral vzhodni greben, sestopil pa preko severnih pobočij in tako opravil prečenje tega zanimivega vrha," je pojasnil Grošelj.

'Odprava je bila posrečena kombinacija starejših in mlajših alpinistov'

Za konec smo vse tri sogovornike vprašali, po čem si bodo odpravo na Himlung najbolj zapomnili.

"Vtisi z odprave so izjemni. Vesel sem, da smo na tako lep in dostojen način proslavili okrogli obletnici obeh institucij. Še bolj pa me veseli, da so mladi plezalci tako odlično izkoristili dano priložnost, opravili prvi slovenski pristop in smučarski spust s te lepe himalajske gore, kar je odlična naložba za njihovo himalajsko prihodnost," je ocenil Grošelj.

Burnik je odpravo opisal kot posrečeno kombinacijo starejših in mlajših alpinistov. "Grošlja poznam že skoraj petdeset let, s Tomazinom sem bil trikrat v Himalaji, Marinšek je bil moj študent na Fakulteti za šport, tako da sem imel vanje popolno zaupanje in sem vedel, da lahko v vsakem primeru računam na njihovo pomoč. Res smo odlično sodelovali in uspešno reševali probleme, ki jih ni manjkalo. Ostale štiri sem srečal pred odpravo prvič. Izkazalo se je, da so bili odlična izbira. Fizično in psihično močni, dobrovoljni in kooperativni. Vse to je bilo v danih razmerah zelo pomembno in je bistveno pripomoglo h končnemu uspehu. Vesel sem, da nam je uspelo. S to odpravo sem tudi zaključil svojo himalajsko pot," je najavil Burnik.

Tudi Marinšek je odpravo opisal s presežniki: "Bili smo tako dobra kombinacija mladosti in izkušenj. Priznam, da me je pred odpravo malce skrbelo, kako se bodo mlajši člani razumeli s prekaljenimi himalajskimi mački (Burnik, Tomazin in Grošelj). Skrb je bila odveč. Izkušeni del moštva je prevzel nase večino organizacije in sprejemanje pravih odločitev, mlajši del pa je prispeval zagnanost in dobro voljo. Ponovili smo precej zgodovine slovenskega himalajizma, se naučili nekaj novih 'štosov', predvsem pa pridobili ogromno izkušenj. Kljub vsem zapletom v prvem delu odprave ni prihajalo do konfliktov. Vodja odprave je imel naše popolno zaupanje in je svoje delo opravil z odliko. To je bila s Stojanom najina prva skupna odprava in prav žal mi bo, če je res tudi zadnja," je strnil Marinšek.