Obrazi ljudi, ujetih v vrtinec vojne vihre

"Včasih imaš kot fotograf občutek, da samo jemlješ. Prideš zato, da ljudem ukradeš trenutke. Zato se takrat, ko narediš nekaj dobrega, ko jim daš nekaj nazaj, ob tem počutiš zelo dobro. Tako sem se počutil, ko sem pomagal Lidiji in Volodimirju, da sta lahko kupila nov dom," priznani nizozemski fotograf Eddy van Wessel pojasni svojo, zdaj že ikonično fotografijo starostnikov v povojih. Ta po novem visi tudi v Parku vojaške zgodovine Pivka.

Posneta je bila je v začasni zdravstveni postaji v Bahmutu. "Tja so povečini vozili samo ranjene vojake, tistega dne pa so pripeljali starejša civilista, porezana od šrapnelov in koščkov stekla ter prekrita s krvjo. Oskrbeli so ju in najprej je ven prišel mož, za njim še žena. Začela sta se kregati. Prijatelj, ki je bil ob meni in mi je prevajal, povedal je, da iščeta telefon, saj sta želela družini sporočiti, kako sta. Ko ga je mož našel, mu je žena dejala: 'ključev pa ti ni treba iskati, saj najine hiše ni več'. Njun dom je bil namreč med bombardiranjem uničen. Tedaj so jo oblile solze, mož pa jo je tolažil. To je bil trenutek, ki se mi ga je zdelo ovekovečiti," se spominja.

Fotografija starejšega para je zaokrožila po družbenih omrežjih in številni ljudje so v komentarjih spraševali, kako lahko pomagajo. Eddy in Volodimirjev vnuk sta odprla račun, kamor so lahko nakazali denar in v le štirih dneh je bil znesek dovolj velik, da sta Lidija in Volodimir lahko kupila novo hišo. "Obiskal sem ju in dobro jima gre. To je ena od zgodb s srečnim koncem in vesel sem, da se je vsaj zanju dobro izteklo. Ampak Lidija in Volodimir sta stara 73 in 75 let. Ne bi smela biti v vojni, morala bi udobno počivati na vrtu, se loviti s svojimi vnuki. Imeti normalno življenje."

Tako kot vsi ostali ljudje, so ujeti v vojno vihro. 

Glasen protest proti grozljivosti in nesmiselnosti vojne

Slike in posnetki nedolžnih civilistov in skrajnih naporov ukrajinskih borcev, ki skušajo ubraniti svojo državo pred agresorjem že skoraj tri leta polnijo medije po Evropi in demokratičnem svetu. In če smo bili v prvih tednih in mesecih ob njih šokirani, zaskrbljeni, sočutni, postajamo sčasoma vse bolj brezčutni – vojna se v našem miselnem svetu nekako oddaljuje, čeprav nam je dejansko vse bližje in bližje, opozarjajo v Parku vojaške zgodovine Pivka.

Že res, da se vojaški muzeji načeloma posvečajo muzejski obdelavi preteklosti – vojn in vojnega dogajanja, ki je že minilo, pravijo, a so z izbruhom vojne v Evropi in vse večjo grožnjo izbruha vojne večjih razsežnosti dobili novo poslanstvo, so prepričani.

"V času, ko v Evropi divja vojna in ko preti izbruh vojne širših razsežnosti, se nam zdi zelo pomembno opozarjati na aktualno vojno in trpljenje, ki ga ta povzroča," pojasni direktor Janko Boštjančič. Zato so se z veseljem odzvali na vabilo nizozemskega Nacionalnega vojaškega muzeja k razstavnemu projektu Vojne zgodbe – Ukrajina od blizu. Fotografska razstava združuje fotografije, ki jih je na svojih obiskih frontnih črt in zaledja Ukrajine posnel priznani nizozemski fotograf Eddy van Wessel. Gre za pretresljiv vpogled v razdejanje, ki ga je povzročila agresija, in neskončno trpljenje prizadetega prebivalstva.

"Vojna ne prizanaša nikomur, niti najbolj ranljivim skupinam prebivalstva ne. S sodobno tehnologijo in vse učinkovitejšimi oborožitvenimi sistemi se učinki vojne prenašajo tudi vse globlje v zaledje fronte. Zelo težko bi obiskovalcem muzeja to bolje predstavili kot z razstavo fotografij Eddyja van Wessela, kateremu je foto pričevanje o strahotah vojne življenjsko poslanstvo,"  pojasnijo.

Njegove fotografije so plod njegove vztrajnosti, trme in iskrenega zanimanja za sočloveka. "Vojna v Ukrajini ni njegova prva vojna – s svojim fotoaparatom je bil že na bojiščih Bosne, Čečenije, Iraka in Sirije. Nikjer se ni posvečal vojaškostrateškim vidikom operacij ali pa bil fasciniran nad močjo posameznih armad in njihove oborožitve. Čeprav ga največkrat opišejo kot vojnega fotografa, bi lahko rekli, da je pravzaprav fotokronist posledic vojne, saj povsod skuša v svoj objektiv uloviti trpljenje posameznikov, ki jih je zajel vrtinec vojne, in preizkušnje njihovega vsakdana, zato je sporočilo van Wesselovih fotografij glasen protest proti grozljivosti in nesmiselnosti vojne. Eddy van Wessel pa ne nagovarja samo s fotografijo; njegovi so tudi podnapisi k fotografijam na razstavi, saj nihče ne zna in ne more bolje opisati trenutka, v katerem je fotografija nastala, kot on sam."

Slovo na železniški postaji

S čustvi nabita je tako njegova fotografija z železniške postaje v Harkovu, od koder si želi z vlakom na varno oditi na stotine, morda tisoče potnikov. "Tam je bilo tisoč ljudi, razmišljal sem, kaj naj fotografiram. Potem pa sem našel njiju. Moški, ki je na videz celo malo podoben mlademu Putinu, ne sme zapustiti države, mora se boriti. Ona lahko odide. Ob tem stiska njegovo roko, njuna čustva so zelo intenzivna. Ko vlak počasi zapelje na postajo, se dekle zlomi. Njene oči se napolnijo s solzami, oklene se ga še tesneje. Zaveda se, da je napočil trenutek, ko se še dolgo ne bosta videla, morda celo nikoli več," pripoveduje Eddy. 

Iz Ukrajine, kjer je bil že desetič, se je vrnil pred komaj nekaj dnevi. "Ponavadi ostanem deset tednov. Vsak dan nosiš neprebojni jopič, ki tehta deset kilogramov, z njim tečeš naokoli, včasih spiš v avtomobilu, saj hoteli niso več varni. To te utrudi, zelo je stresno," opisuje. 

Za razliko od svojih prvih obiskov je tokrat opazil, da so ljudje precej na dnu – tisoč dni vojne je vendarle terjalo svoj davek. "Na eni od fotografij iz Odesse je kip, ki so ga prebivalci na začetku vojne zaščitili s protipoplavnimi vrečami. Spominjam se teh časov – vreče so polnili na plaži, ob tem so prepevali, vzdušje je bilo prav posebno. Zdaj je njihova morala povsem na dnu. Prihaja še ena zima, ki jo bodo morali preživeti brez elektrike in brez gretja. To jih najbolj skrbi. Zmanjkuje jim streliva, ljudje se nočejo več boriti na strani, ki izgublja. To je enako kot pri nogometu – nihče noče igrati za slabšo ekipo. Ta vojna je res dolga," je razočaran.

Smrt je povsod 

V Bahmutu je Eddy posnel pretresljivo fotografijo ženske, ki na vrtu kleči ob truplu, v ozadju pa je hiša, ki še vedno gori. "Izraz na njenem obrazu je trenutek, ko je prvič videla svojega mrtvega moža. To je zame prava grozota vojne, ki lahko doleti vsakogar," pojasni. 

Na vprašanje, kako se je počutil, ko je fotografiral tako tragičen trenutek in ali se kdaj počuti, kot da trpljenje ljudi izrablja za svoje fotografije, pove, da ga ženska ni videla, saj je bila v šoku. "Sem pa z objavo te fotografije nekaj časa odlašal. Mojemu časopisu to seveda ni bilo všeč, hoteli so jo dati na naslovnico. Pa sem jim rekel, da moramo počakati. Sam se v Bahmut nisem mogel več vrniti, saj je bil dostop do mesta popolnoma onemogočen. Gasilce sem prosil, naj kontaktirajo družino, ampak zaradi vojne je trajalo en mesec, preden sem dobil njihovo dovoljenje. Če sem iskren, mislim, da bi fotografijo objavil tudi brez dovoljenja. Ker je to obraz vojne. Surov in realen. Gre za močan prizor, ki pokaže, kaj lahko vojna stori posamezniku in njegovim najbližjim."

Na neki točki kot fotograf postaneš neviden, ker je žalovanje tako zelo močno. "Ljudem, zatopljenim v grozote in bolečino, nekdo, ki poleg njih stoji s fotoaparatom, niti ni pomemben. Takrat ti morda uspe priti še korak bliže," pojasni ob fotografiji pogreba 14-letnih dvojčic Ane in Julije, ki sta bili ubiti med raketiranjem picerije v Kramatorsku. Ker ima tudi sam dvojčke, je bil ta prizor zanj hudo pretresljiv. "Mamo so morali nositi – izgubila je oba otroka in to je najhuje, kar se človeku lahko zgodi."

Samo, da se vojna konča

Fotografija vojakov z Bahmuta, ki so se ravno vrnili s prve bojne linije in s seboj v oklepnem vozilu pripeljali mrtvega kolega. Fotografija mestnega parka v Vugledarju, ki se je spremenil v pokopališče, uničene stavbe v Irpinu, v katere se vračajo stanovalci, čeprav tam ni ostalo nič več, pa neutrudnih reševalcev iz kraja Čugujev, ki pod ruševinami noč in dan iščejo preživele, vedoč, da jih ni več ... Vse to so prizori, ki bodo še dolgo pripovedovali vojno zgodbo. Ne samo v Pivki, fotografije Eddyja van Wessela so trenutno razstavljene še v nizozemskem Nacionalnem vojaškem muzeju in v galeriji Leica galeriji v Amsterdamu.

"Poskušali smo izbrati fotografije, ki pripovedujejo najbolj osebne zgodbe," naš sogovornik odgovori na vprašanje, po kakšnem ključu jih je izbiral. Namen fotografske razstave in njegovo poslanstvo, ki ga opravlja že skoraj 30 let, je opozarjati na grozote in prispevati k temu, da se vojna konča, pravi.

In kako v poplavi fotografij, ki jih prinese z bojišča, izbere najboljše? "Ko takole pogledate moje fotografije, mislite, da se premikam iz ene točke na drugo, a to ni res," pojasni. Kot fotograf namreč 90 odstotkov časa čakaš. "Čakaš, se premikaš, srečuješ ljudi, se pogovarjaš z njimi ... Kar je sicer zanimivo in ti daje možnost, da premišljuješ o tem, kaj se dogaja, a ti ne prinese dobre fotografije. Pridružiš se vojski in jo spremljaš, kar je ponavadi precej dolgočasno. Včasih en teden čakaš na dovoljenje, nato pa ti rečejo, da ne moreš z njimi. To je del posla. Potem pa noč preživiš z vojaki v jarku in dobiš dve ali tri dobre fotografije. Ponavadi že v mislih izberem nekaj fotografij. In upam, da bodo tudi v resnici tako dobre, kot si predstavljam na terenu," se nasmehne.

Van Wessel še vedno fotografira na film, analogno. "Posnamem na stotine, morda tisoč fotografij. Ko pridem domov, zberem negative, jih pregledam, grem v temnico, natisnem fotografijo in ocenim, ali je dobra. Jo en teden pustim pri miru in jo potem še enkrat pogledam – če je še vedno dobra, jo dam na seznam. Imam seznam A, B, C in slike potem premeščam po njem. To je proces, ki traja več tednov. Hkrati je to proces, ko se soočam z vsem, kar sem posnel ..." 

O tem, koliko vsega, kar vidi na terenu, prinese s seboj domov, ali ga ti prizori preganjajo, kaj poskuša ujeti v svoj objektiv in sporočiti skozi fotografijo, zakaj so vse njegove fotografije črnobele in zakaj se iz varnega udobja svojega doma vedno znova vrača nazaj v pekel, je Eddy z nami spregovoril v daljšem pogovoru, ki ga bomo objavili v soboto.

Ena od zgodb ... 

V Parku vojaške zgodovine so sicer razstavi Eddyja van Wessla dodali še predstavitev ene od vojnih zgodb – zgodbo sirotišnice otrok luganske regije št. 2, ki je našla streho nad glavo v vasi Slavina, vsega pet kilometrov od Parka. 

"Ustanova se je v valu vojnega nasilja znašla že leta 2014, ko so jo separatistične sile skušale deportirati v Rusijo. Le odločnosti in velikemu pogumu predstojnice sirotišnice dr. Kateryne Dontsove gre zasluga, da so se otroci vrnili v Ukrajino. Sirotišnica je bila na novo vzpostavljena v mestu Severodoneck, od koder pa se je morala zaradi ruske agresije v februarju 2022 čez noč preseliti v Lvov na zahodu Ukrajine, kjer so bile razmere zaradi pogostih raketiranj zelo hude," pojasnjujejo v Parku.

Po zaslugi humanitarne akcije, ki sta jo zagnala Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje in POP TV, ter v sodelovanju Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov s pristojnimi ukrajinskimi organi in ukrajinskim veleposlaništvom v Sloveniji je bila sirotišnica v začetku maja 2022 preseljena v Slovenijo. S prizadevanji Civilne zaščite, Občine Postojna, Srednje gozdarske, lesarske in zdravstvene šole Postojna, predvsem pa Krajevne skupnosti Slavina, ki je za namestitev ponudila vaški kulturni dom, je bila v Slavini omogočena udobna namestitev za 20 ukrajinskih sirot, ki so bile takrat stare od enega do šest let. Poleg otrok se je v Slovenijo preselil tudi del osebja sirotišnice, in sicer osem medicinskih sester in varušk ter tri zdravnice.

Kot je v zgornjem videoposnetku povedala Dontsova, je osem otrok že našlo nov dom, prav zdaj pa si prizadevajo, da bi to uspelo še petim. Kot pravi, ne bo odnehala, dokler ne bodo vsi otroci, ki so prišli z njo v Slovenijo, dobili mame in očeta.