Javna predstavitev mnenj o enakosti človekovih pravic ne glede na invalidnost, ki jo je v državnem zboru na podlagi predlagane spremembe 14. člena ustave (o enakosti pred zakonom) pripravila ustavna komisija, je nazorno pokazala, kako deljena so stališča med predstavniki različnih invalidskih organizacij. Ti namreč ostajajo na različnih bregovih tudi pri vprašanju, ali bi veljalo v ustavi izrecno opredeliti, da so enake človekove pravice in temeljne svoboščine v Sloveniji zagotovljene tudi na osnovi invalidnosti. Po prepričanju 42 poslank in poslancev s prvopodpisano Danico Simšič (ZLSD) bi namreč s takšno rešitvijo po vzoru sorodnih sodobnih držav uveljavili načelo nediskriminacije.
Po besedah Simšičeve bi omenjena sprememba pomenila tako dokaz visoke civilizacijske stopnje kot tudi nekakšno simbolno dejanje v okviru bližajočega se mednarodnega leta invalidov. S predlagateljico sta se strinjala tudi Borut Pogačnik, predsednik Združenja invalidov - forum Slovenije, in Marjan Kroflič iz Zveze delovnih invalidov Slovenije. Slednji je odločno zanikal, da bi imeli predlagatelji v mislih kaj zlega. Zavzemajo se le, da bi bila "invalidnost" kot nediskriminacijsko načelo vnešena v 14. člen ustave, kar bi bilo tudi v skladu z Amsterdamsko pogodbo. S tem bi invalidom zagotovili, da bi enakopravno vstopali v družbo državljanov, brez strahu pred socialno izključenostjo, stigmatizacijo in marginalizacijo.
Povsem nasprotna stališča sta zastopala predsednik Koordinacije invalidskih organizacij Slovenije (KIOS) Rafael Zupančič in predsednica Društva za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) Elena Pečarič. Po njunem mnenju je predlagana sprememba povsem nepotrebna in celo škodljiva, ker bi povzročila še večjo diskriminacijo invalidov v smislu getoizacije in segregacije. Tudi oče slovenske ustave in predsedniški kandidat France Bučar je, kot je pojasnil Zupančič, podobnega mnenja glede predloga skupine poslancev. Osnovna težava naj bi izhajala že iz dejstva, da v Sloveniji še nismo sprejeli ustrezne terminologije in sodobne antidiskriminacijske zakonodaje, prav tako pa tudi ne upoštevamo mednarodne klasifikacije, ki jo je sprejela Svetovna zdravstvena organizacija, je našteval Zupančič.
Pravica do pokojnine kot ustavna kategorija?
Javna predstavitev mnenj o predlogu 21 poslank in poslancev s prvopodpisanim Valentinom Pohorcem (DeSUS), da bi v 50. členu ustave izrecno opredelili pravico do pokojnine kot ustavno kategorijo, ni postregla z burnimi razpravami. Številnim zagovornikom tovrstne ustavne spremembe (ti so bili povečini iz vrst DeSUS) je namreč na razgrnitvi mnenj, ki jo je v državnem zboru pripravila ustavna komisija, oporekal le Janez Pogorelec, sicer predstavnik vladne službe za zakonodajo. Izvzemanje pravice do pokojnine iz pravice do socialne varnosti je po njegovem namreč pravno-sistemsko povsem nesprejemljivo.
Pohorec je poudaril, da so določbe obstoječega 50. člena (ta določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti, obenem pa tudi, da država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje in skrbi za njihovo delovanje) preozke. Pravica do pokojnine je prislužena oziroma izhaja iz dela in bi morala kot taka najti svoje mesto v ustavi. Predlagatelji so prepričani, da bo njihova rešitev, ki v ničemer ne posega v druge člene ustave, doživela širok krog podpore med državljankami in državljani. Tudi njegov strankarski in poslanski kolega Ivan Kebrič (DeSUS) zagovarja stališče, da mora pokojnina postati ustavna kategorija. To ni le želja, pač pa upravičena zahteva več kot 500.000 upokojencev v Sloveniji, je opozoril. Tretji poslanec (od štirih) iz vrst DeSUS Franc Lenko je podprl svoja predhodnika in dodal, da bi predlagana sprememba upokojencem in s tem kar četrtini prebivalstva dala trdno jamstvo za zagotovitev njihovih pravic.
