Popotnika, ki ga – malodane že po naključju – od države pogosto pozabljena cesta med Mariborom in Dravogradom, zapelje po levem bregu Drave, v Spodnjem Slemenu pričaka veličasten prizor. Skrit za bujnim pomladanskim rastjem in mogočnimi stoletnimi drevesi ždi pravljičen dvorec Viltuš.
Do pred štirimi leti sicer prepuščen zobu časa, povsem zaraščen in uničen, ki pa mu postopoma novo podobo – vsaj kar se okolice tiče – korak za korakom vlivajo domačini, prostovoljci.
Danes urejen in oživljen grajski park z ribnikom je bil še pred približno petimi leti zanemarjen in skorajda neprehoden. Občasno so za košnjo poskrbeli le vrtnarji iz Arboretuma Volčji Potok. Leta 2015 pa je njegovo urejanje prevzelo lokalno turistično društvo. "Takrat smo s kulturnim ministrstvom prvič sklenili dvoletno pogodbo, ki smo jo že večkrat podaljšali, nazadnje pred nekaj dnevi," je za 24ur.com razložila predsednica Turističnega društva (TD) Selnica ob Dravi Ivanka Frešer.
Nova pogodba tako velja do konca leta 2020, z njo pa Ministrstvo RS za kulturo selniškemu društvu dovoljuje košnjo in dosejevanje trave, obrezovanje grmovja, urejanje ceste skozi park, osemenjevanje samoniklih rastlin, grabljenje listja in posaditev šestih novih dreves. V domeni članov društva in številnih prostovoljcev je tako, da okoli 15-krat letno v večjih in manjših akcijah očistijo in uredijo park in okolico dvorca. Tokratna, slabih 10.000 evrov vredna pogodba vključuje tudi nakup nove kosilnice, orodja in zaščitne opreme, pa hrano in pijačo za sodelujoče na akcijah. "Naše delo je v celoti prostovoljno, brez plačila in temelji izključno na dobri volji," poudarja Frešerjeva.
Kulturno ministrstvo s tem društvu tako podeljuje dovoljenje za določena vzdrževalna dela v parku, v samo stavbo pa ne smejo posegati. "Pred časom smo lahko sicer očistili ribnik, urejamo lahko sprehajalno pot ob dvorcu, postavili smo par klopi, dovolijo nam manjše kulturne dogodke, bi pa seveda želeli več," ob tem pravi predsednica društva. Po njenih besedah pa pristojni zavod za varstvo kulturne dediščine za njihovo delo in morebitno ureditev dvorca ne kaže pretiranega zanimanja in posluha. "Ob cesti na primer že leta ležita podrta kamnita stebra. Iz zavoda ju hodijo gledati, fotografirati, a se nič ne premakne. Tudi mostiček, ki je povezoval dvorec in bližnjo oranžerijo so raje podrli, kot pa obnovili," meni Frešerjeva. "Nas sicer zelo veseli, da lahko skrbimo za park, imamo pa še cel kup konkretnih predlogov za vsaj minimalno ureditev zunanjosti dvorca. Ti ne bi predstavljali večjih posegov v stavbo, potreben pa bi bil le manjši finančni vložek. A posluha pogosto ni. Kot da raje vidijo, da vse skupaj propade, kot pa da se kaj uredi," je še ogorčena Frešerjeva.
Iskanje kupca neuspešno, država ga bo skušala urediti. Kdaj pa?
Dvorec Viltuš je v državni lasti, z njim pa upravlja ministrstvo za kulturo. Je le eden izmed mnogoterih dvorcev in gradov pri nas, ki samevajo in nezadržno propadajo. Dvorec je iz varnostnih razlogov zaprt za javnost, prostori namreč – tako na ministrstvu – trenutno niso primerni za uporabo.
Na ministrstvu so leta 2017 pojasnili, da se v dvorcu in parku izvajajo nujna vzdrževalna dela, za katera skrbi zunanji izvajalec, skladno z razpoložljivimi proračunskimi sredstvi; pripravljali naj bi tudi dokumentacijo za prepotrebno sanacijo. Ko bo objekt popolnoma prenovljen, pa naj bi poiskali upravljavca, ki bo zagotovil vsebine za njegovo oživitev in mu tako povrnil nekdanji blišč.
Ministrstvo je v preteklosti dvorec sicer večkrat prodajalo, a zanimanja za nakup ni bilo. Izhodiščna cena leta 2012 za 32.913 kvadratnih metrov veliko nepremičnino (sama stavba meri okrog 3502 kvadratna metra) je bila 1.028.499 evrov. Na prvi javni dražbi aprila 2013 je izklicna cena znašala 817.000 evrov, na drugi dražbi junija istega leta pa so zanj skušali iztržiti najmanj 700.000 evrov. Julija 2013 je ministrstvo nato na spletni strani objavilo namero o sklenitvi neposredne pogodbe, s katero je pozvalo zainteresirane, da ponudijo ceno, ki je lahko bila za največ 15 odstotkov nižja od izklicne cene druge dražbe – dvorec je v neposredni prodaji tako ponujala za 595.000 evrov. Tudi ta faza prodaje ni bila uspešna.
Na zadnji javni dražbi jeseni 2014 so dvorec poskušali spet prodati, po izklicni ceni 770.000 evrov, a je bil postopek ustavljen. Razlog: država naj bi nameravala znova celostno preučiti problematiko vseh gradov v njeni lasti.
Kulturno ministrstvo je sicer po dveh neuspelih poskusih prodaje hkrati presodilo, da pa dvorec, v stanju kot je, za prodajo sploh ni primeren. Najprej bi ga namreč bilo treba sanirati, a sredstev za ta namen – roko na srce – država nima ravno v izobilju in je to tako dolgotrajnejša naloga.
V 2015 so se tako izvedla le najnujnejša vzdrževalna dela, izdelan je bil projekt s statično sanacijo gradu, vključno s sanacijo hišne gobe. "Ta se bo nadaljevala v letu 2016, skladno z izdelanimi projekti in glede na razpoložljiva finančna sredstva," so takrat dejali na ministrstvu za kulturo, a so v 2016 nato uspeli izvesti le nadzor nad nujnimi vzdrževalnimi deli.
Nekaj časa v najemu bližnjega 'graščaka'
Viltuš je imel pred približno sedmimi leti sicer v najemu podjetnik Milan Slavič, ki ga je bil – podobno kot je to storil z bližnjim gradom Fala – pripravljen oživiti. "S pristojnim ministrstvom smo imeli sklenjeno pogodbo o najemu za nedoločen čas. Že v prvih dveh mesecih smo dvorec očistili in delno opremili, a se je nato vse skupaj zapletlo z zavodom za varstvo kulturne dediščine," pripoveduje. "Denimo: na stene sob je bilo ob našem prihodu nanešenih po deset različnih barv in ometov. Te smo nato odstranili in nanesli eno. Na zavodu pa so se nato 'spomnili', da odtenek ni pravi in me obtožili, da sem graščak, ki gradove barva v barve mavrice," je jezen podjetnik.
Nato se je odločil, da za še eno bitko z birokrati nima ne energije ne volje in od ideje o oživitvi Viltuša dvignil roke. "Ko smo se umaknili, pa so nato v par mesecih pokradli žlebove, začelo je spet zamakati. In vse od takrat se ni zgodilo ali premaknilo nič," pravi Slavič, ki bi si želel le boljšega dialoga s pristojnimi. "Na ministrstvu se menjavajo ljudje, vse skupaj pa dodatno ovirajo še nesmiselni zakoni. Vse skupaj pa bi bilo treba pogledati še s kakšne druge perspektive," še izpostavlja.
Propad 'omogočila' tudi dolgotrajna denacionalizacija
Dvorec Viltuš je sicer naslednik starega viltuškega gradu, ki leži na bližnjem hribu Tičnica. Njegovo ime domnevno izhaja iz nemške besed wildhaus – 'hiša v divjini'. Prvotni dvorec je leta 1625 zgradil baron Vid Žig Herberstein, a se je ta skozi stoletja precej spremenil. Končno mogočno, a tudi romantično podobo je dobil v drugi polovici 19. stoletja in še danes velja za enega najlepših dvorcev pri nas. Do začetka 20. stoletja so ga imele v lasti različne plemiškega družine, leta 1927 pa ga je kupil lesni industrialec Peter Magerl. Po njegovi smrti sta ga dedovali njegovi vnukinji Adela Marija Zangl in Marija Magdalena Alojzija Fischer. V njunem lastništvu je Viltuš ostal do konca druge svetovne vojne, nakar je bil nacionaliziran. Nato si je v njem začasno bolnišnico uredila vojvodinska divizija III. armade, od leta 1947 pa je služil kot letovišče za okrevanje bolnih pilotov JLA. Leta 1953 so v dvorcu nastanili oskrbovance enote Doma Danice Vogrinec Maribor; pod njihovim upravljanjem so ga leta 1971 tudi zadnjič obnovili. Dom za ostarele je tam deloval vse do leta 1989, po njihovi preselitvi v Maribor pa je bil Viltuš izpraznjen.
Občina Ruše naj bi ga kot takratna lastnica nato skušala prodati, a sta denacionalizacijski upravičenki Zanglova in Fischerjeva začeli postopek za vrnitev (vsaki polovico) dvorca, ki se je vlekel vse do leta 2009. Zahteva Zanglove je bila nato dokončno zavrnjena leta 2007, zahteva Fischerjeve pa se je leta 2008 končala z določitvijo odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 1.255.895 nemških mark (preračunano takrat približno 765.000 evrov) za polovico gradu.
Je pa bil Viltuš pri tem uvrščen na seznam 40 gradov, za katere je država posebej zainteresirana.
V treh desetletjih se z dvorcem tako (bolj ali manj) ni dogajalo nič, razen tega da je iz leta v leto bolj propadal. Država ga je vmes – septembra 1999 – sicer razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, v 2004 pa so obnovili vsaj ostrešje in kritino, pozneje pa namestili še nove žlebove – vse skupaj za dobrih 475.000 evrov, a je že slabo desetletje pozneje začelo spet zamakati.
Kot rečeno, je država leta 2010 nato začela iskati morebitnega kupca, a neuspešno. Za grad naj bi se v preteklosti sicer zanimalo več interesentov – tudi Nova KBM, Siemens in Višja šola za gostinstvo in turizem Maribor, ki je predložila načrt za revitalizacijo. Prodaja nikoli ni stekla, zainteresirani najemniki so odšli, pozabljen od države pa Viltuš že zadnja tri leta čaka na boljše čase. Pa bodo sploh kdaj prišli?
Desetletja propadanja in plenjenja: dvorec danes povsem izropan, zanemarjen in poškodovan Dvorec je bil od leta 1989 tako prepuščen zobu časa in vandalom. Od nekoč bogate notranje opreme ni ostalo popolnoma nič. Par kosov pohištva je bilo sicer prepeljanih v Pokrajinski muzej Maribor, preostanek so pokradli ali namerno uničili nepridipravi. Stavbo pohištvo je dobesedno potrgano – vrata in okna so razbita, peči in kamini izruvani, lesene stopnice, ki so vodile v stolp pa so preprosto kar odžagali. Nekdaj veličastne sobane danes 'krasijo' grafiti in smeti. Tudi fasada je ponekod uničena, omet odpada. Ker je vse kazalo na to, da ne bo prihranjeno niti ostankom čudovitega rezljanega lesenega stropa v veliki viteški dvorani, so vrata in okna zazidali ali zamrežili. Kar pa še do nedavnega ni oviralo nepridipravov, potepuhov in naključnih radovednežev, da ne bi dobesedno splezali v stavbo. |
KOMENTARJI (34)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.