Dvojna omejitev demokracije

V antični Grčiji je demokracija pomenila predvsem možnost enakovredne participacije v političnih zadevah, kamor je sodila tudi sfera produkcije. Tisti, ki so bili državljani, so bili večinoma izvzeti iz ekonomskega izkoriščanja s pomočjo ekonomskih in zunajekonomskih sredstev. Politični in ekonomski vidik življenja sta bila tesno prepletena, saj je bilo jasno, da državljan ne more enakovredno participirati v demokratičnem življenju polisa, če je ekonomsko izkoriščan. Zagotovo ne gre spregledati seksističnega, rasističnega in izkoriščevalskega značaja demokracije v Atenah, saj ženske, tujci in sužnji niso bili všteti v državljansko telo, a vendarle je bil ta element enakosti in neizkoriščanja med državljani eden izmed ključnih segmentov demokracije.

Po kratkotrajni antični izkušnji pa vse do 17. oziroma 18. stoletja demokracija ni bila prisotna, še manj pa zaželena politična ureditev. Monarhične in avtokratske ureditve so sovpadale s fevdalnim produkcijskim načinom. Ljudje niso bili pravno enaki, potemtakem ni niti obstajala možnost za kakršnokoli politično enakost in demokratično življenje. Šele z zatonom fevdalizma, ko ljudje postanejo pravno neodvisni in svobodni, se pojavi možnost, da se začne zopet govoriti o demokraciji. Vendar je nova realnost produkcijskega načina – kapitalizem, ki temelji na neenakosti in izkoriščanju – pogojevala, da se tudi sam koncept demokracije spremeni.

V začetku buržoazija ni bila naklonjena nikakršni demokraciji, temveč političnemu predstavništvu lastniških razredov. Šele številni upori delavskega razreda in žensk so odprli prostor za širitev državljanskega telesa, vendar pa tudi to šele ob ključnem predpogoju: da se skozi demokratični politični proces ne smejo neposredno spreminjati lastninski odnosi. Torej, da je sploh prišlo do možnosti združitve kapitalizma z demokracijo, je morala biti slednja na novo definirana in omejena. Cena, ki smo jo plačali za širitev demokracije v kapitalizmu, je, da v okviru demokratičnega političnega procesa ne smemo več naslavljati sfere produkcije, ekonomske neenakosti in izkoriščanja. Če že, jih lahko naslavljamo samo na način, kjer se ti sestavni deli kapitalistične družbene formacije kvečjemu blažijo skozi mehanizme državne blaginje – kar je sicer vedno odvisno od razmerij moči v družbi – nikoli pa ne smemo povzročati dvomov o obstoju samega kapitalističnega produkcijskega načina in svetosti zasebne lastnine produkcijskih sredstev.

Kapitalizem sam je tako združljiv in marsikdaj "uspešnejši" v avtoritarnem ali despotskem okolju in je velikokrat tudi v 19., 20. in 21. stoletju najbolj cvetel ravno tam, kjer je bilo demokracije bolj malo: Nemčija po letu 1848 in v času Bismarcka, Francija v času Luisa Napoleona, rusko cesarstvo pred revolucijo v času princa Stolipina. V 20. stoletju je kapitalizem cvetel tudi in predvsem v času fašizma in nacizma, ki sta nastala kot desni in konservativni odgovor na krizo kapitalizma in nevarnost revolucije, pozneje pa je – skozi 20. in v začetku 21. stoletja – bila demokracija marsikdaj dojeta kot odvečni privesek kapitalizma in uveljavljanja tržnih odnosov (od Pinochevega Čila do današnjih različnih diktatur).

Ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja pa je prišlo do nove spremembe v razumevanju demokracije. Namreč, desetletja neoliberalnih politik in osvobajanja trgov pred politiko – kar je v bistvu pomenilo podreditev politike zasebnim interesom in potrebam, ne pa umik politike ali države – so v ospredje postavila novo razumevanje demokracije. Demokracija je postala "sprejemljiva" ne več v podobi politične demokracije – torej demokracije, ki neposredno ne vpliva na lastninske odnose – temveč v podobi praks legitimiranja političnih odločitev, ki so neposredno v interesu trgov. Ni naključje, da je Angela Merkel na višku krize suverenega dolga v evroobmočju napovedala, da je treba še nekoliko dodatno modificirati obstoječi režim demokracije, saj ni več zadoščalo, da je bila demokracija ločena od trga. Po njenih besedah bi bilo treba uvesti "Marktkonforme Demokratie" oz. demokracijo, ki bo v skladu s potrebami in interesi trga.

Demokracija je tako postala ne le reducirana in zamejena na politično sfero, temveč zaželena in spodbujana le, če prispeva k "dobremu" in "uspešnemu" delovanju trga. To je tudi pomenilo, da je bilo treba ustaviti že najmanjšo možnost blažitve izkoriščanja in cele vrste negativnih posledic skozi politično sfero, torej prek poskusa sprejemanja vsaj nekaterih prosocialnih ukrepov, saj ti "ne spodbujajo delovanja trgov".

Tako smo torej prišli do druge omejitve demokracije oz. do še ene stopnje nadgradnje omejevanja in predrugačenja demokracije. V tem duhu ne preseneča, da je Wolfgang Streeck zapisal, da lahko danes kapitalizem in demokracija sobivata zgolj, če pride do popolne "sterilizacije redistributivnega potenciala demokratične politike", pri čemer pa se uporabljajo volilni mehanizmi in procedure kot krinka za politično legitimnost "izidov svobodnih trgov, ki so zaščiteni pred egalitarnim izkrivljanjem". Od demokracije, ki je bila v antični Grčiji sinonim za odsotnost ekonomskega izkoriščanja, je ta danes postala sprejemljiva le, če spodbuja trg in – posledično – ekonomsko izkoriščanje.

Danes je jasno, da je kapitalizem nezdružljiv s katerokoli bolj vsebinsko demokracijo, saj so zasebni interesi in ekonomska moč povsem penetrirali v politično sfero, hkrati pa so marsikdaj politiki, ki se na svetovnem prizorišču kažejo kot protiestablišmentski kandidati, največkrat sami del ekonomskih elit. Že tako omejena politična demokracija je postala privesek in relikt preteklosti, relikt 20. stoletja. Ne gre torej za to, da je kapitalizem avtomatsko in edino združljiv z demokracijo kot specifičnim političnim sistemom, kot so nas prepričevali neoliberalci (Milton Friedman in drugi). Ravno nasprotno, da je do te združitve sploh prišlo, je bilo treba najprej demokracijo omejiti (ni več pomenila odsotnost izkoriščanja, temveč kvečjemu le blaženje tega), hkrati pa so potekali številni boji izkoriščanih razredov za pripoznanje pripadnosti v političnem telesu. Druga omejitev demokracije pa je koncept demokracije povsem razvodenela: demokracija je postala privesek trga.