'Zrelost in solidarnost pomeni tudi, da razumemo strah pred okužbo'

Epidemija covida-19 in ukrepi za njeno zajezitev so spremenili vsakdanjik posameznikov, pomembno pa so vplivali tudi na politične, socialne, ekonomske oziroma gospodarske in zdravstvene sisteme držav, opozarjajo v Zbornici kliničnih psihologov. "Vsa omejevanja, ukrepi, pa tudi njihovo hitro spreminjanje in "zmedena" komunikacija oblasti z javnostjo seveda ne vplivajo blagodejno na posameznikovo počutje. Ljudje zaradi frustrirajočega občutka (delne) izgube kontrole in varnosti ob njih občutimo pritisk, ki zagotovo pušča neugodne posledice tudi na duševnem zdravju. Kot nam kažejo izkušnje, je ta vpliv še večji na osebe iz ranljivih skupin (v tem primeru imam v mislih predvsem osebe, ki so imele oziroma imajo težave z duševnim zdravjem); zaradi aktualnega stresa se poveča tveganje za relaps ali novo epizodo duševne motnje," opozarja specialistka klinične psihologije dr. Špela Hvalec z Zbornice kliničnih psihologov (ZKP).

Kako trenutne razmere vplivajo na naše psihično počutje, je predvsem odvisno od prilagoditvenih sposobnosti posameznika in naše psihološke odpornosti. "Raziskave o psihološki odpornosti nakazujejo, da bosta dve tretjini oseb odporni na strese, povezane s covidom-19. Nekateri od teh bodo v tem času ob pomoči drugim celo na novo doživeli občutke smisla in pomena življenja. Na drugi strani pa bo določen del populacije v času epidemije in njenih posledic doživljal tudi psihične stiske," pravi dr. Hvalec. 

Pandemija nas je zajela nepripravljene in nam skoraj čez noč korenito posegla v življenja. Zato stres, ki ga čutimo ob tem, lahko primerjamo s stresom, ki ga ljudje doživijo ob naravnih nesrečah. "V kolikor lahko sklepamo iz raziskav na področju naravnih nesreč, je verjetno, da bo vsaj 10 odstotkov populacije v času epidemije razvilo izrazite psihične težave, kot so motnje razpoloženja, anksioznosti ali posttravmatska stresna motnja. Psihološke težave se lahko pojavijo že v času izbruha virusa in tudi kasneje. Nekatere raziskave poročajo o upadu določenih psiholoških težav v mesecih po zaključku karantene, a motnje lahko vztrajajo tudi več let," je pojasnila dr. Hvalec.

Duševno zdravje v času epidemije najbolj ogroženo pri ranljivih skupinah

Številne mednarodne organizacije na področju duševnega zdravja in tudi Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT pozivajo, naj se v obdobju krize poveča skrb za posebej ranljive skupine. "Evropska zveza za javno zdravje je opredelila posebne skupine prebivalstva, ki so bolj ogrožene kar se tiče duševnega zdravja v času epidemije. To so starejši (izpostavljeni osamljenosti, revščini in več boleznim), brezdomci, uživalci prepovedanih drog, ljudje s hudimi duševni motnjami, migranti, ljudje, ki živijo v revščini, invalidi in nekatere druge skupine. Za te skupine se je že izkazalo, da so zaradi svojih posebnih značilnosti bolj občutljive za infekcijo, ob tem pa imajo tudi slabši dostop do zaščitnih sredstev ali se slabše varujejo," pravi predsednica združenja in psihiatrinja prof. dr. Vesna Švab. 

Kot pravi, posebna skrb za te občutljive skupine temelji na načelih solidarnosti in zahteva širok konsenz glede tega, da pristopimo k ranljivim skupinam proaktivno in v skupnosti. "Če želimo doseči ranljive skupine, je treba krepiti storitve in službe na področju duševnega zdravja. Pri obvladovanju krize gre za vzpostavljanje ravnovesja med varovanjem in sproščanjem varovanja za večjo produktivnost, vzpostavljanje uravnoteženega pristopa, ki temelji na presoji tveganj," pravi dr. Švab in dodaja, da je vzpostavljanje ravnovesja ukrepov v teh okoliščinah zahtevna naloga. 

'Zrelost in solidarnost pomeni tudi, da razumemo strah pred okužbo'

Eden od razlogov, da so ljudje nezadovoljni z vladnimi spreminjajočimi se ukrepi, tiči v tem, da ljudje težko sprejmemo, da znanost in stroka še ne poznata natančnih odgovorov na epidemijo in se zato zatekata k preizkušenim vzorcem omejevalnih ukrepov, ki so pomagali pri prejšnjih epidemijah. "Jasnih odgovorov o tem, kako bomo ustavili epidemijo, še ni. Negotovost zaradi pandemije generira veliko tesnobe in občutkov nemoči, ki se lahko izkažejo in izrazijo kot jeza in ogorčenje ali kot navidezna in očitno pretirana gotovost," pravi dr. Švab.  

Kot kaže, bomo morali sprejeti daljše obdobje negotovosti, meni psihiatrinja. To pa bo zahtevalo visoko stopnjo zrelosti in solidarnosti. Poleg tega bo treba okrepiti socialne mreže, "ki so najboljši  zaščitni dejavnik pred slabim duševnim zdravjem". "Zrelost in solidarnost pomeni tudi, da razumemo strah pred okužbo, spoštujemo zasebni prostor, zadostno distanco ... S takšnim – spoštljivim in sočutnim vedenjem bi se najbrž potreba po grožnjah zmanjšala. Epidemija je čas, ko bi morali razvijati medsebojno pomoč in sočutje ter v odnose vnesti več nežnosti in skrbnosti do drugih ljudi in je v tem pogledu priložnost, da okrepimo vrednote, ki so v prejšnjih zelo produktivnih razvojnih obdobjih postopno postajale manj zanimive. Epidemija prinaša priložnost za prevrednotenje prioritet in ciljev za vsakega od nas, ki se boji zase in za svoje bližnje in za družbo v celoti," poudarja predsednica združenja ŠENT.

Epidemiji covida-19 že sledi pandemija duševnih težav, kažejo rezultati raziskav. "Povečalo se je število anksioznih in depresivnih motenj, več je zlorab psihoaktivnih snovi in posledično več nasilja v družinah," pravi dr. Švab, a poudarja, da razlogi za naraščanje duševnih težav in stisk niso povsem enoznačni. 

"Prav gotovo k stiskam prispeva poplava medijskih poročil o epidemiji in poročanje o možnih slabih izidih, ki so usmerjena v to, da bi ljudje čim bolj upoštevali zaščitne ukrepe," meni. Se pa psihiatrinja strinja, da ljudje informacije potrebujemo, a meni, da bi jih bilo treba omejiti in uravnotežiti z drugimi sporočili, ki so prav tako pomembna za naš vsakdan. 

Opozarja, da na povečanje števila in teže duševnih motenj, ki se pojavljajo v tem času, ne bo mogoče odgovoriti le s strokovno – psihološko in psihiatrično – pomočjo, pač pa bo treba vzpostaviti široke mreže medsebojne laične pomoči, ki bodo omogočile, da se bodo ljudje lahko o svojih stiskah pogovorili, zaupali in da se jih bo ob hujših težavah usmerilo k strokovnjakom. "Ti ne bodo smeli zapirati vrat svojih služb, kot se je zgodilo v prejšnjem valu, temveč omogočili takojšnjo, vsestransko in kakovostno obravnavo v skupnosti. Težišče psihološke in psihiatrične pomoči se mora prenesti iz institucij v lokalna okolja, na mobilne službe in na telekomunikacijsko sporočanje – več bomo morali uporabljati splet in telefon, vendar pa tudi omogočiti srečanja na štiri oči ob ustreznih varovalnih ukrepih. Prvi val je pokazal, da je to mogoče narediti in da so se strokovni delavci ter uporabniki služb spremenjenim načinom dela uspeli hitro prilagoditi," je prepričana  dr. Švab. Ob tem pa bomo morali ves čas budno paziti na pravice ljudi do dostopne in kakovostne obravnave in pozorno poslušati njihova sporočila o njihovih potrebah, še dodaja.

"V celotni zgodbi je izjemno pomembno, če ne ključno, vnaprejšnje prepoznavanje neposrednih in posrednih pozitivnih in negativnih vplivov, ki jih ukrepi imajo, in iskanje optimalnega ravnotežja med koristjo in škodo. Prav slednje razmerje lahko pomembno doprinese k boljšemu psihičnemu počutju ali pa stopnjevanju psihičnih težav," pa pravi dr. Hvalec.

Psihološke posledice v času karantene in po njej

Da bi zajezili epidemijo, vlade sprejemajo različne omejitve. Najpogosteje gre za omejitve gibanja in druženja, kar pa je lahko za ljudi, ki smo družabna bitja, izredno težko. Ob tem se velik del ljudi sooča tudi z različnimi izgubami zaradi omejitev: od izgube vsakodnevne rutine, hobijev, običajnih načinov druženja, do izgube službe, dohodka ali zdravja, našteva dr. Hvalec. "Omenjeno se pri posameznikih lahko odraža v obliki nezadovoljstva, potrtosti, doživljanja občutkov nemoči, v skrajnih oblikah pa tudi kot obupanost in depresija," pravi.

Osamitev in omejitev gibanja (brez izhoda iz stanovanja), pa čeprav gre le za nekaj tednov, lahko pustita psihološke posledice, opozarja strokovnjakinja. "V času karantene pri preteklih pandemijah, kot so bile Sars, Ebola, H1N1 infulenca itd., so različne študije ugotavljale visoko prevalenco simptomov psihološke stiske in motenj: večjo občutljivost, razdražljivost, znižano razpoloženje, čustveno izčrpanost in depresijo, nespečnost, akutne stresne reakcije. Zaradi tega je treba dobro pretehtati odločitev za karanteno in čim bolj delati v smeri zmanjševanja negativnih učinkov le-te."

V času karantene so glavni stresni dejavniki skrb, da nimamo dovolj zalog, pomanjkljiva informiranost ljudi, dolžina karantene, strah pred okužbo in druge psihične stiske, našteva klinična psihologinja. Bistveni stresni dejavniki po obdobju karantene pa so finance in stigmatizacija. 

Pomemben dejavnik, ki lahko prispeva k poslabšanju duševnega zdravja, so tudi finančne izgube. "Ob tem lahko izpostavimo, da je socialno-ekonomski status oseb s težavami v duševnem zdravju v povprečju nižji od oseb, ki teh težav nimajo," pravi dr. Hvalec. 

Viri frustracij in dejavniki za poslabšanje duševnega zdravja:

1. Nezadostne zaloge

Kot kažejo ugotovitve raziskav, ki jih je izluščila dr. Hvalec, je omejen dostop do zunanjih virov in dobrin, ki bi bile sicer na voljo in ki bi bile ljudem v uteho (npr. knjige, glasba, potrebščine za higieno), ljudem oteževal preživljanje karantene. V preteklih epidemijah so bile vir frustracij, ki so ga povezovali s tesnobo in jezo še 4 do 6 mesecev po karanteni, nezadostne zaloge osnovnih dobrin med karanteno (hrana, voda, oblačila, bivalni prostor). 

Kakšna so priporočila? "V državi mora biti poskrbljeno za splošne in medicinske zaloge. Ljudje naj se primerno pripravijo na ukrepe: pripraviti ravno prav živil in zdravil, ljudje s kroničnimi težavami naj si pripravijo zdravila za dva tedna vnaprej, osebe naj se dogovorijo, kdo jim bo prinašal osnovna živila in zdravila, v kolikor zbolijo, pozanimajo naj se glede dostave hrane in tako naprej," našteva dr. Hvalec. 

2. Nezadostne informacije

V raziskavah je veliko udeležencev kot stresor navajalo, da od glavnih javnih zdravstvenih uslužbencev niso dobili zadostnih informacij. Poročali so še o pomanjkanju jasnih usmeritev glede ukrepanja in o zmedi glede razlogov za karanteno. "Razpoložljivost točnih informacij o ukrepih in bolezni ter o uporabi specifičnih preventivnih ukrepov (higiena rok, uporaba maske itd.) sta se na Kitajskem v času izbruha covida-19 povezovala z manj neugodnimi psihološkimi posledicami izbruha in nižjimi ravnmi stresa, anksioznosti in depresije," pravi dr. Hvalec.

Kakšna so priporočila? "V času epidemij je ljudem treba dati ustrezne informacije, saj se velikokrat zatekajo h katastrofičnemu razmišljanju in razlaganju vseh telesnih simptomov. Nezadostne informacije katastrofiziranje lahko še povečajo. Ljudem v karanteni je treba dati informacije in razlago o bolezni, o razlogih za karanteno ter ostale ukrepe. Potrebno je zagotavljanje informiranosti v preprostem jeziku tudi pri ljudeh, ki ne uporabljajo interneta in drugih bolj kompleksnih oblik medijskega sporočanja, na primer z letaki, možnostjo telefonskih informacij itd. V času epidemij je pomembna hitra in učinkovita komunikacija," poudarja strokovnjakinja.

3. Dolžina trajanja karantene

Kako se ukrepi odražajo na psihološkem zdravju ljudi, je odvisno tudi od tega, koliko časa ti trajajo. "Daljše, kot je trajanje karantene, bolj se povezuje z znižanim mentalnim zdravjem; še posebej s simptomi PTSM, izogibalnimi vedenji in jezo," pravi dr. Hvalec. Stresni dejavniki med karanteno imajo večji učinek, če so jim osebe izpostavljene dlje časa. "Tudi kratko podaljšanje karantene (za ljudi, ki so že v karanteni) dodatno poveča občutek frustriranosti ali demoralizacije. Karantena za nedoločeno obdobje je lahko bolj škodljiva kot strogi karantenski postopki omejeni na obdobje inkubacije virusa," kažejo ugotovitve.

Kakšna so priporočila? "Dolžina karantenskega obdobja naj bo kratka, trajanje naj se ne spreminja, razen v ekstremnih okoliščinah. Večina neželenih učinkov karantene izvira iz uvedbe omejitve svobode, ob čemer je prostovoljna karantena povezana z manj stiske in manj dolgoročnimi zapleti, zato je smiselno poudarjanje altruistične izbire samoizolacije pri javnih zdravstvenih delavcih ter vodijh," pravi strokovnjakinja.

4. Strah pred okužbo

Več študij je pokazalo, da so se ljudje v času karantene bojijo za lastno zdravje ali pa, da bodo okužili druge. "Ljudje v karanteni ob preteklih epidemijah so bili še bolj zaskrbljeni, če so doživljali kakršenkoli telesni simptom, ki bi bil potencialno lahko povezan z okužbo. Ta strah, da je fizični simptom lahko povezan z okužbo, se je še nekaj mesecev kasneje povezoval s psihološkimi posledicami. V nasprotju s temi ugotovitvami so rezultati druge študije pokazali, da je bilo zelo malo ljudi izrazito zaskrbljenih, da bi se okužili ali da bi okužili druge. Od tistih, ki so bili zaskrbljeni, je bilo največ nosečnic in oseb z majhnimi otroki. Gre za raziskavo epidemije influence H1N1, za katero so najbolj kritične skupine ravno otroci, mlajši od pet let, nosečnice in tudi starejši nad 65 let ter osebe z različnimi predhodnimi zdravstvenimi stanji (CDC, 2009). Iz tega lahko sklepamo, da bo pri covidu-19 najvišja zaskrbljenost pri rizičnih populacijah, torej starejših in ljudeh s hujšimi zdravstvenimi težavami (CDC, 2020)," navaja dr. Hvalec.

Raziskave, ki so bile opravljene med epidemijo sarsa, so pokazale, da se je več kot polovica ljudi, ki so bili v karanteni, izogibala ljudem, ki so kašljali ali kihali, veliko se jih je izogibalo zaprtim prostorom z veliko gneče in vsem javnim prostorom v tednih, ki so sledili karanteni. "V kvalitativni študiji je nekaj udeležencev poročalo o dolgotrajnejših vedenjskih spremembah po obdobju karantene, kot npr. pazljivo umivanje rok in izogibanje gneči. Za nekatere je bila vrnitev v normalno stanje zakasnjena za več mesecev."

Kakšna so priporočila, če občutimo strah pred okužbo? "Spremljajte smernice glede ustreznega samozaščitnega vedenja v času epidemije. Smiselna je ustrezna psihoedukacija o možnih psihičnih težavah ter o tem, da sta stres in strah normalna odziva v neznanih in novih situacijah, kakršna je tudi epidemija," pravi dr. Hvalec. Poudarja tudi pomen jasne in nedvoumne komunikacije, saj negotovost povečuje občutke strahu. "Informacije za javnost naj ne bi bile senzacionalistične, prav tako niso primerne objave fotografij, ki ljudi dodatno vznemirjajo. Ljudje lahko tudi sami omejijo dostop in izpostavljenost informacijam o covidu-19 (npr. preverjanje novic le nekajkrat na dan) ter skušajo pridobiti informacije iz nesenzacionalističnih medijev," svetuje.

Zelo pomembno je, da vodstvo javnega zdravstva o ukrepanju ob morebitnih simptomih jasno komunicira. "Na voljo naj bo telefonska linija ali spletna podpora, kjer ljudem pojasnjujejo, kaj je treba narediti v primeru pojavljanja simptomov ter nudijo psihosocialno podporo. Ljudje bodo tako dobili občutek, da v primeru okužbe ne bodo ostali sami, da bodo nekje lahko dobili oporo in pomoč," pravi klinična psihologinja.

5. Psihične stiske 

Med preteklimi epidemijami, ko so bili ljudje v karanteni, se je pogosto izkazalo, da osamitev, izguba vsakdanje rutine, zmanjšani socialni in fizični kontakti z drugimi v ljudeh povzročajo psihične stiske. Pojavljajo se dolgočasje, osamljenost, frustracije, strah, jeza in občutek izoliranosti od preostalega sveta. "Tako med zdravstvenimi delavci kot pacienti sta bili glavni temi v času karantene negotovost in stigmatizacija. Med začetno fazo manifestacije sarsa so se pojavljale mnoge psihiatrične komorbidnosti, kot recimo depresija, panični napadi, tesnoba, psihomotorična vznemirjenost, samomorilnost, delirij in psihotični simptomi," pravi dr. Hvalec.

V indijski študiji so udeleženci poročali o pojavljanju psihičnih težav v času epidemije covida-19,  več kot polovica jih je izrazila željo, da se o svojih skrbeh glede virusa z nekom pogovorijo (66 odstotkov) ter izrazila potrebo po pomoči glede mentalnega zdravja (80 odstotkov). "Na vzorcu zdravniškega osebja, ki je skrbelo za okužene s covidom-19, so ugotovili, da je za psihično počutje, kvaliteto spanja in učinkovitost pomembna zadostna mera socialne podpore," je navedla izsledke študije.

Kakšna so priporočila glede psihičnih stisk? "V času karantene je glavna prioriteta primerna vedenjska aktivacija in aktiviranje socialne mreže, čeprav na daljavo. Če slednje ni mogoče, se to povezuje s trenutno tesnobo, pa tudi z dolgotrajno stisko." Pozitivne učinke imajo tudi podporne skupine za ljudi, ki so v domači karanteni. Na ta način so namreč lahko povezani z drugimi, ki doživljajo podobno. "Ljudje so v skupini dobili potrditve, opolnomočenje in podporo, ki je morda niso prejemali od drugih," pravi Hvalčeva.

"Smernice na področju psihološke pomoči zdravstvenim delavcem v času covida-19 priporočajo, da se psiholoških oblik pomoči ne ponuja prezgodaj. Čeprav je to lahko dobronamerno, lahko z interveniranjem v času naravnega soočanja z razmerami dosežemo ravno obratne učinke od želenega. NICE smernice predlagajo aktivno spremljanje v prvih mesecih po travmi, preden se intervencije začnejo. V kolikor ljudje doživljajo stres tudi po tem času, naj se obrnejo na strokovno psihološko pomoč," svetuje strokovnjakinja. Več pozornosti bi morali strokovni delavci na področju duševnega zdravja v času epidemije nameniti rizičnim skupinam (kronični bolniki, starejši ...) in ljudem s predhodno slabšim mentalnim zdravjem. Zagotoviti bi jim morali psihološko podporo in ustrezne intervencije za psihološke težave. "Pomembno je dobro izprašati o skrbeh, ki jih oseba lahko ima glede okužbe njegove družine, še posebej otrok, saj so te skrbi povezane s stresom in tesnobo. Smiselno je preko različnih kanalov sporočanja ponuditi osnovne oblike informacij  glede psihičnih odzivov in stisk v času epidemije ter ponuditi informacije, kdaj se je smiselno obrniti na psihološko svetovanje in pomoč (priporočila WHO, 2020)," še pravi klinična psihologinja.

Stresni dejavniki po obdobju karantene:

1. Finance

Kot pravi dr. Hvalec, je izguba financ tekom karantene lahko velik problem, ki prinaša dolgotrajne učinke. "Izsledki nekaterih raziskav so pokazali, da je finančna izguba zaradi karantene povzročila resno socialnoekonomsko stisko in je bila dejavnik tveganja za simptome psiholoških motenj, simptome jeze in tesnobe še nekaj mesecev po karanteni."

Kakšna so priporočila za blaženje finančnih stresorjev? "Ljudje, ki so v karanteni in imajo nižje prihodke ter tisti, ki so svoje prihodke tekom karantene izgubili (npr. samozaposleni), bodo morda potrebovali še dodatno podporo. V kolikor je možno, naj bi taki posamezniki tekom karantene prejeli finančna nadomestila in podporo. Kjer je mogoče, lahko delodajalci zavzamejo proaktivno držo in omogočijo delo od doma, za tiste, ki bi to želeli. Na ta način se zaposleni izognejo večji finančni izgubi, prav tako se s tem izognejo morebitnim občutkom dolgočasja. Delodajalci se morajo zavedati, da v takih situacijah delavci morda ne bodo tako produktivni kot sicer in da jim bo socialna podpora na daljavo od sodelavcev lahko koristila," pravi dr. Hvalec.

Fiskalne stimulacije in ukrepi na področju varovanja socialnih pravic so bistvenega pomena za blaženje ekonomskih posledic pandemije. Ti ukrepi morajo biti usmerjeni predvsem v tiste skupine prebivalstva, ki se najtežje spopadajo s krizo, poudarja strokovnjakinja. "Takojšnji ekonomski ukrepi (plačan bolniški stalež, podaljšanje ugodnosti ob brezposelnosti, razdeljevanje hrane, skrb za otroke, univerzalni finančni dohodek) lahko pomagajo varovati pred takojšnjimi učinki krize (UNHR, 2020)."

2. Stigma

Ena od težav, s katerimi se zaradi koronavirusa srečujejo pacienti in tudi zdravstveni delavci, je stigma. "Pogosto se stigma nadaljuje tudi v obdobju po karanteni, ko je izbruh bolezni že zajezen. Udeleženci več raziskav so poročali, da so jih po karanteni ljudje drugače obravnavali: izogibali so se jim, umikali so socialna povabila, obravnavali so jih s strahom in nezaupljivostjo, deležni so bili tudi kritičnih komentarjev, v lokalni skupnosti pa so jih večkrat zavračali," pravi dr. Hvalec.

Kakšna so priporočila glede spopadanja s stigmo? Strokovnjakinja pravi, da lahko stigmo zmanjša splošno informiranje in ozaveščanje javnosti o bolezni in razlogih za karanteno ter bolj podrobne informacije, ki so usmerjene v šolsko in delovno okolje. "Pri stigmatizaciji igrajo pomembno vlogo tudi mediji in njihovo poročanje. Ob izbruhu virusa sars so ugotovili, da dramatični naslovi in vzbujanje strahu v medijih vplivajo na stigmatizacijo (Person, Sy, Holton, Govert in Liang, 2004). Zato je pomembno, da strokovnjaki na vodilnih položajih hitro podajo jasna in točna sporočila, vezana na bolezen, saj s tem vplivajo na pravilno razumevanje situacije v populaciji (Brooks in sod., 2020). Za zmanjševanje stigme je pomembno, da ljudje razumejo, da virus ne določa posameznikove identitete. Treba je torej ločiti virus in človeka, tudi tako da se pri komuniciranju uporablja izraze, kot so: "ljudje, ki imajo covid-19, ljudje, ki se zdravijo/okrevajo po covidu-19" in ne "primer covid-19, covid družina, covid žrtev itd." (WHO, 2020)," še poudarja strokovnjakinja.

Zakaj je pomembno, da vlagamo v duševno zdravje?

Področje duševnega zdravja je bilo zanemarjeno več desetletij, o tem se bolj glasno govori šele v zadnjih letih. "Posledice duševnih motenj obremenjujejo družbene vire ter gospodarske, izobraževalne, socialne, zdravstvene, kazenske in sodne podsisteme držav, kar pomeni izgubo najmanj 3 do 4 odstotkov bruto domačega proizvoda, po nekaterih ocenah pa še precej več. Povsem upravičeno je torej, da države duševno zdravje uvrščajo med pomembne cilje javnega zdravja. Načrtno vlaganje v duševno zdravje pomeni manjšanje bremena družbe," poudarjajo na ministrstvu za zdravje. 

V Sloveniji se je prelomnica na področju duševnega zdravja zgodila z Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (RNPDZ), ki jo je Državni zbor sprejel leta 2018. Na ministrstvu za zdravje pravijo, da se zavedajo, da se v času, ko si prizadevamo zajeziti posledice, ki jih prinaša zdravstvena, socialna in gospodarska kriza, svet v epidemiji covida-19 sooča z novimi izzivi in tveganji za duševno zdravje. Priznavajo, da je največja ovira za uresničevanje resolucije pomanjkanje ustreznega kadra, predvsem strokovnjakov klinične psihologije. 

"Zaradi velike prevalence težav duševnega zdravja to področje postaja vse bolj aktualno, tako v evropskem kot v svetovnem merilu. Izboljšanje duševnega zdravja je eden od strateških ciljev politik Evropske unije in Svetovne zdravstvene organizacije, ki mu je v zadnjih nekaj letih namenjeno veliko pozornosti in političnih aktivnosti. Učinkoviti ukrepi in pristopi na področju krepitve in varovanja duševnega zdravja so namreč ključni za napredek družbe in gospodarsko rast, saj lahko le duševno zdrav posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost," pravijo na ministrstvu.

V okviru resolucije smo lani dobili prvih 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov in 10 centrov za duševno zdravje odraslih, ki vključujejo tudi mobilne time za skupnostno obravnavo. "Sistem zdravstvenega varstva je izredno kompleksen, zato se sistemske spremembe uvajajo postopoma, pri kadrovskih spremembah pa moramo upoštevati tudi rok za izobraževanje in usposabljanje. RNPDZ je strokovna podlaga za kadrovsko načrtovanje na področju duševnega zdravja, za njeno implementacijo pa moramo na posameznih področjih spremeniti oziroma vzpostaviti ustrezno pravno podlago v zvezi s kliničnimi psihologi," so pojasnili. Ministrstvo bo zato v predlogu novega Zakona o duševnem zdravju, ki je v fazi zadnjih usklajevanj pred javno obravnavo, uredilo pravno podlago, da lahko iz proračuna zagotovi sredstva za določeno število specializacij iz klinične psihologije.