Direktor podjetja Mikro+Polo Marko Verdev opozarja, da je treba o duševnih stiskah glasno spregovoriti. "Ne poznam podjetnika, ki bi priznal, da ima tako hude duševne stiske, da so ga dvakrat odpeljali na psihiatrijo. Zato se mi zdi, da je treba o tem glasno govoriti. Imel sem namreč občutek, da sem edini. In zato se počutiš samega in nesposobnega," pripoveduje.
A ko je javno spregovoril o svojih duševnih bojih, je ugotovil, da še zdaleč ni osamljen. Kot pravi, so se mu začeli javljati predvsem moški s podobnimi zgodbami. Hvaležni, da je spregovoril. A vsi zasebno, v tišini. "Kdaj se bo ta tišina razbila? Koliko življenj bomo še izgubili, preden bomo začeli o tem govoriti brez sramu," se sprašuje. Danes je ponosen, da je izplaval in da ni povsem podlegel stiski. Kot poudarja, duševne stiske niso znak šibkosti, temveč človeškosti: "Tisti, ki si drznemo govoriti o svojih ranah, smo močni, saj priznavamo bolečino in iščemo pomoč, preden nas povsem preplavi."
Zakaj se ljudje pogosto bojimo priznati oziroma svoje težave deliti z drugimi? Kot pojasnjuje psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny zavračanje zdravljenja duševnih težav izhaja iz različnih razlogov, kot so neprepoznavanje bolezni, strah pred stigmo in občutek manjvrednosti: "Mnogi posamezniki svojih težav ne prepoznajo ali jih pripisujejo zunanjim dejavnikom, kar jim preprečuje iskanje pomoči. Strah pred predsodki in stigmatizacijo še dodatno povečuje odpor, prav tako občutki sramu in nezaupanje v terapevtske postopke. Dodatne ovire so lahko pomanjkanje informacij, otežen dostop do strokovnjakov in finančne omejitve. Ključ do sprememb je spoštljiv in razumevajoč pristop, ki posameznikom omogoča, da se počutijo varne pri iskanju pomoči."
'Sčasoma se nisem več prepoznal'
Pet ključnih znakov, ki kažejo na resnejše težave, so dolgotrajna ali ponavljajoča se čezmerna paranoja, zaskrbljenost ali tesnoba, dolgotrajna žalost, brezvoljnost ali razdražljivost (razen v realnem žalovanju), skrajne spremembe razpoloženja, socialni umik, zanemarjanje dejavnosti, higiene, videza, velike spremembe prehranjevanja ali spanja, nenadna zloraba alkohola/drog. Še zlasti pa moramo biti pozorni na pretrgan stik z realnostjo, neobičajne spremembe v obnašanju, kot so blodnje, halucinacije ali vztrajanje pri nerealnih prepričanjih ter ogrožanje življenja: samomorilne misli ali priprave, pojasnjuje dr. Pšeničny. "V slednjih primerih je nujno treba ukrepati in poiskati pomoč, tudi če jo prizadeta oseba odklanja," opozarja.
Zlom Marka Verdeva se ni zgodil čez noč. Kot ugotavlja danes, je duševna stiska v njem brbotala več kot deset let. "In tega sprva ne opaziš. To se dogaja res res počasi. Malo po malo. Potem pa sem sčasoma ugotovil, da se več ne prepoznam, da moje reakcije niso več takšne kot leta nazaj. Da reagiram zelo agresivno in čustveno. Da me vsaka malenkost spravi iz tira, v jok ali strah," se spominja.
Počasi je postajal druga oseba in ko je začel brskati o simptomih izgorelosti, se je prepoznal, a je še vedno verjel, da bo minilo. Vseeno je poiskal pomoč psihoterapevta. Po 18 terapijah se je konec leta 2022 stanje izboljšalo in nekaj časa je bilo vse dobro, se spominja: "Potem pa sem avgusta 2023 doživel takšen zlom, da sem sam klical urgenco psihiatrije. Videl sem, da sem padel pregloboko in da psihoterapevt ni več dovolj. Čas je bil za psihiatrično zdravljenje in potreboval sem tudi zdravljenje z antidepresivi." Kot pripoveduje, je bila stiska tako velika, da je prosil, da ga zaprejo, da bi lahko tako nekaj časa pobegnil pred zunanjim svetom. Ker ni kazal samomorilnih nagnjenj, so ga napotili k psihiatru, predpisali antidepresive, potem pa je devet mesecev preživel na bolniški. "Tudi doma sem imel še nekaj napadov, kot direktor namreč ne moreš čisto izginiti iz podjetja, sploh ko je ta v kriznem obdobju. Moral sem krmariti med delom in tem, da bi bilo najboljše, da sploh ne vem, kaj se dogaja v službi, ker me je vsaka stresna informacija spravila v neverjetno stisko. Tako da sem malo delal, večinoma pa sem bil doma odklopljen od vsega." Po šestih mesecih se je s pomočjo tablet toliko pobral, da je začel znova hoditi v službo. A postopoma.
Kot Verdev ugotavlja danes, je to na na njem pustilo posledice: "Ko enkrat padeš tako globoko, da nisi več sposoben zase duševno skrbeti, to pusti rane. Še dolgo sta me pestili izguba samozavesti in nizka samopodoba. Prej sem imel občutek, da sem kot buldožer, zdaj pa sem pogrnil na celi črti, kar je zmanjšalo občutek lastne vrednosti v mojih očeh. Ne gre samo za to, da vzameš zdravila. Padel si globoko, zato imaš lahko slabo mnenje o sebi, to se ti lahko popolnoma podre. Prej si verjel, da si sposoben vsega in da ti bo vse uspelo. Potem pa naenkrat ugotoviš, da niti sam za sebe več ne moreš poskrbeti in porodi se občutek lastne nesposobnosti."
Številne so življenjske napake že potisnile do roba. A kako se obdržati na površju? "Če si podjetnik ali direktor, si ti tisti, ki rešuješ težave vseh drugih in ti moraš biti vedno močan, vedno moraš delovati neustrašen in trdno stati za vsem, kar poveš. Nikoli ne smeš priznati svojim sodelavcem ali poslovnim partnerjem, da te je strah, da doživljaš stisko, da ne veš, če bo podjetje preživelo. Sam s seboj biješ bitke, navzven pa moraš delovati, kot da je vse v najlepšem redu. Številni podjetniki živimo v prepričanju, da imajo naši zaposleni lahko stiske, mi pa ne, ker naj bi bili svetilnik oziroma vzor vsem ostalim," opisuje Verdev. Kot pravi, je tako tudi nasploh v življenju, prav vsak se lahko, ne glede na svojo vlogo, zlomi: "Pod vsako obremenitvijo ali pričakovanji okolice se lahko zlomiš, če temu nisi kos."
'Samokaznovanje ni produktivno, naše napake nas ne definirajo'
Kako se soočiti s svojimi napakami, še posebej če te vplivajo tudi na usode drugih ljudi? Kot pojasnjuje dr. Pšeničny, je soočanje z napako, ki vpliva tudi na druge, zahtevna preizkušnja, a jo lahko vidimo kot priložnost za spremembo. Ključno je, da priznamo svojo odgovornost – sebi in drugim – brez bežanja pred resnico ali brez izgovorov. Krivdo, ki je čustveni odziv, moramo ločiti od odgovornosti, ki pomeni aktivno iskanje rešitev. Pomembno je objektivno analizirati, kaj je šlo narobe, in poiskati način za odpravo posledic, svetuje.
Iskreno opravičilo, podkrepljeno z dejanji za zmanjšanje škode, lahko pomaga popraviti škodo in obnoviti zaupanje. Ključna je tudi odločitev, da napak ne bomo več ponavljali. Pri tem nam podpora bližnjih ali strokovnjaka pomaga obvladovati občutke krivde in ohranjati usmeritev na reševanje. Samokaznovanje ni produktivno, namesto tega se moramo usmeriti v prihodnost in v izkušnje, ki jih napaka ponuja. Naše napake nas ne definirajo; pomembno je, kako se nanje odzovemo, saj prav skozi njihovo reševanje lahko gradimo svoje samozaupanje in samospoštovanje, izpostavlja dr. Pšeničny.
Kako to, da je sebi in okolici zmogel priznati, da potrebuje pomoč?
Kot pove Verdev, mu nikoli ni bilo težko prositi za pomoč, če je ugotovil, da nečesa ne zmore ali ne zna: "Sem dokaj samokritičen do sebe. In ko sem ugotovil, da ne zmorem več poskrbeti zase, mi ni bilo težko prositi za pomoč. Ko so mi sprva predlagali, naj si poiščem strokovno pomoč, sem to idejo sicer zavrnil. Ampak sem potem vseeno ugotovil, da to potrebujem. Ko sem videl, da je pa prehudo, da sem res totalno nekontroliran, potem sem se enostavno prepustil drugim. Tudi psihoterapevta, ki sem mu zaupal, sem vprašal za nasvet in ga ubogal."
Prošnja za pomoč ni znak šibkosti, ampak odgovorno in pogumno dejanje, ki zahteva zavedanje in sprejemanje lastnih težav in omejitev, poudarja tudi dr. Pšeničny. Premagovanje straha in sramu je mogoče zmanjšati tako, da izberemo zaupanja vredne osebe ter z njimi postopno, premišljeno delimo svoje občutke, stiske in dome, svetuje: "Strokovna pomoč je varen prostor za soočanje z osebnimi ali občutljivimi težavami, če je prošnja bližnjim pretežka. Nihče ne pričakuje, da boste vse težave rešili sami. Tako kot obiščemo zdravnika zaradi fizičnih bolezni, je iskanje pomoči za duševne težave znak zrelosti in skrbi za svoje dobro počutje. Vsak korak proti iskanju podpore ustvarja priložnost za izhod iz težav in slabega počutja."
'Če si zlomiš dušo, bog ne daj, da bi to komu pokazal'
Kot opaža Verdev, svoje stiske še veliko težje delijo moški kot ženske: "Moški ne jokajo. In seveda družba pričakuje, da smo moški tisti, ki se ne moremo zlomiti. Pa se." Zanj je bil prvi korak priznanje, da z njim ni vse v redu: "Največji izziv je najprej priznati sebi, da si padel v duševno stisko, da imaš duševno bolezen, da si zbolel. Tega se drži neka stigma. Priznanje, da imaš čustvene težave ali da si psihični bolnik. Mislim, da moramo to stigmo preseči. Ko si priznamo, vse steče lažje. Če prosiš za pomoč." Če si zlomiš roko in po svetu hodiš z mavcem in to vidijo vsi, je sprejemljivo: "Če pa se zlomiš, če si zlomiš dušo, pa bog ne daj, da bi to komu pokazal ali da bi to kdo videl. To težko razumem, saj to je konec koncev bolezen, tako kot vsaka druga."
In kaj bi Verdev svetoval osebi, ki pri sebi opazi znake čustvene stiske? "Naj se čim več pogovarja in odkrito pove, da se je znašel v stiski in naj si privošči vsaj kakšen pogovor s psihologom ali psihoterapevtom, da ugotovi, ali je že zrel za to, da potrebuje tudi nadaljnjo pomoč ali ne. Ker če bi sam začel prej, če bi znal prepoznati simptome in jih upošteval že pred leti, ne bi padel tako daleč, ne bi se mi zgodilo vse, kar se mi je. Ampak na napakah in izkušnjah se učimo."
Kaj pa okolica? Kako lahko pomagajo bližnji?
Kot pripoveduje, je sam najbolj potreboval predvsem oporo in podporo: "Da mi je nekdo res stal ob strani, ko sem se počutil samega. Vem, da sem bil nemogoč. Še zdaj mi gre na jok, ko se spomnim, da me je metalo, na nihanja razpoloženja, pa strah. Resnično je bilo pomembno predvsem to, da sem vedel, da sem imel oporo. Vsaj pri meni je v depresijo, anksioznost in tesnobo vodilo to, da se stvari ne dogajajo več tako, kot si predstavljaš. Prihaja do nekih blaznih sprememb, zato sem potreboval stalnost. Nekaj, kar se ne spreminja. Da imaš prostor, kjer je vse enako, kjer ni težav, kjer si rečeš, ob teh ljudeh sem lahko miren, ker vem, da se ne bo zgodilo nič slabega."
Ali se boji prihodnosti? "Zagotovo me je malo strah, da se ne bi epizode ponovile, sploh ko ne bom več jemal zdravil. A kljub temu verjamem, da bo vse v redu." Je pa spremenil svoj pogled na življenje nasploh: "Največ mi pomeni osebni uspeh, v katerega štejem to, da sem miren, zadovoljen in svoboden. Ne pa poslovni uspeh. Neki visoki dobički mi ne predstavljajo več prioritete. Uspeha ne doživljam tako kot v preteklosti. Spremenil sem pogled na to, kaj je uspeh. To ne pomeni, da zdaj delam manj ali da so se cilji znižali. A ne bom si več toliko gnal k srcu, če mi ne uspe doseči zadanega dobička."
"Z iskanjem realističnih ciljev in poslušanjem svojih potreb lahko posameznik zmanjša pritiske ter vzpostavi bolj zdravo ravnovesje in notranji mir. Če tega ne zmoremo sami, se je treba obrniti na strokovnjake psihoterapevte."
Družbeni, finančni, tehnološki pritiski – kako krmariti med njimi?
V naših življenjih se subjektivni in objektivni pritiski pogosto prepletajo in krepijo, kar vodi v povečano obremenjenost posameznika. "Objektivni pritiski izhajajo iz zunanjih dejavnikov, kot so dolge delovne ure, visoka pričakovanja na delovnem mestu in negotova zaposlitev, ki lahko vodijo tudi v izgorelost. Družbeni in kulturni standardi lepote, uspeha in socialnega statusa ustvarjajo težko dosegljiva pričakovanja, še posebej za ženske in mlade, kar močno vpliva na samozavest. Finančni pritiski, kot so dolgovi, gospodarska negotovost in zahteve po vzdrževanju življenjskega standarda, povečujejo stres in občutek nemoči," opisuje dr. Pšeničny.
Tehnološki pritiski, kot so stalna povezanost in pričakovanje hitrih odzivov, dodatno otežujejo sprostitev, medtem ko družbeni mediji utrjujejo nerealne standarde in izpostavljajo posameznike kritikam. Subjektivni pritiski izhajajo iz notranjih prepričanj in konfliktov, kot sta perfekcionizem in občutek, da "nismo dovolj dobri," kar spodbuja doseganje nemogočih standardov. Primerjanje z idealiziranimi podobami na družbenih medijih še poglablja te občutke, strah pred neuspehom pa zavira tveganja, kar vodi v pomanjkanje občutka dosežka in zadovoljstva.
Kot sklene, rešitev leži v prepoznavanju teh konfliktov, sprejemanju lastne nepopolnosti in gradnji sočutnejšega odnosa do sebe: "Z iskanjem realističnih ciljev in poslušanjem svojih potreb lahko posameznik zmanjša pritiske ter vzpostavi bolj zdravo ravnovesje in notranji mir. Če tega ne zmoremo sami, se je treba obrniti na strokovnjake psihoterapevte. "