Gospod minister, v Kliničnem centru je zaposlenih več kot šest tisoč ljudi, je torej eno največjih slovenskih podjetij. Ostali so brez direktorja, brez v.d.-ja. Kdo je zdaj na čelu Kliničnega centra? Ste računali, da bodo šle stvari tako daleč?
Klinični center vodi dosedanji direktor, ki je zdaj v vlogi vršilca dolžnosti. Vendar, ker ne želi več opravljati niti tega položaja, bo svet zavoda moral zelo hitro, že prihodnji teden, imenovati novega vršilca dolžnosti. Kar se tiče mojih pričakovanj, sem osebno to pričakoval. V javnih zavodih se terja odgovornost vodstva za mnogo manjše dogodke kot je bil ta.
Kako komentirate izjavo predsednika Zdravniške zbornice Marka Bitenca, da se z zdravstveno reformo zdaj ne ukvarja nihče?
Deloma ste za to zaslužni tudi mediji, ker izbirate dogodke, ki so bolj zanimivi. Vendar pa reforma poteka zelo intenzivno, vrstijo se posvetovanja, ki so mogoče manj opažena. Dosegli smo pozitiven odnos pri posvetu s sindikati, prihodnji teden bo posvet z ekonomisti, in še veliko dogodkov v zvezi s tem bi lahko naštel, ki se bodo v prihodnosti seveda še stopnjevali. Hkrati pa vzporedno že nastajajo osnutki nove zakonodaje.
Potem ko je komisija ministrstva junija ugotovila, da z nakupom miz ni nič narobe, ste zahtevali ponovno in podrobnejšo preverjanje posla. Kaj je po vašem v ozadju? Se je nekdo okoristil, je šlo za malomarnost?
Treba je povedati, da je komisija oddajala posamezne faze poročil, ker nekateri dogodki niso dokončani, nekateri dokumenti ne pridobljeni. Spomnili se boste, da so se, nazadnje še tik pred zadnjim poročilom v oktobru, pojavljali ponarejeni dokumenti. Skratka, ni mogoče trditi, da je komisija oddala več poročil, oddala je eno samo končno poročilo, in to je pokazalo, kar se je pač pokazalo.
Da se je nekdo okoristil?
Ne. Te možnosti, da bi dokazovala materialno okoriščanje, komisija nima. Ker pa so nekateri pokazatelji, ki kažejo tudi v to smer, smo predali vso zadevo tudi tožilstvu, ki je pristojno, da ugotovi, ali gre tudi za take okoliščine.
Kako pa komentirate govorice, da ste pri iskanju odgovornih tako vztrajni, ker se želite po koncu ministrskega mandata vrniti v Klinični center kot njegov generalni direktor?
Naj rečem, da so moje ambicije, za katere pa je vprašanje, če bodo uresničene, da bi pripeljal zdravstveno reformo do srečnega zaključka. V tistem času, kadarkoli že to bo, bo – prepričan sem – Klinični center vodil uspešen direktor in prav nič ga ne bo mikalo, da bi mesto prepustil meni.
Nekateri pa kljub temu zahtevajo vaš odstop. Kako to komentirate?
Menim, da je tako vprašanje nekaj, kar slišim skoraj pri vsaki stvari, ki jo razkrijemo na ministrstvu. Rekel bi, da tisti, ki take zgodbe povzročajo, prikrivajo take dogodke. In da tisti, ki jih razkrivajo, verjetno niso krivi zanje. Jaz mislim, da je razkrivanje dogodkov, ne glede na to, da je boleče, ne glede na to, da za kratek čas v javnosti pušča slabe občutke, potrebno. Javnost mora vedeti, da s takimi dogodki živimo. In da je prav, da se razkrivajo.
