Zagotovo ne gre dvomiti v dobre namere državnega Stanovanjskega sklada, da resnično želi čim več Slovencem zagotoviti primerna stanovanja. Čeprav gre za bolj ali manj prozorno igro države s kupovanjem naklonjenosti mlajših slojev prebivalstva je treba priznati, da je Ovnov sklad kljub vsemu napravil dosti dobrega pri poskusih zniževanja bančni obrestnih mer in je bogata zakladnica strokovnega znanja s področja stanovanjske politike, stanovanjskega kreditiranja prebivalstva in financiranja neprofitnih ter socialnih stanovanj. Kljub mnogim očitkom gre tej ustanovi priznati, da so kritike na račun njihovega dela pogosto povsem zgrešile cilj. Nasprotno. Z gotovostjo lahko trdimo, da bi bil sklad lahko v marsičem za zgled marsikateri neodvisni ustanovi, ki je nastala v obdobju tranzicije.
Morda je prav zaradi razumevanja celotne problematike trga stanovanj in nepremičninskega trga v celoti, postal žrtev lastne politike, ker država enostavno ni razvila vseh potrebnih vzvodov za nastanek nepremičninskega trga v pogojih tržnega gospodarstva. Skladove analize so že pred leti pokazale, da je vsak njihov stanovanjski kredit povišal ceno stanovanj v Ljubljani do 5 odstotkov. Potem so začeli s spremembo vloge te ustanove, ki je postala vlagatelj na nepremičninskem trgu. Grozo zbujajoči pa so pričakovani učinki stanovanjske varčevalne sheme v letu volitev v Državni zbor. Kljub vsem dobronamernim opozorilom Banke Slovenije ni zaleglo nič in eldeesovci so šli na stanovanjski trg kar z valjarjem. Sprejeli so zakon, ki je omogočil nove možnosti za dvigovanje cen nepremičnin. Jasno je, da bodo zaslužili predvsem vlagatelji v stanovanja, čeprav je dejavnost sklada socialnega in ne podjetniškega pomena.
Ker pa je do izteka prve varčevalne sheme še dokaj daleč, so na skladu morali poskrbeti, da cene stanovanj do takrat ne bodo obtičale na istem mestu oziroma, da ne bi preveč padle. Izmislili so si odkup stanovanj, ki jih vlagatelji ne morejo prodati, ker naj bi bile cene previsoke. Ta stanovanja naj bi potem ponudili po 15-30 odstotkov nižji ceni od tržne. Pa poglejmo. Po edino javno dostopnih podatkih o tržnih cenah stanovanj (Slonep) je septembra lani znašala povprečna cena garsonjere v Ljubljani 3500 DEM za kvadratni meter, sklad pa je na razpisu garsonjere na Topniški ulici ponujal za ceno 370 tisoč tolarjev za kvadratni meter. Podobno je bilo v Kamniku in Domžalah, kjer velja, da so povprečne cene 2700 DEM, sklad pa jih ponujal od 310 tisoč do 320 tisoč tolarjev za kvadratni meri. Kje je tukaj nižanje cen v obljubljenem odstotku? V resnici je sklad dvigoval cene, kar je povsem v skladu s dosedanjimi posledicami njegovega poslanstva.
Neuspeli razpis prodaje t.i. ugodnih stanovanj seveda ni uspel, ker so bila stanovanja povprečno dražja od povprečnih dosedanjih tržnih cen. Kljub temu, da je sklad doživel nekatere kadrovske spremembe v nadzornem svetu, kjer ni bilo dvoma, da se skrivajo tudi povsem zasebni interesi ljudi, ki živijo od nepremičninskega trga, bo potrebno postoriti še marsikaj, da bo nepremičninski trg postal del tržnega gospodarstva. Kljub nedvomni nujnosti obstoja takšne ustanove bo potrebno omogočiti tudi razvoj trga najemnih stanovanj, ki morda na kratki rok ne bo preveč stimulativen na rast cen nepremičnin, vendar bo omogočil tudi razvoj trga dela in predvsem zapolnil tisto vrzel, ki jo pogrešajo mladi volivci LDS – to je enostaven in poceni dostop do najemnih stanovanja, tam kjer so delovna mesta. Rast cen nepremičnin pa zaenkrat dobro vpliva na rast nekaterih zelo neperspektivnih industrij, ki se še vedno niso prestrukturirala (gradbeništva, ter različnih dejavnosti izdelovanja gradbenih materialov ter predvsem bančništva). Najpomembnejši efekt učinkovite stanovanjske politike je zagotovo nastanek učinkovitega trga dela, ki omogoča mobilnost delovne sile.
Koristno bi bilo, če bi pristojnost s področja nepremičninskega trga prenesli z Ministrstva za okolje in prostor, na Ministrstvo za gospodarstvo. V novi resor bi morala soditi tudi pristojnost delovanja državnega stanovanjskega sklada.
