Bela zastava ni plapolala dolgo, že poleti so nastale prve partizanske enote

Za Slovence se je druga svetovna vojna začela v nedeljo, 6. aprila 1941, ko je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Že tretji dan po napadu se je zaradi šibkega odpora jugoslovanske vojske vojna v Sloveniji tudi končala. Navidezni mir po okupaciji slovenskega ozemlja pa ni trajal dolgo - že poleti so nastale prve partizanske enote.

Večina slovenskega prebivalstva okupacije ni niti odobravala niti se z njo ni sprijaznila

Na ozemlje Slovenije, takrat Dravske banovine, so nemške enote prodrle že prvi dan vojne proti Jugoslaviji. Dva dni kasneje jim je sledila italijanska vojska s prodorom v Zgornjesavsko dolino. Napadalcem so se v glavnem upirali le vojaki na mejah. Po vsega treh dneh je bila na ljubljanskem Nebotičniku že izobešena bela zastava, simbol vdaje.

Ljubljančani so pričakovali vkorakanje nemških enot iz gorenjske smeri, vendar je v Ljubljano 11. aprila 1941 vkorakala italijanska vojska. Jugoslovanski vojaki so se umaknili iz Slovenije ali pa so bili zajeti. Slovensko ozemlje je bilo z odločitvijo Adolfa Hitlerja razdeljeno med tri države napadalke: Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Manjše ozemlje petih naselij v okolici Brežic je okupirala tudi hrvaška NDH.

Večina slovenskega prebivalstva, izjema so bili pripadniki nemške in madžarske manjšine, okupacije ni niti odobravala niti se z njo ni sprijaznila. Vprašanje je bilo le, kakšen naj bo način odpora in kdaj bo pravi trenutek zanj, ugotavljata v knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni zgodovinarja Zdenko Čepič in Damijan Guštin.

Ustanovne skupine OF komunistom priznale vodilno vlogo v odporu

Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF), osrednjo odporniško organizacijo Slovencev v drugi svetovni vojni, so ustanovili 26. aprila 1941, na dan, ko je bil Hitler v Mariboru. Vsaj 20 let po vojni je sicer veljalo, da je bil sestanek v ljubljanski vili industrialcev Vidmar dan pozneje, zato tudi izbira 27. aprila za praznik - do leta 1991 dneva OF, nato pa dneva upora proti okupatorju.

Ustanovne skupine OF, ki so brez hujših trenj komunistom priznavale vodilno vlogo, so sklenile začeti priprave na oborožen odpor. Sprva podtalne oblike odpora OF so bile številne in raznovrstne - od raznih propagandnih akcij do sabotaž in napadov na okupatorjeve postojanke. Poleg podtalnega delovanja pa je bila za odpor najpomembnejša njegova oborožena organizacija.

Direktor Inštituta za novejšo zgodovino Guštin je v pogovoru za STA pojasnil, da so slovenski komunisti nalogo organiziranja oboroženega odpora proti okupatorjem dobili od politbiroja Komunistične partije Jugoslavije. Že poleti 1941 so ustanovili prve partizanske enote in po vsej Sloveniji se je začel oboroženi odpor, ki je sčasoma prerasel v narodnoosvobodilni boj. Borci so sprva v velikem delu izvirali predvsem iz vrst komunistov, vendar tudi iz drugih političnih skupin OF.

Protikomunizem spodbudil tako politično kot vojaško kolaboracijo

Okupator je zato izrabil protikomunistično prepričanje dela prebivalstva za sodelovanje teh proti sonarodnjakom, ki so se upirali. Dejansko iste kolaborantske enote so zato Italijani in Slovenci različno razumeli in imenovali: Italijani Prostovoljna protikomunistična milica (MVAC), Slovenci vaške straže, četniki oz. Štajerski bataljon in Legija smrti. Partizanska stran pa jih je imenovala belogardisti (vaške stražarje) in plavogardisti (četniki).

Od poletja 1942 so tako po vaseh Ljubljanske pokrajine nastajale postojanke vaških straž, skupaj več kot 60, nekatere tudi v letu 1943. Njihov nastanek je spodbudil tudi začetek prvega partizanskega osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini maja 1942.

V tradicionalnih političnih strankah so po Guštinovih besedah odpor proti okupatorju v okviru OF zaradi vodilne vloge komunistov v njem enačili s komunistično revolucijo za spremembo političnega sistema. Vsa kolaboracija Leona Rupnika in domobranstva je imela podlago prav v protikomunizmu. Rupnikovci so bili fanatični protikomunisti in sodelovanja s komunisti sumili celo najvišje predstavnike nacistične oblasti, italijanske "badoljance" pa sploh označevali za sodelujoče s partizani.

Konec leta 1942 prinese vzpon partizanske vojske v Ljubljanski pokrajini

Navidezni mir po okupaciji slovenskega ozemlja ni trajal dolgo. Prve načrtovane vojaške akcije je partizanska vojska izvedla oktobra 1941 z napadi na Šoštanj, Lož in Bezuljak, ki so dodobra razbesneli italijanske poveljnike. Oboroženi spopadi so se razširili postopoma, predvsem z razvojem partizanskih enot in okupatorjevimi prizadevanji, da bi jih uničili. V letu 1941 so bili to povečini kratki spopadi z omejenimi silami na obeh straneh.

Poletje 1942 je bilo v znamenju okupatorjeve pobude. Tako italijanska kot nemška okupacijska oblast sta se odločili, da odločno odstranita partizanske enote s svojih območij, vendar njuna pobuda ni trajala dolgo. Pozna jesen in zima 1942 v Ljubljanski pokrajini prineseta vzpon partizanske vojske. Zdaj že dovolj konsolidirane brigade so začele napade na postojanke vaških straž in italijanske vojske

Spomladi 1943 so partizanske enote prvič prešle v odprte, manevrske boje z okupatorji, je opozoril Guštin. Julija 1943 sta ustanovljeni prvi dve slovenski diviziji, 14. in 15. divizija narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov Jugoslavije (POJ). Razglasitev kapitulacije Italije 8. septembra 1943 pa je ponudila pravo priložnost za razorožitev italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini.

Po kapitulaciji Italije velik priliv prostovoljcev v odporniške vrste

Kapitulacija Italije pomeni prelomnico v razvoju slovenske partizanske vojske. Prišlo je do velikega priliva prostovoljcev, celo iz z žico obdane Ljubljane. Partizani so s šestimi brigadami uspeli razorožiti veliko večino italijanske divizije Isonzo, kar je omogočilo oborožitev prostovoljcev in mobilizirancev. Prvič so namreč razglasili vojaško obvezo vseh Slovencev za vstop v Narodnoosvobodilno vojsko in partizanske odrede Slovenije, kot se je partizanska vojska uradno imenovala. Na Dolenjskem in Notranjskem nastane obsežno osvobojeno ozemlje, ki obsega skoraj celotno Ljubljansko pokrajino.

Konec septembra 1943 prinese začetek velike nemške ofenzive v Slovenskem primorju in Istri, v začetku oktobra Vrhovni štab ustanovi prvi slovenski korpus (7. korpus NOV in POJ), že sredi oktobra pa nemški okupator začne obsežno ofenzivo v Ljubljanski pokrajini. Po površini, ki jo je zajela ofenziva, je bila največja operacija proti slovenskim partizanskim enotam in tudi po posledicah najhujša. Vsakega tretjega partizana ni bilo več v vojski, ker so padli, bili ujeti, ustreljeni ali pa so začasno ali za stalno dezertirali.

Slabo leto dni pred osvoboditvijo v partizanski vojski okoli 38.000 borcev

Konec poletja 1944 je partizanska vojska po Guštinovih besedah dosegla svoj organizacijski in razvojni višek. Tedaj je štela okoli 38.000 borcev, od katerih je bilo 21.000 borcev v bojnih enotah, drugi pa v službah in zaledni vojski. Na osvobojenem ozemlju na Notranjskem prve dni septembra 1944 prvič pristanejo zavezniška letala, ki začno odvažati ranjence v Italijo in kasneje v Dalmacijo.

Od jeseni 1944 so vedno bolj okrepljene nemške in kolaboracionistične enote prisilile partizansko vojsko v obrambo osvobojenih ozemelj, odkoder se je pretežno oskrbovala. Najhujši pritisk je prihajal v smeri Suhe krajine in doline Krke. Od oktobra 1944 do aprila 1945 je 7. korpus prestal kar pet velikih ofenziv, v katerih pa se je - ob velikih izgubah - vselej izmaknil neposredni obkolitvi in uničenju. Pod še hujšim pritiskom je bil 9. korpus na Primorskem in Gorenjskem.

Konec aprila 1945 pa se že začnejo vojaške operacije za osvoboditev Trsta, 9. maja tega leta je osvobojena Ljubljana, šest dni kasneje pa se na Poljani pri Prevaljah končajo zadnji boji druge svetovne vojne na evropskih tleh.