A čeprav tiste kotalke niso bile namenjene njej, so kmalu spet prišle v njeno življenje - ker je imela njena starejša sestra težave s hrbtenico, so ji svetovali kotalkanje, saj je dobro za držo in za koordinacijo telesa. "Ko sem jih tudi sama obula, ni šel dan mimo, da jih ne bi imela na nogah," mi pove Lucija. Imela je le tri leta, ko se je lotila tega športa, ki jo je spremljal četrt stoletja. Pri 27 letih se je poslovila od tekmovanj ... Tistih na koleščkih, a takrat se še ni zavedala, da jo bo kmalu čakalo najzahtevnejše tekmovanje - boj za življenje. 

"Lucija je bila na treningu, ko naju je obiskala zdravnica, rekla je, da o tem ne more po telefonu," mi pove Ivo Mlinarič, Lucijin oče. Diagnoza - rak na dojkah. Lucija je tako na kotalkah, kjer se je prej počutila najbolj varno tudi v težkih trenutkih, ko sta bila bolna njena starša, ko je lahko vsaj z glavo zbežala v drugi svet, zdaj izvedela, da temu ne bo mogla več ubežati na tak način. "Ne, to ni res, jaz moram trenirati," je bil njen odziv, se spominja Ivo, imeli so težave z dopovedovanjem, da mora čim prej začeti z zdravljenjem, mi pove Lucijina mama Ana. "Hotela sem še zadnjič zaplesati," mi te trenutke opiše Lucija, ki se je takrat ravno odpravljala na Svetovne igre. Da ji ne more tega odvzeti, je začutil tudi njen zdravnik, ki ji je rekel, naj se vrne z medaljo, potem pa mora začeti z zdravljenjem.

Z diagnozo je šla na tekmovanje, njena kotalkarska družina z vseh koncev sveta, njeni sotekmovalci pa so se postavili na ocenjevanju za njo in ji s tem pokazali še dodatno podporo in oporo, ker je takrat ni spremljal trener. Pokazala je, da sta njen talent in garanje močnejša od bolezni, osvojila je drugo mesto, ko pa je prišla domov, je uspela premagati tudi bolezen. 

Po enem letu se je vrnila na kotalkarsko ploščo, osvojila naslov evropske prvakinje in 2. in 3. mesto na svetovnem, s takšnimi vrhunskimi dosežki se je pri 27 upokojila od tekmovanj, ostala pa je trenerka.

Zgodba za hollywoodski film – z glavno junakinjo, ki doživi srečen konec ... Do tu ... A življenje ni film in Lucija, danes 30-letnica, zopet upa, da si bo izborila tisti "srečna do konca svojih dni". 

Eno leto je, odkar je začutila hude bolečine v hrbtenici in medenici. Vedela je, da je dovolj močna, da se zopet spopade z boleznijo, a tokrat se z njo ne more spopasti sama. 

Bolezen se je vrnila z večjo močjo, preplavila ji je praktično celotno telo. Naši zdravniki sproti prilagajajo zdravljenje odzivom njenega telesa, a kljub temu da Lucija zaupa uradni medicini, tudi sama prihaja iz medicinske družine, so začeli raziskovati, kakšne možnosti se ji še ponujajo. 

Lucija, kot so jo poznali, je izginjala. Lani novembra se je težko postavila na noge, večino časa pa je prespala.

V njenih najhujših trenutkih jo je fant odnesel v avto in jo odpeljal v Nemčijo na imunoterapije. Tretji dan se je že postavila na noge in vedno bolj pridobivala na močeh, vračala se je stara Lucija, na izvidih pa se manjšajo metastaze na pljučih in jetrih. "So primeri, ko so tudi ozdraveli." Seveda je brez potrebe tukaj njeno dodajanje, da si želi biti ena od teh primerov, ampak to zdravljenje stane - 1500 evrov za teden terapij. In ob tem ni sama. "Dobro se z dobrim vrača, so mi vedno govorili," pravi Lucija, ki je tudi ambasadorka Vrabčka upanja, fundacije za oddelek invalidne mladine in rehabilitacije v Stari Gori, ki bo zdaj zbirala donacije tudi zanjo. Hvaležna, tudi če gre za lepo misel, pravi in počaščena ob dražbi, za katero je košarkar Luka Dončić podaril svoj dres s podpisom.

Vsi pozitivnih misli, da ji bo to rešilo življenje, sploh tisti, ki jo poznajo in vedo, da je rojena zmagovalka.