Hitri in drzni po gorenjsko, letališče postalo dirkališče

Celoten dogodek, ki je minuli konec tedna na Gorenjsko pritegnil več tisoč obiskovalcev in zbral več kot 500 vozil, sta sestavljala t. i. "car show", ko so lastniki lahko pripeljali in parkirali svoje jeklene lepotce, da so jih lahko občudovali tudi drugi, in pa t. i. "drag race", kjer so vozniki tekmovali v kontroliranem pospeševanju na letališki stezi.

Zmagal je tisti od dveh avtomobilov hkrati na stezi, ki je hitreje dosegel mejnik 402 metrov. Oziroma četrt milje. Zveni znano? Vsakdo, ki je gledal filmsko franšizo Hitri in drzni, ki je leta 2001 postala svetovna uspešnica v kar desetih nadaljevanjih, ve, o čem govorimo.

Magična meja desetih sekund že krepko presežena

"Tam je bil zelo dober čas pod desetimi sekundami. Danes imamo tukaj avtomobile, ki zmorejo to razdaljo premagati v dobrih osmih sekundah. Ob tem pa moramo vedeti, da vsake pol sekunde pomeni 10.000, 15.000, 20.000 evrov, da se to doseže. Da se čas zmanjša pod 10 sekund, je ogromen napor, saj se avto, sila težnosti in zračni upor zelo upirajo," Marko Ferlin, soorganizator dogodka Head2Head Drag Race pojasnjuje, koliko denarja je treba vložiti v predelavo avtomobila, da se lahko doseže tako hiter čas. Tekmovalni avtomobili so bili v soboto razdeljeni na razrede od 14 do devet sekund.

"Tudi tukaj imamo nekaj avtomobilov, ki so bili ikonični prav za Hitre in drzne, zato je največ pozornosti namenjene prav njim," pokaže na modro Toyoto supra četrte generacije. "Glavni igralec Paul Walker je kot Brian O'Conner v prvem filmu vozil oranžno supro," spomni. Avtomobilski odvisnik je tudi sam. "Že v gimnaziji sem imel na zvezkih nalepljeno podobo BMV M3 E46, od takrat to sanjam. In zdaj uvažam avtomobile, organiziramo avtomobilistične dogodke, bencin nekako teče po mojih žilah," pravi Ferlin. Uresničile so se mu tudi najstniške sanje: "Doma imam tri M3, to zbirko sem si nekako želel narediti."

 "Vsakega otroka vleče v avtomobile, odvisno pa je, koliko se potem temu prepustiš," njegov sodelavec Svit Zagorc opiše, kako se je sam zaljubil v ta svet, ko je na cesti prvič zagledal lamborghinija. "Murcielago je bil tako nizek in širok, da sem mislil, da mi bo oči raztegnilo, zdel se mi je kot vesoljska ladja."

S športnimi avtomobili so se lahko peljali tudi obiskovalci

Še kako dobro to razumeta 12-letna prijatelja Maks in Urh, ki navdušeno tekata po letališču gor in dol med tekmovalnimi avtomobili ter s prstom kažeta zdaj na tega, zdaj na onega. Maks je vstopnico za dogodek dobil za rojstni dan, saj pravi, da je velik ljubitelj dirkalnih avtomobilov. Njegov sosed vozi avtomobile prestižnih znamk, kot sta Ferrari ali Lamborghini, ki jih zadovoljno občuduje tudi mali svetlolasec. Zaupa pa nam še, da bo očeta Jerneja pozneje v Lescah skušal nagovoriti na t. i. taksi vožnjo, med katero se lahko obiskovalci po pisti zapeljejo z dirkalnimi vozniki.

Tudi Urh si je zelo želel priti, zanj je to prvi tovrstni dogodek. "BMW M5 CS," pa kot iz topa izstreli, kateri avto bi si sam želel imeti, ko odraste.

Američan si je omislil Yuga

Na dogodku, ki je v Lescah tokrat potekal drugič, je tekmovalo približno 130 avtomobilov, več kot 400 pa se jih je postavilo na ogled. Bili so z vsega sveta. Američan Justin Reid, ki je nov dom našel na Balkanu, je vozil jugoslovansko legendo. "Zagotovo je najpočasnejši avtomobil tukaj," ponosno pokaže na svojega zlatega Yuga. Z njim je v soboto po triurni vožnji pribrnel iz Zagreba, kjer zdaj živi. Pred letom dni ga je kupil v Beogradu in z njim prevozil že skoraj 50.000 kilometrov: "Z njim smo se peljali vse do Francije, vsak mesec gremo v Beograd."

"Ta Yugo je na spletu postal velika senzacija, na svojih platformah imam več kot milijon sledilcev, ki spremljajo njegova popotovanja. Sicer imam šest avtomobilov in vsi so slabi, ampak Yugo 55 je najslavnejši," spomni, da za Američane prav kragujevška legenda velja za najslabši avtomobil na svetu.

Oklobučena ekipa

Ob Yugu pa je mogočno hrumel rdeči peugeot 205, letnik 1991. "Rekel sem mu, da morava tekmovati. Morda edini avtomobil, ki ga Yugo lahko premaga. Motor 1.1, 55 konjskih moči (41 kilovatov)," Nejc potreplja armaturno ploščo ostarelega vozila. Trije prijatelji so ga kupili za 850 evrov. "Čisto za šalo, že povsem razpada," se plastika vda pod njegovo dlanjo.

Kvalifikacijsko vožnjo je odpeljal njegov prijatelj. "Kakšen čas je dosegel? Ne vem, najbrž je bila tako velika številka, da sploh nismo pogledali na listek. Ni imelo smisla, saj je tako počasen," podraži njihov skupinski avtomobil. Tudi sicer je prešerno razpoložen, na glavi mu počiva slamnik, sombrero nosi tudi Eva na sopotnikovem sedežu. "Podtaknil mi jo je njen fant, ki je rekel, naj jo peljem en krog," z glavo pomigne proti svetlolascu, ki se smeji zunaj.

Zgodba ženske za volanom

Dekleta pa dirke niso preživele le na sopotnikovem sedežu. "Oče je bil velik ljubitelj avtomobilov, dirk in hitrosti, zagotovo si je želel sina, toda dobil je hčer," skomigne z rameni Tamara Sudarević Kos. A kakšno hčer. Oblečena v kombinezon in posebne dirkaške čevlje ter z roza čelado pod roko stoji pred belim avtomobilom, v katerem je samo en sedež. Zanjo.

Že 20 let je del dirkalnega sveta. Vozi v razredu 12, govora je torej v sekundah, kolikor jih vozila potrebujejo za četrt milje. Ne samo, da nima drugih sedežev, njen avtomobil nima niti plastik, notranjost je povsem "oskubljena".  Pravi, da avto tehta 1100 kg, pokušali so znižati težo, ne da bi posegali v ključne dele.

"Čim lažje, tem boljše. Tri dni pred dirko tudi nič ne jem," se šali. Nato pa se zresni in pojasni, da pa se je treba vseeno dobro naspati, da si lahko zbran. "Da ne zamudiš na semaforju, hitra reakcija je zelo pomembna. Da imaš bistro glavo, da lahko spremljaš, kako se avto obnaša, da te ne bi kaj presenetilo," našteva. "Glede na to, da ima avtomobil več kot 600 konjev, nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Vedno gre lahko kaj po zlu," je stvarna.

Njena honda civic iz leta 1996 ima 620 konjskih moči (462 kW). "Ampak iz tistega časa sta ostali samo karoserija in armaturna plošča, motor je povsem predelan," pove. Pravi, da je zdaj na tržišču vreden najmanj 25.000, 30.000 evrov. Ampak nikoli ga ne bi prodala, takoj poudari. "Z mano bo, dokler bom dihala," ljubeče poboža napis, posvečen pokojnemu očetu. Oči se ji orosijo ob pripovedovanju, da žal ni dočakal trenutka, ko so avtomobil do konca sestavili in ga usposobili za te dirke.

Pojasni, da se na dirki v pospeševanju na ravni stezi ne meri samo končen čas, ampak tudi odzivni. Torej, koliko časa potrebuje voznik, da spelje, ko se na semaforju prižge zelena luč za štart. "Mož je pritekel z listkom, moj odziv je bil 0.00, hitreje od semaforja," ponosno pove.

Nadaljuje, da še enkrat izmerijo čas po 18 metrih oziroma 60 čevljih: "Tukaj so v prednosti avtomobili s pogonom na vsa štiri kolesa, bolj kot tisti, ki imajo pogon le spredaj ali zadaj, saj se hitreje spravijo v pogon," razlaga. Izmerijo še končni in pa skupni čas, torej čas brez začetnega odziva oziroma vključno z njim.

"Mnogi mislijo, da pač samo vozimo naravnost. Toda sploh pri ročnem menjalniku se res nagaraš. Prva, druga, tretja, maksimalno četrta, tam blokada. Tudi pri zaviranju ... ojoj. Imam 'drag' pnevmatike. Na cilju moram zelo paziti, kako ustavim, saj sprednji del začne plesati, to so velike hitrosti. Sprednje gume morajo biti spuščene na 0,5 bara, da bi sploh prijele," primerja s tlakom med 1,8 do dva bara, kolikor je običajno za "civilne avtomobile". Zadnje gume ima na treh barih: "Sprednje grabijo in vlečejo, zadnje pa morajo biti čim bolj polne zraka, da bi jih avtomobil lažje vzel s sabo," opisuje. Na kvalifikacijah je dosegla hitrost 220 km/h.  

Brez spretnih rok ne gre

Izrecno poudari, da uspehov na stezi ne bi bilo, če ne bi bilo tehnične ekipe. "Pred dirko garajo po cele dneve, tudi ta avtomobil je več ali manj slovenski izdelek," izpostavi. Nace King se je v Tamarini zgodbi najprej znašel kot mehanik vozila, ukvarja se tudi s strojno obdelavo motorjev. "Za ta dotični avto smo delali obdelavo pri meni. Se pravi, blok motorja, glavo motorja in vse ostale stvari smo zlagali pri nas, tudi obdelava je bila v celoti narejena pri nas. Za tuning in mapiranje vozila je poskrbel moj prijatelj. Trenutno ima 620 konjev, dosegamo zelo dober čas, smo konkurenca v prvem pogonu. Večino dirk odpeljemo na Hrvaškem, ker je v Sloveniji vse skupaj nekoliko zamrlo, kar je po eni strani žalost, da Slovenci tega nimamo," zmaje z glavo.

Tudi on se spominja, kako so lovili zadnje ure pred dirkami, ko so imeli težave z ostalimi deli na vozilu. "Vozimo japonski avto in deli niso dobavljivi z danes na jutri. Vse smo naročali iz ZDA in preden je vse to prišlo s pošto do nas, sta nam ostala dan, dva, da smo zadevo sestavili in pripravili za dirko. Kar pa pomeni celodnevno 'šraufanje', celonočno in potem še naslednji dan, da se nazadnje uspe ujeti dirko. Ampak brez tega ni tega športa," je jasen. "In povsem druga zgodba je, če kupiš serijsko vozilo z veliko konji, s katerim lahko dirkaš, kot pa če se lotiš predelave takega avtomobila dobesedno iz nič," poudari.  

Ob Tamari stoji še soprog Filip. Nekoč je dirkal tudi sam, nato pa se je temu odrekel zaradi njenih sanj, saj bi bilo finančno nevzdržno, če bi to počela oba. "Leta truda in odrekanj so se nazadnje izplačala, postala je hrvaška podprvakinja," ponosno pokaže na ženo.

Kadar nista na stezi, ampak na cesti, pa volan vseeno vedno prevzame sam. "Jaz se samo vozim poleg kot torba," se smeji hitra svetlolaska, ki je uresničila očetove sanje.