Dopust, kamor lahko 'v miru' pelješ tudi ženo

"Navadiš se. Jaz zdaj niti ne čutim, da stojim v vodi," mi pravi Boštjan Jakopič, navdušen ribič, ki je danes star 46 let. Ribolovne tradicije pa ni prinesel od doma, saj tam nihče ni lovil. Sam pa je že kot šestletni fantič kar z roko lovil ribe iz potoka. "Po pet, šest rib na dan. Riba se skrije pod kamen, z roko greš za njo, počakaš, začutiš, prideš do škrge, daš prste skozi in riba je tvoja. No, pri 11 letih pa me je ujel čuvaj in potem so me vpisali med ribiče," se smeji.

Zdaj brede po Tolminki, nosi ribiško palico in mrežo, sak ji pravijo. "Z njim ribo enostavno rešiš. Tudi ko ribo ujameš, jo imaš vedno v vodi, ne vzameš je ven. Ko prime, jo privlečeš do plitvine in zajameš s sakom. Ta je gumiran, da ne pobereš sluzi z nje. Če ribo primeš, moraš imeti vedno mokro roko, najboljše je, če jo tudi ohladiš. Riba ima osem stopinj, toliko kot voda, ti jih imaš pa 36. Zaradi prevroče roke lahko pride tudi prav do opeklin. Če pa roka ni mokra, ji pobereš sluz in obstaja nevarnost okužb," opozarja.

Zakaj muharjenje?

Včasih so lovili izključno za prehrano, nato so ribe postale tudi hvaležne trofeje za hvalisanje pred drugimi. Kakšno pa je zadovoljstvo pri muharjenju po sistemu "ujemi in spusti", ko domov ne prineseš ničesar? "Da pretentaš ribo z neko umetno rečjo, ki si jo prejšnji večer naredil na svojem primežu doma," izstreli kot iz topa. "Užitek je tudi boj z njo, kajti vrvice so tanke in se hitro strgajo," doda.

"Poleg tega pa si v naravi, običajno sam, in to deluje kot neka protistresna terapija. Ljudje običajno pridejo zaradi uživanja v naši zares prelepi naravi, ulov ribe je le še češnjica na torti," pove.

Tudi tisti, ki pripotujejo v skupini, se na sami vodi ločijo. "Stoji se na razdalji najmanj 25 ali 30 metrov," pojasni. Prav ta konec tedna je odpotoval v Bosno in Hercegovino: "Začenjamo na pritoku Une, Krušnici, potem gremo na Ribnik, Sana, Pliva."

Z njim je odšla tudi soproga. "Kadar greva na dopust, greva vedno na ribolov," razkrije Jakopič. Ta traja ves dan, vmes se gre običajno le na kosilo, nato pa nazaj v reko. "Ponavadi na vodi naredimo šest do sedem kilometrov. Štiri ure zjutraj in štiri popoldne, ko prideš domov, greš samo še spat," opisuje "idealni dopust z ženo", kot mu v smehu pravi. "Praktično ves dan sva vsak sebi, pa tudi preveč kričati se ne sme, tako da je vse skupaj zelo sprejemljivo," se šali.

Soška postrv kot magnet (za dotok denarja)

Gašper Jesenšek je ribiški vodič. Vodi večinoma tuje ribiče, ki prihajajo v dolino Soče. "To je svetovno znana muharska destinacija, sem hodijo najboljši evropski ribiči. Je tudi zahtevna. Na dober dan boš sicer ujel veliko, ampak ponavadi pridejo zaradi kvalitete. Še ena stvar, ki je zelo pomembna, pa je soška postrv. V muharskih krogih je nekakšen sveti gral in vsak pravi ljubitelj muharjenja bi jo rad prej ali slej odkljukal s svojega seznama ujetih vrst," opisuje, kako je kraljica naše smaragdne reke pomemben magnet za tujce.

"Še vedno prevladuje nemško govoreči trg, torej Nemčija, Avstrija, Švica. Potem so tukaj Italijani, Francozi, močna je Skandinavija, predvsem Švedska. Pa Velika Britanija, po covidnih letih se trumoma vračajo tudi Američani. Vedno več pa je tudi gostov iz vzhodne Evrope, Madžarov, Romunov, Čehov, Poljakov," našteva. "Večinoma gre za moške srednjih let, lahko tudi za starejše. Predvsem Američani veliko potujejo kot upokojenci, saj prej nimajo časa. Načeloma gre za višje izobražene ljudi iz višjega dohodkovnega razreda," pravi.

Povprečno pridejo vsaj za štiri ali pet dni ribolova, izvedena raziskava pa je pokazala, da zapravijo dvakrat toliko kot drugi turisti, navede naš sogovornik. Po ocenah skupaj z dovolilnico zapravijo približno 270 evrov na dan. V dolino naj bi letno prinesli 3,5 milijona evrov.

Ventil za odvetnike, bančnike

Včasih je vladalo prepričanje, da muharijo le "stari beli moški", pravi Jesenšek, ki pa zatrjuje, da je med tovrstnimi ribiči vedno več mlajših: "Ta šport je postal privlačen tudi za mlajšo generacijo. Svoje so naredila družbena omrežja, pa tudi ta pristop zaščite narave 'ujemi, spusti'. Mi se imamo vseeno za glavne zaščitnike rek, smo tisti, ki nas najbolj skrbi in smo tudi največ na vodi, da opažamo težave."

 "Pri muharjenju ne gre samo za ujemanje rib, ampak tudi za preživljanje časa v naravi. Dokazano je, da ima že sama voda pozitiven duševni vpliv. Pravzaprav gre za neko nasprotje temu stresnemu načinu življenja z zvonjenjem telefonov in pisanju elektronskih sporočil. Naši gostje večinoma prihajajo iz zelo stresnih služb, cel kup imamo bančnikov, odvetnikov. Potrebujejo ventil, kjer se sprostijo in pobegnejo stran od vsega tega. Poznam nekatere, ki že zjutraj ugasnejo mobilni telefon in ga pustijo v hotelu, ne zanima jih niti fotografiranje ulova,"  pove Jesenšek.

Hkrati gre za aktiven šport, ribič po reki torej brede tudi po več kilometrov: "Nikoli ne stojimo ves čas na enem mestu. Tudi vode so čiste in ribe te takoj vidijo. Ko si pol ure nekje, je treba dalje."

67 evrov za "ujemi, spusti" in 75 za "nekaj obdrži"

V Zgornjem Posočju ni dovoljena nobena druga tehnika lovljenja rib razen muharjenja. V tolminski ribiški družini imajo 140 kilometrov ribolovnih vod.

Aljoša Križnič je predsednik Ribiške družine Tolmin, ki ima trenutno 354 polnoletnih članov in 38 mladincev. Med člani je razmerje domačih in tujih približno 50 : 50, med tistimi iz drugih držav je največ zamejskih Slovencev, nato Italijanov in Avstrijcev, najde se tudi kakšen Nemec. "Nekateri zahajajo sem že vrsto let in takratna zakonodaja jim je omogočila članstvo. Po trenutnem statutu pa je naš član lahko samo tisti, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Za že obstoječe člane pa to ne velja," pojasnjuje.

Člani imajo ribolovne knjižice, kamor vpisujejo dni, ko gredo lovit ribe. Omejeni so na 15 ribolovnih dni na leto za salmonide (postrvi, lipan), za ciprinide (klen, mrena) imajo potem še dodatnih 10 ribolovnih dni. Sodelovanje pri čistilnih akcijah prinese še dva dodatna ribolovna dneva.

Turistična dnevna ribolovnica na reki Tolminki po sistemu "ujemi, spusti" stane 67 evrov, dovolilnica "ujemi, vzemi" pa je 75 evrov na dan. A seveda je količina ulova omejena, omejitve pa so tudi glede same velikosti ribe: "Če so dovolj velike, lahko vzameš največ tri postrvi, mladih rib pa se ne sme jemati." Na določenih odsekih rek pa je dovoljen samo sistem "ujemi, spusti". Denimo zgornji del Idrijce, nekateri deli Soči.

Sezona ribolova je običajno od začetka aprila do konca novembra: "Ampak odvisno, za katero ribo. Denimo lipan je na začetku zaprt, ker se takrat drsti. Na koncu sezone pa se zapre soška postrv, saj se takrat ona pripravlja na drstenje."

Križnič je že tretja generacija ribičev: "Člani smo bili moj nono, oče in jaz, pa kakšen od mojih otrok bo verjetno tudi."

Postrv "na črno" vas lahko krepko udari po žepu

Erik Golob pa je vodja čuvajske službe, ki jo pri Ribiški družini Tolmin opravlja že 15 let. "Število kršitev lovljenja na nepravilen način narašča, saj se naša dolina razvija in je turistov vedno več. Mnogi se vračajo z morja in se ustavijo v naših kampih. Zvečer je seveda lepo ob vodi in potem gredo še malo lovit. Prepoznaš jih že po opremi, saj ne muharijo, ampak uporabljajo kar 'morski' pribor, to pa je na naših rekah prepovedano," pojasni. Odzivi so različni – kršitelji najpogosteje pravijo, da niso vedeli, da za ribolov potrebujejo dovolilnico in da uporabljajo nedovoljen ribiški pribor.

Kršitelja se prijavi na pristojni inšpektorat, če pa ga čuvaj ujame z ulovljeno ribo, mu lahko zaračuna tudi odškodnino, ki bo šla ribiški družini. "35-centimetrska soška postrv bi ga lahko lahko stala tudi 300 evrov," opozarja Golob.

Fileji za vrtce, šole, domove upokojencev

Borut Volk je direktor Faronike, ribogojnice, ki je v lasti Ribiške družine Tolmin. Ukvarjajo se z vzrejo rib tako za poribljavanje kot tudi za prehrano. "Vlagamo več kategorij rib, od zaroda z mešičkom, to so tiste najmanjše ribice, ki izležejo in imajo še rumenjakovo vrečko pod trebuhom, do mladic, ki se jih vloži v gojitvene potoke. Pred ribolovno sezono pa se vlaga tudi odrasle ribe, ki so lahko velike tudi 35 centimetrov ali več, tako šarenke kot soške postrvi," razloži, kako v reko vsako leto vložijo več ton rib.

Skrbijo tudi za ribe kot prehrano. Dobavljajo jih predvsem lokalnim gostincem in tudi trgovskim verigam. "Pa tudi šolam, vrtcem, domovom upokojencev. Ti so precej dobri odjemalci, predvsem filejev postrvi, ki so dobro očiščeni, ročno so odstranjene vse koščice," pojasnjuje. "Kadar je dober teden, gre lahko tudi 350 kilogramov rib za ta namen," pravi. 

V restavracije pa gredo običajno cele ribe, občasno imajo tudi večje losose oziroma velike šarenke, ki so hranjene s karoteni in imajo lepo rdeče meso: "Tudi to je zelo zaželeno pri naših gostincih, ker delajo carpaccio. To tudi dimimo, da dobi ta okus po dimu in kolikor imamo te robe, je ponavadi tudi prodamo."

Srednja plavut muham

V sami reki pa ulov ni tako samoumeven. Včasih ribe nočejo in nočejo prijeti: "Riba pogleda muho in mi rečemo, da ji je pokazala srednjo plavut, saj prstov pač nimajo," Jesenšek zaključi še z malo ribiškega humorja, čeprav mu je nazadnje vendarle uspelo ujeti vsaj eno, da nam jo je lahko pokazal.