Dramatična pogajanja v Koebenhavnu o zadnjem, vendar ključnem vprašanju financiranja širitve, so se za Slovenijo razpletla dokaj ugodno. Po najbolj črnem scenariju bi bila Slovenija lahko takoj po vstopu v Unijo celo neto plačnica v bruseljsko blagajno. In čeprav je bil dogovor dosežen na pregovorno črni dan - petek trinajstega –nam ta zagotavlja, da bomo v prvih treh letih po vstopu iz bruseljske blagajne dobili 250 milijonov evrov več, kot pa bomo vanjo prispevali. Slovenski pogajalci so ob tem dosegli še nekatere dodatne olajšave. Na področju kmetijstva je Slovenija dobila pravico do neposrednih plačil iz domačega proračuna, po letu 2007 pa si slovenski kmetje lahko obetajo takšno podporo kot kmetje v sedanjih članicah. Nekoliko manj denarja od pričakovanj bomo dobili iz skladov za regionalni razvoj. Na drugi strani se je Unija obvezala, da bo primaknila skoraj polovico sredstev, potrebnih za vzpostavitev zunanje schengenske meje s Hrvaško. Pristopno pogodbo z Unijo, ki jo bodo morali do predvidenega datuma vstopa potrditi parlamenti sedanjih in bodočih članic, naj bi Slovenija enako kot preostalih devet pristopnic sklenila 16. aprila 2003 v Atenah. V prvi polovici prihodnjega leta naj bi slovenski volivci o vstopu Slovenije v Unijo odločali na referendumu.
Novembra so nas povabili v zvezo Nato
Za zdaj še ni jasno, ali bomo na »evropskem« referendumu hkrati odločali tudi o vstopu v zvezo Nato – še eni zunanjepolitični prioriteti Slovenije, ki pa ima nekoliko manjšo podporo slovenske javnosti. Konec novembra je v Pragi devetnajsterica medse povabila 7 vzhodnoevropskih držav, poleg Slovenije še Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško. Po pristopnih pogajanjih naj bi marca 2003 podpisali pristopne protokole, vstop omenjenih držav v zavezništvo pa je pričakovati sredi leta 2004.
Sosedsko (ne)prijateljstvo
Medtem ko so bili v preteklosti velikokrat napeti odnosi s sosednjima Avstrijo in Italijo v letu 2002 precej umirjeni, pa so v vročih poletnih dneh odnosi s Hrvaško dosegli »točko ledišča.« Vrsti ribiških incidentov zaradi nedoločene meje na morju – samo avgusta so jih našteli preko 20 – je sledila še aretacija Joška Jorasa, ki živi v spornem zaselku na levi strani Dragonje.
Ker ni plačal kazni, ki mu jo je zaradi izobešanja slovenske zastave naložil hrvaški sodnik za prekrške, je 16 dni odsedel v Puljskem zaporu. Po vrsti protestnih not in posredovanj so Jorasa, ki je v zaporu tudi gladovno stavkal, predčasno izpustili. Da bi ustavila val incidentov na morju, sta se premierja Račan in Drnovšek 10. septembra dogovorila o začasnem ribolovnem režimu. Šest dni pred tem je hrvaški premier Račan sporočil, da Hrvaška odstopa od leta 2001 parafiranega sporazuma o meji. Čeprav Hrvaška Sloveniji uradno še ni predlagala mednarodne arbitraže, ta po mnenju Zagreba predstavlja edino možno rešitev za vprašanje razmejitve.
Zastalo je tudi reševanje vprašanj o krški nuklearki in dolgu hrvaškim varčevalcem nekdanje Ljubljanske banke. Dogovor o NEK čaka na presojo slovenskega ustavnega sodišča. Pogajanja o prevzemu garancij za stare hranilne vloge, ki potekajo v Baslu, v okviru nasledstvenih pogajanj, tudi po štirih krogih niso prinesla rezultatov.
Delitev dediščine SFRJ
Sicer so se naslednice v letu po podpisu okvirnega sporazuma o nasledstvu uspele sporazumeti o razdelitvi petih od skupaj preko 100 diplomatskih predstavništev nekdanje SFRJ, o delitvi zlata ter ruskega klirinškega dolga. Pojavilo pa se vprašanje, kam je izginilo skoraj 600 milijonov dolarjev, deponiranih pri mešanih bankah v tujini. Na to vprašanje naj bi odgovorila mešana strokovna komisija, ki pa še ni začela z delom.
Slovenija gostila 16 predsednikov Srednjeevropske pobude
Ob vrsti diplomatskih srečanj najvišjih predstavnikov Slovenije doma in v tujini velja omeniti srečanje 16-ih predsednikov Srednjeevrospke pobude, ki je bilo v začetku junija na Brdu pri Kranju ter Bledu. Po vrhu Bush – Putin leta 2001 je bilo to največje srečanje, ki ga je gostila Slovenija.