Vidi me, ko ji pomolim roko v pozdrav. Takoj mi je jasno, da ne potrebuje moje pomoči. Že na pogled deluje samostojna, močna. Z odločnim korakom stopa za menoj, ko jo peljem v studio, da nam pove svojo zgodbo.
Nanjo so me opozorili njeni starši. Ponosna na svojo hči pokličeta v redakcijo in povesta, da njuna Mateja pooseblja Njihov svet. »Veste, ko sva jo vpisovala v šolo, so nama rekli, da ni možnosti, da bi jo končala normalno, ker bi potrebovala prilagojen program.« Mateja je danes doktorica znanosti slovenistike.
Čeprav njene oči ves čas migetajo okrog in me ne gleda neposredno v oči, čutim njen fokus. To, da kot si je vse življenje želela biti vidna, dati nekaj tej družbi in dokazati, da je popolnoma enakovredna polno čutečim ljudem, jo je gnalo naprej tudi v težkih trenutkih.
Denimo, ko je v srednji šoli prebolela motnjo hranjenja,
ki je bila, kot pravi danes, nekakšna oblika samokaznovanja, ker ji ni uspelo biti najboljša verzija sebe. 20 let je potrebovala, da je dojela, da lahko s svojimi izkušnjami in znanjem pripomore k boljšemu in kakovostnejšemu življenju številnih slepih in slabovidnih. Svojo doktorsko disertacijo je posvetila inkluzivni pedagogiki, torej izobraževanju ljudi s posebnimi potrebami. Ni slabo za nekoga, ki naj ne bi končal niti osnovne šole, kajne? Nekako sem predvidevala, da je Matejin moto: vse se da, če se hoče. Pa ni. Njen moto je: živi in mi pusti živeti, tako kot hočem živeti.
KOMENTARJI (33)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.