Sin, ki je počasi izgubljal mamo in ji ni uspel pomagati

Žiga Kastelic, pisec, novinar in zgodovinar, je najmlajši od štirih otrok. Ko se je rodil, je bil njegov oče star 51 let, mama pa 43. Od brata ga ločuje kar četrt stoletja, mlajši je tudi od bratove hčerke, njegove nečakinje. Razlaga družinskih vezi mu je bila v otroštvu vedno nekako naporno zabavna, pravi, so pa takšne razlike v letih hkrati pomenile, da je hitro izgubil stare starše. Oba dedka že dolgo pred rojstvom.

"V razmaku 10 let so potem sledile smrti brata, stricev, babic, izjemnih družinskih prijateljev. Zdelo se mi je, da sem vseskozi obkrožen s smrtjo, tudi razlogov ni bilo več mogoče iskati v starosti umrlih, kar na otroku in najstniku pusti določene posledice. Predvsem bratova smrt, ki je bil moj vzornik, je bila ob prehodu v srednjo šolo izredno boleča. V letu 2020 in 2022 pa sem izgubil najprej mamo in nato očeta, kjer bolečina ni opisljiva," pojasnjuje. 

Alkoholizem

Oba njegova starša sta bila alkoholika, le da je oče s pitjem prenehal, ko je Žiga dokončeval osnovno šolo. "Seveda se najprej ne zavedaš, da je s tem kaj narobe, šele z razvijanjem miselnega procesa, družbenih vpogledov in povedanega z okolice ti kot otroku postane jasno, da je s tem nekaj narobe," pravi.

Težave so se stopnjevale z družinskimi izgubami, ki so njegova starša hudo zadele, uteho pa sta – predvsem mama – iskala v pijači. "Nikoli nista bila nasilna ali prepirljiva zaradi pijače, a se to pozna tudi marsikje. Vožnja, večerni obiski lokalov z mano, finančne težave in prenos bremena na otroka," našteva. 

Tako se je družina skupaj s centrom za socialno delo in s pomočjo Osnovne šole Nove Fužine odločila, da se mora Žiga preseliti k bratu. On je to takrat videl kot prisilen odhod od staršev, saj se mu vse skupaj ni zdelo tako hudo, njegova mama pa kot odvzem otroka. "Žal stvari ni izboljšala, ampak je padla še globlje v pijačo, ki je takrat z roko v roki že hodila z nekaj hudimi boleznimi, ki so vse skupaj še otežile." 

Mamina smrt

Sam se je pred težavami zatekal h knjigam, a ni našel nobene, ki bi mu v dani situaciji lahko pomagala. Zapisoval si je svoje spomine na izgubljene osebe in čustva, ki jih je občutil. "Enako je bilo pri odnosu z očetom in mamo, kjer sem imel veliko zapisanega do pike natančno. Ko je umrla v prvem mesecu epidemije, sem si zapisoval še vse tisto, kar mi je polnilo misli. Reciva temu nekakšen dnevnik. S strani Tomaža Gorca sem dobil priložnost, da napišem knjigo, in po pogovoru z očetom sem izbral zgodbo mame in sina, ki ljubezen ohranita kljub vsem življenjskim preprekam. Tako je nastala 'Ti, v moji krvi'."

Pisanje mu je pomagalo pri prebolevanju mamine smrti, a Žiga v knjigi poseže tudi dlje v preteklost, za katero je mislil, da jo je že predelal. "Ta del najstništva in spominov na otroštvo je bil nekoliko bolj boleč med pisanjem, a zdaj lahko rečem, da se počutim mnogo bolje, če pogledam v preteklost."

Knjiga so spomini otroka, najstnika in odraslega sina matere, ki se je borila z rakom, odvisnostjo od cigaret in alkohola, depresijo, in trenutki, ki so pripeljali do zaključka njenega življenja. "Knjiga je ljubezen matere in otroka, ne glede na situacijo, v kateri sta se znašla skupaj ali vsak na svojem. V njej se lahko trenutki obupa in sreče berejo skozi nedolžne otroške oči in hkrati skozi oči nekoga, ki vse to razume drugače, a z isto osnovo. Bralcu in sebi odgovarjam na vprašanja o tem, kam otroke pripeljejo odločitve in težave staršev. Ali se lahko iz njih naučimo ali smo sami nagnjeni k ponovitvi teh napak?"

Očetov pljučni rak

Dokončanje knjige je bila uresničitev njegovega življenjskega cilja in otroških sanj, pravi. "Občutki so bili neverjetni. Ko sem jo dobil v tiskanem izvodu, sem hitro stekel do očeta v bližnjo kavarno. Jaz sem mu dal svoj knjižni prvenec, on pa meni izvide pregleda, kjer so ugotovili, da ima pljučnega raka. Res ne vem, kakšne zgodbe piše to življenje, a sem presrečen, da je bil ob meni med pisanjem, jo prebral in videl lepo prihodnost." 

Iz zapisov našega sogovornika je razbrati, da staršema kljub težavam z alkoholom ničesar ne zameri. "Verjetno bi lahko, marsikdo mi je že rekel, da bi bilo upravičeno, celo pravilno. V zadnjem času sem celo slišal izraz samaritan, ki se mi v mojem primeru ne zdi pravi. Moje otroštvo je imelo napake, a z ljubeznijo sem bil vzgojen v empatično, ljubečo, skrbno in radovedno osebo. Staršema sem v zadnjih letih veliko pomagal, to je bila logična odločitev. Ne vem, kako bi lahko živel sam s seboj, če ne bil ostal zvest temu, v kar verjamem."

V veliko oporo pri soočanju s težavami mu je bila punca Leja. "Ljubezen življenja, bistvo tega, v kar verjamem. Z izgubami v preteklosti in jasnim pogledom na posledice, ki jih pusti zapuščanje ljudi, sem se v življenju obdal z neverjetno čutečimi in odličnimi osebami tako znotraj družine kot v prijateljskem krogu. Vsak mi je stal ob strani na način, kot sem ga potreboval," je hvaležen. 

Pomoč 

Vsem otrokom s starši alkoholiki zato svetuje, naj najdejo nekaj, kar jim bo v oporo, in naj se ne bojijo prositi za pomoč, saj jo je mnogo ljudi pripravljenih ponuditi. "Sliši se klišejsko, da bo na koncu vse dobro, ampak s takimi izkušnjami in zgodbami, ki jih nato delimo, opravljamo pomembno delo pri gradnji boljše in bolj odprte družbe. Začne pa se pri posamezniku. Seveda so tu še institucije znotraj šole in izven nje, ki so ustvarjene prav za pomoč otrokom v stiski. V današnjem času verjamem, da je tako pomoč lažje najti kot včasih." 

Bolje se mora izkazati tudi sistem, meni, saj je po izidu knjige slišal več slabih izkušenj kot dobrih. "Tu moramo že kot družba opraviti mnogo boljše delo in prenehati videvati alkohol kot del kulture ali nekaj esencialnega za slovenski obstoj," je prepričan. Pesimistično se mu zdi tudi razmišljanje, da institucije v Sloveniji ne opravljajo svojega dela, saj je v današnjem času preprosto "lažje tržiti slabo novico kot dobro". 

"Žal se dandanes vedno vrnemo k podplačanosti in preobremenjenosti osebja, ki ne more opravljati svojega poslanstva. Sistem in družba morata pri tem z določenimi vzvodi poskrbeti za to, da se bo ponovno skrbelo za sočloveka, ne pa ga potiskati ob ograjo, ko mu gre v življenju slabo. Vsak bije svojo bitko in naša odločitev, da smo prijazni, razumevajoči in empatični, mora biti strateška in nujna. Sliši se naivno, a svet bi bil preprosto lepši, če bi se tega držali, še posebej, ko ne vemo, kaj se dogaja s to osebo. Eno vprašanje lahko pripelje zelo daleč, mogoče celo do rešitve."

Dinozavri

Knjige in filmi so že od nekdaj pomemben del Žigovega življenja, z Jurskim parkom in animiranim filmom Dinozaver pa se je začela tudi njegova ljubezen do dinozavrov. "Seveda sem to za nekaj časa pustil ob strani, a z rojstvom male nečakinje Ele se je ta ljubezen spet vrnila in napisal sem knjigo Dežela dinozavrov, ki se dogaja v Sloveniji. Še ena izpolnitev življenjskih ciljev in potop v tisto, zaradi česar sem bil za čas pisanja spet v otroštvu."

Trenutno je tik pred izdajo svoje tretje knjige z naslovom 'Premlad, da bi umrl star', v kateri govori o izgubi, žalovanju, smrti in iskanju upanja. "Je plod premislekov in pogovorov, ki sem jih imel po izidu knjige 'Ti, v moji krvi', saj mnoge zanima, kje poiskati pomoč, kako živeti in žalovati. Če bo pomagalo eni osebi, bo odlična. Meni je že."

Ukvarja se tudi s pisanjem fantazijsko-mitološke pustolovščine na Dolenjskem, kjer prebiva, in ureja dve biografiji. Svoje poslanstvo je našel v uredniškem in novinarskem delu za portal Študent in širše. "Še z večjim veseljem, a z več truda in birokracije, pa se ukvarjam z urejanjem hiške, ki jo imava z ljubeznijo."

Pri projektu Mednarodni teden otrok alkoholikov je sodeloval z Društvom za pomoč otrokom alkoholikov NACOA Slovenija, v teh dneh poteka tudi preventivna akcija 40 dni brez alkohola. "Ti pogovori so nujni za našo Slovenijo, saj gre za pogovor o nas, naših odnosih in čustvih ter literaturi, ki je velik branik naše kulture in bitja," zaključi.