'Ni prenesel stalnih očitkov, da ne zasluži za družino, da je lenuh'

Tudi osebno vse težje sprejemam grožnje, ki jih dnevno dobivam. O tem sem se pogovarjala z našimi terapevti, kajti odgovornost za človeška življenja je za tole moje poslanstvo prav zares prevelika. Gospe takoj odpišem in poprosim za osebne podatke in jo povabim na pogovor. Hitro mi odgovori, da pride popoldne, saj nima prevoza. Pri strokovnih službah smo se pozanimali o njihovem stanju, saj gre, po sporočilu sodeč, za življenjsko ogroženost.

'Ni prenesel stalnih očitkov, da ne zasluži za družino, da je lenuh in podobno'

Ob tej grožnji se spomnim na še mnoge druge, ki sem jih doživela v vseh teh letih svoje aktivnosti na področju humanitarnosti. Tistega leta smo bili deležni več samomorov staršev, tudi otrok. Preprosto jih ne morem pozabiti. In vsakič se mi najprej utrne očka štirih otrok. Izgubil je delo in zaslužek. Da bi poskrbel za otroke, je hodil pomagat po kmetijah. Ne za denar, ampak za zelenjavo in meso. Vkuhaval je vrtnine in sadje in polnil zamrzovalnik. Z ženo že dolgo ni imel več dobrega odnosa. Da bo otrokom prizanesel prepire, je doma delal, ko je bila žena na delu, ko se je vrnila, pa je hodil sam prosit za delo. Ni prenesel stalnih očitkov, da ne zasluži za družino, da je lenuh in podobno.

Tistega dne pa je prišel do nas, da so družini odklopili elektriko. Sedel je in sploh ni zmogel očesnega stika. Ker smo družino poznali skozi vse otroke in sledili prizadevanjem za delo in zaslužek očeta, mama pa je bila zaposlena za minimalno plačo, sem mu povedala, da razumem stanje, da bomo poskušali komunicirati z distributerjem elektrike in urgentno sklicali Komisijo za humanitarna vprašanja, ki bo zagotovo potrdila plačilo novega priklopa, da družini ne bi propadla hrana v zamrzovalniku. Čakal je, da mu plačamo takoj. Povedala sem, da je pozno, da plačila banka ne bi zmogla izpeljati še tisti dan. Ker pa je kar čakal na rešitev, sem pred njim poklicala distributerja elektrike, da bi jih poprosila za priklop z zagotovilom plačila, vendar se na telefone ni nihče javljal.

Gospod pa ni šel nikamor. Ko sem mu zagotovila, da bomo zagotovo pomagali in poravnali dolg, ki ga je tajil pred ženo, je odšel. Mi smo zares drugi dan poravnali njegove obveznosti do distributerja elektrike, njega pa ni bilo več. Družino smo spremljali v času žalovanja in takoj smo vzpostavili psihosocialno pomoč psihologov, psihiatrov terapevtov. Od tedaj čisto na vsak signal ali stisko naših uporabnikov, na katero opozarjajo z vedenjem, odreagiram tako, da takoj pokličem naše svetovalce in se nemudoma sestanejo z uporabniki ali pa se dogovorijo za datum obiska. Ob tem tragičnem dogodku sem se še dolgo časa počutila krivo za njegovo dejanje. Krivo, da je končal življenje, ker tisti trenutek ni dobil naše pomoči. In takšno breme je tudi na mojem zdravstvenem stanju pustilo posledice.

'Nobenega smisla življenja ne vidi več v vztrajanju'

Tudi ta dan sem znova soočena s klicem mlade mamice iz družine, ki ji že dlje časa pomagamo. Veliki premiki so se že zgodili v tej zgodbi, vendar mama pravi, da ne zmore več. Med klicem joče, da so jo vsi zapustili, počuti se osamljeno. Nobenega smisla življenja ne vidi več v vztrajanju. Tako zelo hiti s predstavitvijo novih problemov, ki so se nakopičili tudi s tem, da so dnevno šikanirani še od sorodstva. Vsak zase jim očita, da zaradi nespametnih odločitev nje in moža vsi trpijo, saj izgubljajo skupno premoženje. Preveliki dolgovi jim požirajo dom. Razumevanja tudi znotraj njene družine ni več.

Trije otroci pa v tej kalvariji izgubljajo še varnost, ki sta jo zmogla nuditi starša. V času reševanja stiske smo uspeli doseči marsikaj, tudi veliko razumevanje nastale stiske, ki so jo izrazile banke upnice. Lepo jih podpira tudi pristojni center za socialno delo ter mi z vsem, kar zmoremo. Ko sta se starša odločila, da bosta širila dejavnost, za kar sta se zares zadolžila, sta imela popolnoma razdelano vizijo razvoja. Do centa preračunano zmožnost odplačila dolgov. Pa se je zgodila huda nezgoda, ki bi lahko postala tudi tragedija in jim je skoraj za leto dni ohromila dejavnosti in sposobnost plačila dolgov. Zavedam se velike stiske mame. Večkrat je že napovedala umik iz življenja. Pogovor po telefonu ni dovolj, zato sklenem, da jo znova obiščem.

'Da bi vzdrževala otroka, je zapadla v dolgove'

Na vratih me čaka druga mama, ki smo ji pred nekaj leti zares izdatno pomagali. Tedaj so se v družini dogajale drastične stvari. Reševali in rešili smo jih. In družina je neko obdobje živela skromno, vendar je obvladovala stanje. Pa se je pojavila huda bolezen mame dveh osnovnošolcev. Povsem spremenjena sedi znova pred nami. Nemočna je. Duševno strta. V dolgovih. Jokajoče predstavi, kako ne obvladuje več stanja. Predstavi pot, ki jo je po več kot letu dni vrnitve v dostojno življenje znova porušila. Skrivala je, sama iskala rešitve in se povsem izgubila. 

Otroka sta izključena iz družbe vrstnikov, tudi sošolcev. Čeprav z močnimi področji in talenti, kljub velikim trudom, nista sprejeta niti v dejavnostih, ki so zanju predstavljale edino pot do uspeha. In mamica se je, da bi bila njena otroka enaka vrstnikom, močno zadolžila za televizor, ki ga prej niso imeli. Vrstniki so otroka zasmehovali zaradi tega, ker jim tehnološko nista mogla biti enaka. Nista imela dobrih telefonov, nista imela videoigric, tabličnih računalnikov in podobno. Da bi vzdrževala otroka, je zapadla v dolgove, ki so z izvršbami in obiski rubežnikov opustošili njihovo najemno prebivališče.

Bolezen se poglablja. Izhoda mama ne vidi več. Zato se je skupaj z otrokoma povsem zaprla v stanovanje. S sosedi nima več nikakršnih odnosov in stikov. In tako skupaj z otrokoma vse dni sedijo v stanovanju, tudi zvečer ne gredo niti na sprehod. Otroka vse počitnice nista šla niti iz stanovanja. Tudi ta dan jo čakata zaprta doma. Vzamemo si čas za temeljit pogovor. Za analizo stanja. Naredimo načrt reševanja, predvsem vključevanje obeh otrok v naše počitniške dejavnosti in letovanje. Razdelimo naloge tudi mamici. Jo oskrbimo s hrano in vsem potrebnim in se dogovorimo za ponovno srečanje pri njih doma.

Še je bilo nujnih primerov. Nato pa s sodelavko, s katero sva ločeno sprejemali naše današnje starše, preletiva dan. K njej so prihajali starši, ki so bili leto ali več podpirani v njihovih zgodbah tudi skozi Verigo dobrih ljudi. Postali so del zgodbe o uspehu. Niso zmogli čakati dneva povabila na ponovno srečanje in pogovor o tem, kako danes obvladujejo stanje. Ne, niso zmogli počakati določenega datuma. Čeprav smo poleti vsi prostovoljci in zaposleni na ZPM vpeti v naše počitniške dejavnosti, letovanja in tabore, ki potekajo prav vsak dan počitnic, sprejemamo in rešujemo tudi nujne primere družin, ki potrebujejo takojšnjo obravnavo. Nekateri nas v tem času lahko obiščejo skupaj z otroki, ki imajo počitnice. Pridejo tudi zato, da povedo, da je njihova življenjska pot znova sestavljena. Da je pomoč, ki so jo prejeli, dosegla raven dostojnega življenja in da so na poti, ko bodo tudi sami delili lastno izkušnjo z ljudmi v stiski. Ko bodo zmogli podarjati vsaj delček tistega, kar so prejeli.

Zato se je za vsako zgodbo, ki ne kriva ne dolžna pristane v breznu revščine, bolezni, pomanjkanja ... zares vredno truditi ter darovati svoj čas. Ker prav vsaka od njih lahko sestavlja mozaik uspeha družbe kot celote. Zato hvala vsakemu, ki ljudem, potrebnim pomoči, na kakršenkoli način pomagate, ker jim skupaj le tako omogočamo uspešno nadaljevanje poti skozi življenje. In vzorčenje resnice – da je vse mogoče, če se hoče.