Zgodba o vztrajnosti in ljubezni: 'Povedali so mi, da se borimo za življenje'

Zgodba o neverjetni volji hčerke in brezpogojni ljubezni mame se je začela na novo pisati na urgenci, 27. oktobra 2019. "Počakala sem v sobi, kjer so mi povedali, kaj se je dejansko zgodilo, kakšne poškodbe ima in da se v bistvu borimo za življenje." Da ne bi preživela, v resnici nikoli ni sprejela, pripoveduje Zori Jakolin, Tanjina mama, ki se je trudila obnašati, kot da Tanja tudi med komo živi svoje običajno življenje."Spala sem kar v njeni sobi, vsak večer sem vzela iz omare njene stvari, ker sem vedela kombinacije, ki jih je ona rada nosila. Oprala sem oblačila, krožnike sem postavljala. Trudila sem se, da njena energija ostane z nami." "Zdi se mi, da je res pomagalo, da je res ohranila to energijo," jo pohvali Tanja.

Tanja je dobila diagnozo difuzne aksonske poškodbe možganov. Ko se je po dveh tednih kome prebudila, ni vedela, kdo je, ni se odzivala na svoje ime in ni razumela preprostih navodil. "Trajalo je približno osem dni. Prebujanje je bilo nekako najhujša izkušnja, ker je bila Tanja zelo nemirna, ves čas se je prebujala, zelo je bila agresivna, tako da je bila tudi ves čas zavezana za posteljo z loparji, obdana z blazinami," opisuje Zori. Ker je bila mirna le ob mami, je ta 24 ur na dan vsak dan ostajala z njo v bolnišnici. 

Tanja se tudi danes ne spominja meseca pred nesrečo, prav tako je okrnjen njen spomin iz bolnišnice: "Prvo sem bila na intenzivni negi, na CIT-u (Center za intenzivno terapijo), prestavljali so me na vedno nižjo stopnjo, ker sem bila vedno boljša. Spomnim se zadnje stopnje. Predhodnih oddelkov nič."

Ker je imela poleg glave poškodovano tudi celotno telo, tri mesece ni smela stopiti na noge. Preden je lahko sploh šla na voziček, je morala najprej 20 minut sedeti na postelji, se posedati. Veliko so delali tudi doma, ker je poleg moči, gibljivosti in ravnotežja Tanja izgubila tudi večino besednega zaklada in se je morala na novo naučiti večine besed.

"Delali smo vaje, pisali tekste, veliko je brala, tudi na glas. Ogromno telovadbe, sprehodov. S palico, ko je že hodila, ni premikala za sabo roke, potem sem ji palico dala v roke, pa me je preklela milijonkrat. Kot starš sem ugotovila, da je zelo tanka meja, ker se ti lasten otrok lahko zasmili ali pa ga še malo porineš, pospremiš na eno stopnico višje," pripoveduje Zori.

Ker je imela Tanja poškodovan čelni reženj, ki je zadolžen za čustvovanje, načrtovanje, samokontrolo in organizacijo, se je po nesreči precej spremenila. "Mislim, da eno leto sploh ni nič čutila, bila je zelo odprta in grobo iskrena do vseh najbližjih, ampak to je vse del rehabilitacije. Bila je kamen, skala," razlaga Zori. "Spomnim se, kako sem reagirala, ampak nisem se pa zavedala tega dela. Takrat res ne, ker tudi opravičilo ni prišlo iz mene," pravi Tanja.

"Zelo tipično za poškodbe glave, da so mogoče osebe bolj nestrpne, agresivne, hitreje odreagirajo, ne dovolijo določenih stvari in pri Tanji so te posledice vidne," pojasnjuje Zori. Tanja pa smeje dodaja: "Ampak počasi izzvenijo."

Leto in pol po nesreči je Tanja zaključila gimnazijo, uspešno opravila maturo in se vpisala na pravno fakulteto. "Glede učenja rabim veliko več časa, veliko več moram prebrati, veliko sem za zvezki oz. računalnikom," pravi Tanja. "Veliko dela je, ker nihče ne govori na glas. Sploh nisem vedela, da takšna poškodba obstaja. Vse bi dala, da bi takrat imela eno mamico, ki bi jo lahko vprašala karkoli," nam zaupa Zori.

Zato zdaj z veseljem pomagata bolnikom s podobnimi poškodbami in njihovim svojcem z nasveti. "Ker moraš biti pogumen in verjeti. In to res ni lahko. V ključnih trenutkih, ko se lomiš, ni lahko," pravi Zori in dodaja, da sta zelo pomembna vera in zaupanje, da boš zmogel, seveda s pomočjo zdravstva in vseh kombinacij. "Z očijem mi nikoli nista kazala, da ju je strah, da ne upata, da ne zmoreta. Ko sta me videla, sta se nasmejala in rekla: Daj še enkrat," se spominja Tanja.

In kaj svetuje neverjetna borka?

"Da si postavljate manjše cilje in jih vsak dan dosežete in ste ponosni sami nase, hvaležni, ker ste," svetuje Tanja. "Res sem hvaležna, da sem spustila vso energijo in da res uživam v vsakem danem trenutku. To je to. Res sem hvaležna, da jo imam," zaključi Zori.