'Deset let Boruta Pahorja je izgubljeno politično desetletje'

Po vseh medijskih razkritjih in dvomih, da za to funkcijo ni primeren, je bil Rok Svetlič prejšnji teden potrjen za ustavnega sodnika. Predsednik republike Borut Pahor kljub pozivom številnih, naj umakne predlog za njegovo kandidaturo, tega ni storil. 

S tem je sporočil, da te kandidate izbirajo njegovi svetovalci in da je njemu – zelo grdo povedano – vseeno, meni bloger in politični komentator Aljaž Pengov Bitenc. "Jasno je, da je bil Svetlič od vseh dosedanjih kandidatov, ki jih je Pahor predlagal, daleč najslabši. Kritike, da je nekvalificiran, so zelo utemeljene in Pahor je tukaj še bolj, kot se je zdelo mogoče, ponižal in zmanjšal avtoriteto Ustavnega sodišča. Že to, da njegovi prejšnji bolj usposobljeni predlogi niso šli skozi, kaže na to, da se je predal in ni opravil svoje politične funkcije, to je iskanje političnega konsenza in je ciljal na minimalno večino, ki se trikrat do zdaj ni izšla. Četrtič mu je bilo pomembno le to, da ta večina je, ne glede na to, kakšen je kandidat. To pa je z državniškega vidika katastrofa." 

Dejstvo, da je DZ Svetliča podprl, po treh spodletelih poskusih, je Pahorju nedvomno služilo kot potrdilo, da se je odločil pravilno. Iz politične perspektive je temu težko oporekati, pa pravi Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in politični analitik. Tu bi se bil Pahor sicer po njegovem mnenju lahko posvetoval s pravnimi strokovnjaki že pred imenovanjem, a postopek tega ne predvideva. "Naslednji predsednik republike bi lahko sledil predlogom, ki smo jih slišali v pravniških krogih in na lastno pest ustanovil komisijo, ki bi jo sestavljali ugledni pravni strokovnjaki, ki bi mu svetovali pri izbiri. S tem bi se postavil kot zaščitnik stroke pred politizacijo." Je pa predsednik pri izbiri omejen s kandidaturami, ki prispejo, še opozarja Lisjak Gabrijelčič. "Jaz bi tu spremenil postopek in predsedniku omogočil, da kandidate predlaga brez potrebe kandidature. Tako poteka postopek denimo v ZDA: nihče ne kandidira za vrhovnega sodnika; predsednik sam predlaga na podlagi svoje presoje." 

'Ni proaktiven, ni reaktiven. Je inerten' 

Veliko ljudi je v preteklih tednih čakalo, da se bo predsednik republike oglasil ob objavi pogovora posnetka Vizjak–Petan. Sam je na to dejal, da se v te zadeve ne bo vtikal. 

Pengov Bitenc ob tem spomni na Pahorja, ki je leta 2018 po volitvah rekel, da je razumel sporočilo ljudi in da se bo več oglašal. "Ta politična zaveza je bila zelo jasna in bi jo bilo enostavno spoštovati, pa se je ni držal. Omenjen primer je vprašanje primarno politične kulture in upravljanja z državnim premoženjem. Glede na to, da je Pahor bil v vlogi premierja, ki je upravljal z državnim premoženjem, bi lahko o tem kaj rekel z vidika nekoga, ki ima izkušnje in ki ve, kakšne so sirene kapitala, ki te lahko kot politika zavedejo pri upravljanju državnega premoženja. Oz. bi moral kaj reči, tudi kot predsednik države zaradi nivoja politične kulture. Čeprav je rekel, da ne bo moralna avtoriteta, bi lahko kot moralna neavtoriteta povedal kaj na to temo. Če že ni proaktiven, bi bil lahko vsaj reaktiven. Tako pa je inerten." 

Lisjak Gabrijelčiču se, na drugi strani, to ne zdi sporno. "Gre za običajen sum korupcije, ki ga mora razrešiti parlamentarna politika. Ne vidim razloga, da bi se predsednik republike na to odzival." 

'Sam sebe diskvalificira' 

V teh dneh je na družbenih omrežjih odmeval tudi posnetek risanega filma ameriškega kongresnika Paula Gosarja, ki ga je Pahor aprila 2019 odlikoval z zlatim redom za zasluge. Svet se je zgražal, Pahor je ostal tiho. 

"Mislim, da delamo napako, če v njegovem kontroverznem delovanju iščemo racionalno agendo v smislu zasledovanja političnih ciljev in promoviranja vrednot, ki pritičejo funkciji predsednika države. Zdi se, da je njegovo delovanje mnogokrat  prazna forma, brez vsake politične ali katerekoli vsebine," pojasnjuje sociolog Samo Uhan. In oriše: Če na primer predsednik države počastiti Paula Gosarja, skrajneža in nasilneža in hkrati odlikuje Milana Kundero, humanista in pisateljsko ikono, tega ne moremo razumeti kot odraz modrosti in uravnoteženosti, temveč kot cinizem in politično prostaštvo. 

Enako po mnenju Uhana velja za nekatere predsednikove odločitve povezane z aktualno politiko. "Res je, da funkcija predsednika ne dopušča poseganja v druge veje oblasti, kar pa ne pomeni, da predsednik nima možnosti vplivati na politično dogajanje. S tem, ko molči, se spreneveda ali pa se sklicuje na 'nepristojnost' tudi, ko gre za tako hude ekscese, kot je afera Vizjak – Petan ali zloraba vojske RS ob polaganju venca nacističnim kolaborantom, se predsednik države sam diskvalificira in odreka možnost biti moralna avtoriteta." 

Pengov Bitencu se zdi, da je "ob vseh Pahorjevih grehih ta minoren". "Ta njegova skrajna desna politika in napadi na Ocasio-Cortezovo in Bidna so seveda vsega obsojanja vredni, ampak to je ameriška notranja politika. V slovenskem strateškem interesu je, da goji dobre odnose z vsakršno ameriško administracijo. Lahko bi seveda o tem kaj rekel, ni pa na predsedniku republike, da komentira dejanje nekega poslanca v neki drugi državi, ki je prijateljska in se ne tiče direktno Slovenije. Bolj primerno bi bilo, da bi slovenski ekvivalent Gosarju v DZ, če ga sploh imamo, rekel kaj na to temo. Odlikovanje mu je bilo dano iz nekega utrjevanja diplomatskih vezi in ne zato, ker bi bil Paul Gosar ravno Paul Gosar," utemelji svoje mnenje. 

Lisjak Gabrijelčič pa opozarja, da tak človek že v osnovi sploh ne bi smel prejeti odlikovanja. "Paul Gosar je bil odlikovan, ker je pač kongresnik slovenskega rodu. Je pa tudi glavni predstavnik skrajne desnice v ameriškem kongresu. Od začetka veljal za kandidata Tea Party. Celo njegovi bratje in sestre so se javno distancirali od njegove politike in celo nastopili v oglasu proti njegovi ponovni izvolitvi. Tak človek bi ne smel prejeti odlikovanja, še zlasti ker je v kongresu komaj osem let – v svoji kratkotrajni politični karieri ni imel nič posebno vrednega za pokazati. Trenutek, ko bi mu lahko odvzeli odlikovanje, je, ko je podprl Trumpov groteskni poskus državnega udara," je prepričan. Spominja pa tudi, da je Gosar pred leti predlagal, da se odvzame odlikovanje Billu Cosbyju zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju. "Če sledimo njegovim lastnim kriterijem, bi bil odvzem odlikovanja legitimno dejanje." 

Manjkajoči predsednik? 

Ker tako pogosto molči, ko bi se po mnenju javnosti moral oglasiti, so petkovi protestniki Pahorja označili za "manjkajočega predsednika".

"Predsednik države z načinom delovanja že od prvega dne predsedovanja sproža odzive in pomisleke. Kakšno bo njegovo predsedovanje, je nakazala že predvolilna kampanja, ki se je iz poskusa zbližati politika in volivce, sprevrgla v bizarno burko. Žal so se motili tisti, ki so menili, da se bo z izvolitvijo predsednikov politični stil spremenil," pojasni Uhan.

"Ne potrebujemo petkovih protestnikov, da ugotovimo, da je to res. Deset let Boruta Pahorja je definitivno izgubljeno politično desetletje," je oster Pengov Bitenc. In dodaja: njegov edini veliki pridonos slovenski državnosti je arbitražni sporazum, kjer je bila njegova vloga velika in zato mu gre vse priznanje. V vlogi predsednika republike pa se očitno ni izkazal – mimo občasnih zelo zapoznelih pozivov k strpnosti. "Po navadi se je oglasil, ko je bilo že prepozno. Ni nekdo, ki bi kot predsednik bil v stiku z narodom, da bi imel prst na pulzu naroda, če si izposodim amerikanizem. Oglasil se je potem, ko je bila njegova beseda že tako pogrešana, da ko se je končno pojavila, ni več skoraj nič štela."

Lisjak Gabrijelčič pa na tem mestu doda, da si je Pahor s svojo nepristransko držo nabral politični kapital, ki bi ga na koncu mandata "moral unovčiti in se odločneje opredeliti glede tistih dejanj, ki spodkopavajo demokracijo in škodujejo ugledu Slovenije". 

Življenje v svetu Instagrama 

Na drugi strani Pahor redno spušča ljudi v svoje zasebno življenje prek Instagrama, kjer skrbi za zabavne objave in se kljub kritikam, da je "instagram predsednik" ne ustavi. Kaj s tem izgublja oz. pridobiva? 

"Prepričan sem, da bi tisti, ki Pahorja kritizirajo zaradi Instagrama, taisto rabo razglasili za 'svežino pri komunikaciji', če bi predsednik zagovarjal njihova stališča. Ne vem, če bi imeli bolj prav kot pri sedanjem tarnanju, gotovo pa bi izpadli manj zategnjeni in malenkostni," odgovarja Lisjak Gabrijelčič. 

"Razen nekega PR efekta, ki je bil zelo kratkotrajen, neke resne koristi tukaj ne vidim. Razumem, da je fino, predsednik je popularen, a mislim, da je zdaj ugotovil, da je tudi slava na družbenih omrežjih minljiva, tako, kot je medijska slava nasploh minljiva. Instagram je tukaj predvsem v funkciji hranjenja njegovega lastnega ega, vse ostalo je sekundarno," pa dodaja Pengov Bitenc. 

Razlogi za priljubljenost 

Ali je ravno to, da se na ta način približa ljudem, razlog, da kljub molku in spodrsljajem še vedno ostaja med najbolj priljubljenimi politiki? Zdi se, da mu ljudje oprostijo vse, tudi razne "miške" in celo razkritje konca Bondovega filma. 

Lisjak Gabrijelčič opozori, da so bili še vsi predsedniki republike vselej na vrhu javnomnenjskih lestvic priljubljenosti. "Mislim, da je to bolj kot s slogom predsedovanja povezano s funkcijo. Ob Bondovem filmu sem se spomnil na italijanskega predsednika Cossigo, ki je razkril zaplet v televizijski sagi The Bold and the Beautiful. To se mi zdi simpatično. "Miška" precej manj. Vendar se je zanjo opravičil. Že pri reperju Zlatku smo videli, da slovenska javnost precej velikodušno sprejme opravičila, če niso povezana s finančnimi koristmi." 

Pengov Bitenc pa dodaja, da so Pahorju Bondov film ljudje, sodeč po komentarjih, kar zamerili. "To je ta tipična reaktivna poza. Poskušaš užaliti čim manj ljudi, tudi za ceno tega, da ne opraviš svoje funkcije tako, kot je bila zamišljena. Ne nujno tako, kot bi bilo treba – ljudje imamo lahko različne predstave." Pahorja primerja z Janezom Drnovškom, ki je bil tudi dolgo časa zelo neaktiven predsednik. "Potem se je izkazalo, da je imela pri tem veliko vlogo njegova bolezen. In takrat, ko se je Slovenija soočala s prvo resno krizo vrednot - ko smo imeli družino Strojan, je šel on edini tja. Naredil je neko človekoljubno potezo. In bil pri tem poražen." Pahor, na drugi strani, izbira tiste piarovske bitke, v katerih bo skoraj gotovo zmagal. "Razumem, če si predsednik vlade, da je vprašanje tvojega PR menedžmenta dosti bolj pomembno, ker mora biti izvoljen. Ko si pa predsednik države, sploh v drugem mandatu, pa tega ni treba. In to je to izmikanje odgovornosti, ki mu jo očitam!" Pahor je, še dodaja, prišel na temno stran sile potem, ko je ta njegova priljudnost, ki je bila politično orožje, postala del njegovega bistva. "On drugače sploh ne zna biti politik. To, da je priljubljen pri državljanih, pa niti ni več najbolj priljubljen, je dokaz njegovega političnega preživetvenega instinkta. On in Janša sta edina v slovenski politiki, ki lahko svoj pedigre vlečeta v osamosvojitvene čase in še prej. Pahor se je začel aktivno izogibati konfliktom in mnenjem, ki bi lahko kakorkoli škodila tej njegovi priljubljenosti, ki je vendarle minljiva in to je največji minus. Kaj s tem izgublja? Politično kredibilnost. Predvsem pa izgubljata država in funkcija predsednika republike." 

Zakaj javno mnenje takšne drže ne sankcionira oziroma jo celo nagradi? Javno mnenje v resnici ne deluje kot objektivna in kritična instanca, temveč je vedno produkt in odraz časa in konteksta, izpostavlja Uhan.  "V dobi Instagram politike, ko je vse možno in enako pomembno, se je predsednik pač odločil, da je to politika, ki mu je najbolj blizu. Vsebinsko prazna in polna samega sebe hkrati."  

10 izgubljenih let za državo?

Pod črto. In glede na vse videno in slišano do danes – kakšen predsednik je Borut Pahor? Kaj so njegovi dosežki in napake? 

Medtem ko Lisjak Gabrijelčič spomni, da ima Pahor še skoraj eno leto do konca mandata in bo sodeloval pri imenovanju vsaj še enega mandatarja in še nekaj funkcij, zato je za tak odgovor še prezgodaj, pa Pengov Bitenc odvrne: "Njegov dosežek je to, da je bil kljub vsem svojim političnim napakam dvakrat izvoljen na to funkcijo, pri čemer se je moral drugič potruditi. To je treba priznati. Ni slab politik, z vidika koristi za državo pa je to 10 izgubljenih let."  Njegov naslednik oz. naslednica se bo moral zelo potruditi, da bo to funkcijo spravil do točke relevantnosti, ki bi jo ljudje pričakovali in ki mu pripada – glede na to, da je to neposredno voljena funkcija. "To ni samo marioneta na vrhu države, ki jo inštalira vsakokratna vladajoča politika zato, da imamo predsednika. Predsednik republike je neposredna volja ljudi in dvakrat so mu jo zaupali. Ne vem, ali so imeli kaj od tega, vsekakor pa mislim, da država od tega ni imela dovolj."