Demokratična recesija je resna že sama po sebi, ne pretiravajmo o njenem obsegu

Omenjena recesija seveda ne pomeni, da demokracije v zadnjih 15 letih samo padajo in ne nastajajo več. Pomeni pa, da jih je danes (ko seštejemo nove padce in nove nastanke) približno ducat manj, kot jih je bilo leta 2006.

Demokratična recesija je velik problem in ne le zaradi samoumevnega dejstva, da je demokratični način odločanja o vodenju države veliko bolj etičen od avtokratskega. Ne gre zgolj za to, da je demokracija pravična, avtokracija pa ne. Drži, da demokracije ponujajo veliko več političnih in državljanskih pravic kot avtokracije, a to še zdaleč ni vse. Gre namreč tudi za to, da je življenje v demokracijah – sploh bogatih in trdnih, liberalnih demokracijah – po praktično vseh smiselnih merilih veliko ugodnejše od življenja v diktaturah. Demokracije so v povprečju manj koruptivne in bolj skrbijo za javne dobrine kot avtokracije. 

Demokracije korelirajo z višjimi stopnjami ekonomske svobode, ki nadalje korelirajo z višjimi stopnjami materialnega življenjskega standarda, s čimer ne mislim zgolj bruto domačega proizvoda (BDP), marveč tudi povprečno plačo in stopnje revščine. Pari demokratičnih držav so skoraj popolnoma miroljubni v medsebojnih mednarodnih odnosih, medtem ko so pari avtokratskih držav med seboj zelo agresivni (kar sicer velja tudi za mešane pare demokracije in diktature). Demokracije so zaščitene pred lakoto, diktature ne. Če torej demokracije padajo (ali se izrazito krhajo, tako da so na robu padca), so ogroženi tako pravičnost, materialni standardi kot deloma celo mednarodni mir. Veliko je na kocki.

Demokratična recesija je resna v svoji dejanskosti in svojih morebitnih grožnjah glede prihodnosti. Toda kako zelo resna je in bi lahko še bila, natančneje? Katere demokracije so najbolj ogrožene? Kako veliko so v zadnjem desetletju dosegli populisti po svetu in konkretneje na zahodu?

Z izjemo Madžarske, ki je bila še na začetku prejšnjega stoletja konsolidirana, kakovostna liberalna demokracija, danes pa se je zaradi Orbanovega populizma zrušila v elektoralno avtokracijo, v demokratični recesiji nismo izgubili še nobene utrjene, dolgotrajne, bogate liberalne demokracije. Med leti 1990 in 2015 je prišlo do ducatov demokratičnih padcev in skoraj popolnoma vsi so doleteli nove, revne, šibke demokratične eksperimente, ki niso imeli ekonomskih in drugih širših družbenih strukturnih pogojev za preživetje in konsolidacijo svobodnega režima. Ti primeri so tragični in obžalovanja vredni, a družboslovci ne moremo reči, da so bili nepričakovani in šokantni. Dva padca sta se zgodila v malo manj revnih državah, kot sta otoška državica Antigva in Barbuda ter Rusija, a tudi ta dva primera sta bila zgolj za las nad slavno mejo BDP, za katero sta Przeworski in Limongi že leta 1997 ugotovila, da ščiti pred demokratičnim zlomom.

Kaj pa Poljska? Poljska sicer ni Madžarska, saj ostaja demokratična. Drži pa, da se je njena kakovost v zadnjih 5 letih precej poslabšala in je ne moremo več šteti za liberalno demokracijo. Drži tudi, da je nenavadno, da je močno krhanje doletelo Poljsko, saj je bila ustaljena in dokaj bogata liberalna demokracija.  

Poleg Poljske bi tisti, ki izpostavljajo demokratično recesijo kot izjemno resno družbeno dogajanje, ki je že danes domnevno močno načelo celo vrsto svetovnih liberalnih demokracij, s prstom pokazali na domnevno splošno razpadanje demokratičnosti znotraj sicer še demokratičnih družb v Evropi in drugod. Rekli bi, da populistična grožnja tako v državah vzhodne kot srednje Evrope nedvomno in vse bolj razgrajuje demokratične institucije, tudi če niso še povsem padle. Toda po moji oceni vsaj do konca leta 2020 populisti niso bili tako izrazito in strahotno zmagoviti, kot se bojijo nekateri. Prisotni vsekakor puščajo svoje sledi, absolutno, vsekakor ostajajo grožnja. Toda zgodbe o njihovem splošnem (ne konkretno madžarskem ali poljskem) uspehu so zaenkrat k sreči še pretirane.

Če se ozremo k ocenam demokratičnosti, ki jih pripravlja organizacija Freedom House in se tipično skladajo z meritvami drugih organizacij (denimo Varieties of Democracy ali pa Polity), je jasno, da se v razvitih demokratičnih državah vzhodne Evrope z dvema pomembnima izjemama režimi zaenkrat še kar dobro držijo navkljub populističnemu pritisku (graf 1 in 2). Baltske države, pa tudi Češka, ostajajo varne. Med letom 2019 in 2020 se je tudi slovaški trend obrnil navzgor. Hrvaška ostaja, kjer je bila v prvem in drugem desetletju 21. stoletja. 

Najbolj presenetljiv je podatek, da je Slovenija po kakovosti svojih političnih institucij primerjalno najvišje in celo nekoliko na boljšem, kot je bila pred desetletjem. Pri tem je seveda pomembno dvoje. Prvič, z naslednjim poročilom Freedom House, ki ga dobimo čez nekaj mesecev, se bo zaradi obnašanja trenutne vlade v letu 2021 slovenska ocena skoraj gotovo znižala za več točk. Drugič, meritve demokratičnosti, ki jih izvajajo drugi projekti, kažejo bolj negativno podobo Slovenije. Sodeč po točkovanju Varieties of Democracy je bila slovenska demokracija sicer še vse do leta 2018 res izrazito trdna in celo kakovostnejša v primerjavi s prvim desetletjem 21. stoletja, kot poroča tudi Freedom House, toda nato se je v letu 2019 in 2020 močno znižala.

Stanje je pričakovano boljše v državah srednje Evrope (graf 3). Kot je razvidno, se populisti vsekakor ne dajo in še naprej poskušajo s svojim neliberalnim projektom krhanja demokracij. Toda prav tako se v teh državah ne dajo demokrati in zaenkrat slednji ostajajo močnejši od prvih. Držav severne Evrope, kot so Danska, Islandija, Švedska, Norveška, Finska, Nizozemska itd. sploh nisem prikazal, saj so tam ocene demokratičnosti v zadnjih 15 letih pri 100 točkah in ne padajo.  

Tudi drugod po razvitem svetu so populisti – kljub resnični grožnji – manj močni, kot si utegnemo predstavljati ob bežnih, nesistematičnih in anekdotičnih vtisih. Kanada leta 2020 ostaja na istem, kot je bila na začetku svetovne demokratične recesije leta 2005 ali 2006. Tudi Južna Koreja niha okoli ocene, ki jo je imela na začetku 21. stoletja. Enako velja za Avstralijo. Stanje na Japonskem se ni niti poslabšalo niti ni ostalo enako, marveč se je izrazito izboljšalo. Enako velja za Tajvan. Združene države Amerike so tako kot Poljska pomembna izjema. Toda izpodbijanje ameriške liberalne demokracije ni le delo Donalda Trumpa. Njena ocena se je začela počasi zniževati s spoštljivih 94 točk že v drugem mandatu Baraka Obame. Trump je seveda počasno zniževanje pospešil in leta 2020 je bila ZDA kar 11 točk nižje kot leta 2007, zaradi česar danes težko še vedno govorimo o ameriški liberalni demokraciji. Primerljiva je namreč s Poljsko.  

Demokratična recesija je resna. Populisti so resnična in nevarna grožnja celo v razvitih liberalnih demokracijah. Madžarska, Poljska in ZDA so najboljši primeri, ki nas opozarjajo na to, kako resna grožnja so. Toda v preostalih bogatih demokracijah v zadnjih 10 ali 15 letih populisti zaenkrat niso bili posebej uspešni. Velika večina teh svobodnih režimov zaenkrat ostaja trdna. In ravno zato še naprej stopajmo v bran dragocene liberalne demokracije, ki nam veliko bolj kot katerikoli drugi politični sistem – čeprav seveda nepopolno – daje pravičnost, materialni standard in možnost miru. Razvite demokracije so precej manj krhke, kot si včasih mislimo, a vseeno kdaj tudi postanejo močno načete ali celo padejo. Populisti bodo poskušali poskrbeti, da te redke izjeme postanejo pogostejše. Živahna civilna družba demokratov je to do sedaj precej uspešno preprečevala.